Alkohol je skrival pod štorom, po zdravljenju pa je spoznal, da je »tudi voda kar dobra«.

Srečanja 18. 03. 2021, 09:41 Rok Mihevc

Človek, ki je užival alkohol več kot 20 let, se odloči za zdravljenje. Kje dobi moč za to? Ta korak je po letih trpljenja in manipulacij uspel Petru Senekoviču. Danes je prijeten Mariborčan že 24 let brez kapljice in uživa vsak trenutek življenja z ženo, otrokoma in vnukoma. Kako se je dvignil iz brezna in zaživel novo življenje, je pričeval v oddaji Srečanja z Marjano Debevec.

Bil je čustveno zmeden otrok

Z alkoholizmom se je Peter Senekovič srečal že v otroštvu, saj je bil tudi oče alkoholik. »Moje otroštvo je bilo prirejeno dvojnemu in zmedenemu življenju. Doma sem vedel, kaj se bo dogajalo, ko sem bil zunaj s prijatelji, je bilo lepše.« Oče je bil brutalen in jih je pretepal, tako da zase pravi, da je bil čustveno zmeden otrok. »Otrok si ustvari svoj svet in borba za obstanek. Nikoli nisem imel občutka, da bi me starši imeli radi.« A jim nič ne očita, saj ne ve, kakšno vzgojo in izkušnje so imeli sami. »Ko sva se z očetom poslavljala na smrtni postelji, sem mu vse odpustil.«

POSNETEK CELOTNEGA PRIČEVANJA PETRA SENEKOVIČA

Igra, ki te zapelje

V mladosti se je seveda hotel dokazovati pred sošolci, zato se je prav hitro tudi sam srečal s poskusi pitja alkohola. »Ugotoviš, da ti steče jezik in se počutiš prijetno. Katastrofa pa je to, da za isto počutje kasneje potrebuješ vedno večjo količino popitega alkohola. To je igra, ki te zapelje. V tistem trenutku se počutiš dobro, a je to napačna pot. Sam se odločaš ali za dobro počutje potrebuješ alkohol ali ne.« Zato meni, da je treba govoriti o škodljivosti alkohola in tudi močno pozdravlja akcijo »40 dni brez alkohola«.

Brez alkohola se ne odvije noben dogodek v naših življenjih

Njegovo pitje se je začelo v vajeništvu in kasneje kot delavec na terenu, »skupaj z dobrimi delavci in dobrimi pivci. Nikoli nisem razmišljal, da ne bi spil piva. Če bi spil kaj drugega, bi bil zasmehovan. Brez alkohola se dejansko ne odvije noben dogodek v naših življenjih, niti rojstnega dneva ne znamo praznovati brez.« Grozljivka, ki pelje v zasvojenost pa je, da ne opaziš, da kasneje za isti učinek počutja potrebuješ večjo količino. »Tisto dobro počutje se stopnjuje v oblake in odpornost telesa do alkohola raste.« Vsa ta krivulja pa se na vrhu obrne navzdol in ta toleranca pada. »V kasnejši fazi propadanja človeka ne rabiš več veliko popiti in takrat pridejo na vrsto žgane pijače. Potrebuješ manjšo količino za isti učinek delovanja.« Npr. »pohorska kava z rumom« je že dober izgovor za igro skrivanja in prikrivanja malih stvari, ki se na koncu naberejo za cel kup, ki te pokoplje, slikovito opiše Peter Senekovič.

Skupina te spozna, nimaš nobene možnosti se izogniti pri stranskih vratih in koga prelisičiti s svojimi »pametnimi« izgovori za dejanja. To je skupina, ki te sprejme, te prepozna v vsak gen duše in te pelje do tistih vrat, skozi katere potem sam stopiš v novo življenje. Tudi terapevti so prečudoviti ljudje, pravi angeli na zemlji.

»Alkoholik je manipulator prve vrste«

Kasneje si je ustvaril družino, a težav še ne zaznajo. »Alkoholik je manipulator prve vrste. Neverjetno je, kaj smo alkoholiki sposobni. Najprej zmanipuliramo samega sebe.« Kot primer navede svoja dejanja, kako je prazne steklenice hitro zamenjal s polnimi, saj bi prazne pomenile, da jih je spil in bi to družina hitro opazila. »To je prefinjena igra, tudi zloraba žene, otrok in ljudi okoli sebe. Da prikriješ svoje pitje. A na koncu sam padeš v brezno. Moraš imeti srečo, da ti družina in okolje pomagajo, da se rešiš tega. Se pa odločiš sam. Meni je bila dana možnost, da sem šel skozi zdravljenje in hvala Bogu, je uspelo.«

»Mi smo zdravljeni alkoholiki, nikoli ozdravljeni«

Vsa ta pot alkoholizma je trajala 20 let. Žena je vedela za njegovo pitje, vmes se je zgodilo tudi nekaj grozljivih stvari, ko je bil razočaran sam nad sabo. Nato je dozorel za zdravljenje. »Čutil sem, da propadam. Če nisi zrel, če ni želje, moči, energije, potem zdravljenje ne uspe. Mi smo zdravljeni alkoholiki, nikoli nisi ozdravljen. Vsak dan živiš za to, da si trezen, vsak dan šteje, da se imam krasno ob svoji družini. Danes sem že 24 let brez alkohola.« Veseli ga to, da je danes alkoholizem priznan kot bolezen, hvaležen je tudi državi, da »kljub temu, da se sam sebi zdiš ničvreden, vloži v tebe polletno zdravljenje.«

Ključno: Božja pomoč, obisk svetišča Montserat, vsa zbrana družina in klic svaka

V pijanem stanju ni nikoli razmišljal, kam gre, pomembno mu je bilo le, da ima mir s svojo kapljico. Pijačo je skrival pod štorom, kamor je hodil »na požirek ali dva«, avto je vozil tudi pijan. Če ni bilo denarja za pijačo, se je že v gostilni našlo »par hrabrih, ki te k temu spodbujajo«. »To je groza alkoholika, ko ne razmišlja in je izgubljen, zapit in bolan.« Kljub vsemu meni, da so mu k odločitvi pomagali Božja pomoč, obisk španskega romarskega svetišča Montserat in prošnja k Mariji, nekega dne vsa zbrana družina in klic svaka. Dva dni kasneje je pristal na Pohorskem dvoru, kjer je potekalo zdravljenje. »To so svari, ki so se dogajale in je v določenih trenutkih le posijalo sonce, da sem se znal obrniti v pravo smer. Danes sem zelo srečen, kljub vsem grozotam. Se splača. Skočil sem na zadnji vagon vlaka in za to sem hvaležen.«

V Klubu zdravljenih alkoholikov ti pomagajo, da znaš z dejanskimi problemi preživeti. V zdravljenju si v mehurčku, ko pa se to konča, prideš v normalen svet, v katerem nobene gostilne zaradi tebe ne zaprejo.

Zakaj se je tako težko odločiti za zdravljenje alkoholizma, kako poteka zdravljenje, kako mu je pomagal tudi klub zdravljenih alkoholikov in kaj ga danes poganja v življenju, pa prisluhnite v posnetku oddaje "Srečanja". Na vprašanje, s čim je nadomestil to količino alkohola, pa hudomušno odgovori, da je spoznal, »da je tudi voda kar dobra«. »Upam, da mi je uspelo, da bom do konca življenje brez alkohola. Tega si želim.«