Vrhovna sodnika Barbara in Jan Zobec kritična o delu ustavnega sodišča

Slovenija 17. 03. 2021, 19:09 Alen Salihović

V oddaji »Spoznanje več, predsodek manj« smo gostili vrhovna sodnika Barbaro Zobec in Jana Zobca. Z njima smo se ustavili pri oprostilni sodbi Milka Noviča za umor Janka Jamnika, pa tudi o razmerah na Vrhovnem in Ustavnem sodišču. Zanimal nas je komentar gostov na zadevo, da je ustavni sodnik Rok Čeferin konec lanskega leta obvestil sodnike, da je pred časom pomotoma sodeloval pri dopisnem odločanju o zadevi, v kateri bi moral biti izločen. Kar nekaj je bilo odločitev ustavnih sodnikov, ki so razburile, zato nas je zanimalo še, kako morajo biti stališča na Ustavnem sodišču argumentirana.

O zadevi Nović

Barbara Zobec, ki je bila v zadevi Novič na vrhovnem sodišču v vlogi sodnice poročevalke, je podrobno opisala ugotovitve v oprostilni sodbi sodišča prve stopnje, in jih primerjala s tistim, kar je bilo zapisano v odločitvi vrhovnih sodnikov. Ob sklepu primerjanj pa dejala: »Če strnem. Vsi indici, ki jih je tedaj vrhovno sodišče ocenilo kot nezanesljive oziroma da je kršena domneva nedolžnosti, so ob ponovnem sojenju na prvi stopnji pokazali, da smo imeli še kako prav.«
Primer Novič nam po besedah Zobčeve daje kar nekaj lekcij. Prva je ta, da so indične sodbe izjemno zahtevne. »Zahtevajo preudarnega in izkušenega sodnika, po drugi strani pa je primer pokazal, kako usodne so napake sodišč. Zadeva Novič me je takoj, ko sem jo začela študirati, spomnila na drug primer, in sicer na zadevo Uhrenik, kjer sem bila prav tako poročevalka.«

Jan Zobec pa je opozoril, da morilec direktorja Kemijska inštituta Janka Jamnika ostaja na prostosti, kar je zelo slaba novica. »Ampak neprimerljivo slabše bi bilo, če bi bil obsojen nekdo, ki je nedolžen. Najprej zato, ker bi takšna obsodba pomenila eno najhujših kršitev posameznikovih človekovih pravic. Dejansko bi pomenila, razgradnjo njegovega človekovega dostojanstva. Tukaj ne gre samo za odvzem prostosti, gre tudi za izničenje njegove ugleda, časti, zasebnega življenja. Razen tega pomeni obsodba nedolžnega človeka najzanesljivejše, najtrdnejše varstvo resničnega storilca. Ta je tedaj ne samo na prostosti, ampak je ob tem lahko še brez skrbi, da bo kdajkoli stopil pred sodnika.«

Kaj sporoča primer ustavnega sodnika, ki se je zmotil?

O primeru, ki je nedavno odjeknil, ko je ustavni sodnik Rok Čeferin konec lanskega leta pomotoma sodeloval pri dopisnem odločanju v zadevi, kjer bi moral biti izločen, pa je bil Zobec jasen, da gre tu za več vidikov, ki zahtevajo pojasnilo in več nivojev spornosti. Podrobno je opisal vsakega od njih in ob sklepu dejal: »Ustavno sodišče se je izgovarjalo, da imajo veliko dela in da se bodo napake še dogajale. Tako pojasnilo me skrbi. Gre namreč za začaran krog. Kriviti stranke, da se dogajajo napake, ker se preveč pritožujejo, pomeni, da se bodo prav zaradi tega še bolj pritoževale. Slabša kot je kakovost dela, več je pritožb.« Po njegovih besedah se ustavno sodišče sooča z eno največjih kriz v svoji zgodovini. »Pravi vzrok te krize pa je v slabi izbiri sodnic in sodnikov. Preveč je bilo namreč političnega trgovanja, premalo predsednikovega poguma predlagati kandidate, v katere kredibilnost in integriteto trdno verjame.« Zobec je še dejal, da želi ustavno sodišče s tem, ko bo o že odločeni zadevi ponovno odločalo, napako popraviti zgolj zaradi tega, ker je primer že na Evropskem sodišču za človekove pravic.

Zobčeva verjame, da se je sodniku Čeferinu pripetila pomota. Vendar jo čudi, kako se je to lahko pripetilo. »Sodnik Čeferin je bil namreč v tej zadevi poročevalec, torej tisti, ki je odgovoren za poročilo, v katerem pa mora biti tudi ime stranke in kratek povzetek predhodnih postopkov. Težko verjamem, da se primera, ko je bil zavrnjen sprejem v odvetniško zbornico, ne bi spomnil. Kot mi je znano, so primeri, da se komu odreče sprejem, zelo redki. Zato bi se kot član upravnega odbora odvetniške zbornice, torej kot odločevalec tega vsekakor moral spomniti.«

formalna neodvisnost je po mnenju ustavnega sodišča tako visoka vrednota, da odtehta tudi morebitne zlorabe, pritiske, vplivanja in očitno politično motivirano sojenje

Zobec je komentiral še odločitev ustavnih sodnikov, ki so ob parlamentarni preiskavi, gre za primer Kangler, ugotovili protiustavnost Zakona o parlamentarni preiskavi, Poslovnika o parlamentarni preiskavi in Akta o odreditvi parlamentarne preiskave. »Ta primer nam pove, če karikiram, ali s prispodobo, da je ustavno sodišče vpreglo voz pred konja. Zakaj? Zato, ker je v imenu formalne, votle neodvisnosti sodstva žrtvovalo pravo neodvisnost sodstva. Ali drugače, formalna neodvisnost je po mnenju ustavnega sodišča tako visoka vrednota, da odtehta tudi morebitne zlorabe, pritiske, vplivanja in očitno politično motivirano sojenje.«

Da morajo biti odločitve ustavnih sodnikov dobro argumentirane, pa je dejala Zobčeva: »Mislim, da je problem tudi v tem, ker večina premalo posluša argumente sodnikov ali sodnika, ki ostaja v globoki manjšini – pa zato ne pomeni, da so njegovi argumenti napačni. Ločena mnenja sodnika Jakliča razodevajo številne argumentacijske pasti, v katere se je ujela večina in vrzeli, na katere ni dala odgovora. Ko bereš njihove odločbe in ločena mnenja večnega oponenta, se včasih zdi, kot da gre za dialog gluhih, kot da so nekateri usmerjeni k že vnaprej opredeljenemu cilju, ne glede na težo nasprotnih argumentov.«

Oddajo smo sklenili z vprašanjem »Demokracija in vrhovno sodišče. Kako to razumeti in kje prihaja do neskladij?« Vabljeni, da odgovoru prisluhnete v posnetku oddaje.