"Nekateri trdijo da smrt vodi v nič. To so lahkoverni ljudje ki jih je strah nesmrtnosti duše." Fabrice Hadjadj | (foto: Aron Visuals / Unsplash)
Izvir življenjske radosti - gledati smrti v obraz!
Sol in luč Tadej Sadar
To silno nasprotje, ki ga izraža misel v naslovu, prikaže pisatelj v knjigi z nič manj izzivalnim naslovom »Kako uspeti v smrti«. Kljub preprostim izpeljavam ni nikoli banalen, vseskozi pa slikovit in domiseln.
"Kako uspeti v smrti" je naslov knjige filozofa in izjemnega pisatelja Fabrica Hadjadja in v oddaji Sol in luč smo tokrat predstavili poglavje "Milost strahu o grozi pred smrtjo." Spodaj je nekaj odlomkov iz knjige, ki je izšla pri založbi Družina.
Ali bomo v nebesih še lahko poslušali Mozartove simfonije?
"Nekateri trdijo da smrt vodi v nič. To so lahkoverni ljudje ki jih je strah. Strah jih je nesmrtnosti duše. Menijo da so si ljudje izmislili nesmrtnost iz strahu pred koncem. Trdijo celo, da je religija mašilo, opij za ljudstvo, namišljen nadomestek frustriranih nevednežev. Poleg tega iz svoje teze delajo neko nestrpno religijo. Dobro vidimo, kako postanejo živčni, kako se iz motajo in se skušajo pred nečim zavarovati. V resnici je »nič« namišljen nadomestek, ker po definiciji niča ni. Odvrnejo, da se še nihče ni vrnil. Najprej bi bilo treba to dobro preveriti, navsezadnje pa, če se nekje dobro počutiš, zakaj bi se vračal? Podobni so plodovom dvojčkov ki v materinem naročju začneta preveč razmišljati:
Ali ti verjameš da je potem še kaj?
Kako, za vratom?
Ja, za sluzastim čepom. Nihče se še ni vrnil.
To je pa res in še tukaj so pustili posteljico s pomočjo katere so živeli.
Jaz mislim da ni ničesar!"
V resnici je »nič« namišljen nadomestek.
"Jean Marc Leblanc je moj kolega na šoli, kjer z nežnostjo ter strogostjo obenem poučuje otroke s posebnimi potrebami - Downovim sindromom. Prizna, da od njih več prejme, kot jim da. "Manj se gledajo in so zato bolj spontani, sveži in velikodušni, ob čemer smo mi 'normalni' ljudje, srčni pohabljenci." Nekega večera mi je povedal, kako se je pred mesecem dni počutil neznatnega, ko ga je zadela srčna kap. Jean Marc mi je rekel: "Naučil sem se ali, bolje rečeno, odučil pobožne retorike. Kaj sploh pomeni, da se prepustiš Bogu? Zapuščen si in to je vse.« Sleherni izmed nas mora biti zapuščen. Vsak mora prepoznati, da nima moči, da bi se sam prepustil skrivnosti, da sam ne more ničesar več storiti zase. Šele takrat smo resnično izročeni v milost Večnega. V tej popolni nemoči je naša moč. Na psalmistov verz "In ves sem molitev" rabi Bunam pravi: "To je natančno tako kot revež v razcapanih oblačilih, ki že tri dni ni jedel. Ko se pojavi pred kraljem, mu ni treba govoriti, po kaj je prišel." Tak je lahko tudi umirajoči. Vse mu je odvzeto - predvsem nauki pobožnih knjig - reven, razcapan, nemočen, morda ne more niti izpovedati svoje vere, a je sam vera, ki upa. Od tega trenutka se strah lahko spremeni v veselje."
PREBERITE TUDI: "Misel na smrt nam pomaga najti smisel življenja. Pogojnik: »če bi še enkrat živel« nas strezni in pomaga izbrati bistveno."
POSLUŠAJTE TUDI: Richard Cole: Človek, ki je Boga vprašal kakšen je smisel življenja.
Kaj sploh pomeni, da se prepustiš Bogu? Zapuščen si in to je vse.
"Ne zdi se mi nemogoče, da bi bili psi in konji v raju. Zakaj ne tudi marjetice, potoki, kačji pastirji in mravljinčarji? Kardinal Journet se je dokaj zaskrbljeno spraševal, ali bomo v nebesih še lahko poslušali Mozartove simfonije. To ni nič manj hvalevredno. Sumljivejši bi se mi zdel tisti, ki misli, da na drugem svetu ne bo našel ničesar, kar je videl na tem svetu. To bi bil znak, da sploh ni videl njegove lepote. Pesnik to prepoznava, čeprav ni veren:
"Zaradi nje,
zaradi te vrste cveta,
ki traja tako malo,
si lahko predstavljam,
da svet ni končen,
da je vsaka stvar več, kot se zdi,
in da ne vemo, kako presega svoje vidne meje."
