Matjaž MerljakMatjaž Merljak
Andrej JermanAndrej Jerman
Petra StoparPetra Stopar
Lojze Kozar mlajši (foto: Škofija Murska Sobota)
Lojze Kozar mlajši

Središče in osnova

Komentar tedna | 23.04.2021, 14:45 Lojze Kozar

Na mizi imam knjižico Bogoslužni koledar 2021. V tem koledarju so pri vsakem dnevu zapisana tudi imena duhovnikov, ki so umrli v zadnjih dvajsetih letih. Za danes so zapisana tri imena, v naslednjem tednu sem naštel petnajst imen. Vseh nisem poznal, mnoge pa. Vsako ime me na svoj način nagovarja in prebuja hvaležnost za besede, ki jih je kdo izrekel; za dejanja, ki jih je storil; za pričevanje, s katerim je potrdil mojo vero; za dobroto, s katero je obogatil moje življenje. A zdaj jih ni več med nami, zdaj mi več ne govorijo, zdaj več ne delajo ničesar. Ker so v večnosti. Gotovo v srečni večnosti, vsaj za veliko večino sem o tem prepričan.

Če se ustavim še malo pri številkah. Vsako leto je v Sloveniji umrlo povprečno 30 duhovnikov. Novomašnikov pa je bilo zadnja leta morda deset. Kako hitro se vrste redčijo. Iz zakaj se redčijo? Ne samo zaradi smrti, temveč predvsem zaradi praznega bogoslovja, praznih družin, praznih src. Božji služabnik Alojzij Kozar, ki se ga tudi spominjamo v naslednjem tednu, je o tem zapisal: »Duhovni poklici so barometer naše vernosti.«

Res je, Jezus kliče v duhovni poklic, kakor kliče tudi v druge oblike delovanja in pričevanja. A tudi vsak od nas mora kaj postoriti. Od škofov do zadnjega vernika, če zadnji vernik sploh obstaja. Ob tem si moramo zastaviti temeljno vprašanje: Ali duhovnike sploh potrebujemo? Danes v tem čudnem svetu je pravzaprav dovolj en duhovnik, ki obhaja sveto mašo, oznanja, uči, spodbuja. Vsak, kdor želi, pa lahko to dogajanje udobno spremlja iz domačega naslanjača preko sodobnih tehničnih pripomočkov. Res je, da obhajila preko TV ekrana ali drugega medija ne more prejeti, lahko pa prejme duhovno obhajilo in čemu bi bila za to potrebna množica duhovnikov! Ja, potrebno je koga krstiti, poročiti, pokopati. A tudi za te dejavnosti duhovniki niso nujni. Navsezadnje krsti lahko vsak laik, v sili seveda, a sila je hitro pri roki, saj duhovnika ni. Porok je pa tako vedno manj, sicer se pa da tako organizirati, da se pripravijo poroke v določenem kraju, kamor bodo kandidati prihajali. Za pogreb pa ni vredno izgubljati besed, saj se lahko od pokojnih poslovi kdorkoli. Verouk že zdaj učijo številni laiki in se je marsikateri duhovnik že osvobodil tega bremena. Edino spovedovati ne more kdo drug namesto duhovnika, a je takih ljudi, ki si želijo prejeti ta zakrament, tudi vedno manj. Skoraj za vsako delo, ki ga zdaj opravlja duhovnik, se da najti nadomestilo. Zakaj bi torej še koga vabili v duhovniški poklic?

Duhovnik je najprej znamenje. Znamenje nevidnega, duhovnega, Božjega. Bolj je duhovnik, bolj je duhoven, večje znamenje je, bolj nagovarja, bolj je potreben.

A vse to je zunanji, površni pogled na duhovnika in njegovo poslanstvo. Duhovnik pomeni nekaj več. Duhovnik je najprej znamenje. Znamenje nevidnega, duhovnega, Božjega. Bolj je duhovnik, bolj je duhoven, večje znamenje je, bolj nagovarja, bolj je potreben.

»Brez duhovnika versko življenje v župniji peša. Ni maše, ni redno zakramentov, ni obredov in s tem manjka središče, tista osnova, ki pomaga krepiti vero,« je zapisal Božji služabnik Alojzij Kozar. On, ki je z mnogimi osebnimi žrtvami mnogim pomagal k rasti vere, ki je oblikoval občestvo, ki je gradil živo in tudi zidano cerkev. On, ki je ljudi nagovarjal z govorjeno in pisano besedo. On, ki ga je pot z Goričkega preko Odranec vodila v nebo. On, ki mu je bila molitev prva dnevna ura. On, ki je bil zavzet dušni pastir, odličen vzgojitelj, graditelj cerkva, pisatelj s srcem, glasbenik s posluhom, kakor piše na njegovem spomeniku pred župnijsko cerkvijo v Odrancih. On, ki se zdaj imenuje Božji služabnik, je bil služabnik vse življenje. Bil je znamenje, skrbel je za osnovo, za središče, okrog katerega so se zbirali ljudje. »Ni duhovnik tisti, ki deluje, ampak Kristus,« je zapisal. »Če tega nimamo pred očmi, se pohujšujemo nad slabostmi duhovnikov.«

Današnja družba, slovenska in evropska, duhovnika vse manj potrebuje. A ravno zato, ker ga ne potrebuje, ker ga odklanja, ga potrebuje. Ker odklanja Kristusa, ker odklanja Boga, postaja vse bolj revna, duhovno revna in izgubljena, skregana sama s sabo, nemirna in nesrečna.

Središče, osnova, ki krepi vero, to pomeni duhovnik med ljudmi. Ni duhovnik središče in osnova, on to samo omogoča. Tudi redovniki in redovnice imajo pomembno vlogo. Pa seveda laiki, ki svojo vero živijo sredi vsakdanjega okolja, ki Jezusa nosijo v svojih mislih in v svojem srcu, ki jim je Cerkev dom in mati. In pa starši, ki svojim otrokom z ljubeznijo, z vsakodnevno skrbjo posredujejo dar vere.

Pred nedeljo Dobrega pastirja se s ponižno prošnjo obračam k Jezusu, Dobremu pastirju in ga prosim za čudež novih duhovnih poklicev v Sloveniji. Obračam se k duhovnikom, ki so zapisani v Bogoslužnem koledarju, saj so kljub smrti, ki jih je ločila od nas, še zmeraj med nami, še zmeraj mi govorijo, me krepijo, me spodbujajo. S posebnim zaupanjem pa se obračam k tistim, ki imajo v Bogoslužnem koledarju pripisano: Bsl, spomin v pridigi in v pvp. Torej: Božji služabnik, spomin v pridigi in v prošnjah za vse potrebe. V aprilu je to ime, ta Božji služabnik: Alojzij Kozar. Naj torej on, dober in nezlomljiv duhovnik, poskrbi, da se bodo po vsej naši domovini središča zjasnila in osnova utrdila. Jaz pa mu s svojimi prošnjami ne bom dal miru, dokler se to ne bo zgodilo.

Komentar tedna
Robert Friškovec (photo: Rok Mihevc) Robert Friškovec (photo: Rok Mihevc)

Sočutje ni pasivnost

Med 17. in 23. novembrom se po vsem svetu vsako leto v okviru Katoliške cerkve in drugih krščanskih cerkva ter skupnosti obhaja teden zaporov. Namen tedna zaporov je, da bi se kristjani zavedali ...