»Tudi arhivi Udbe o njem poročajo kot o milem človeku dialoga ...«

Cerkev na Slovenskem | 23.03.2021, 17:30 Rok Mihevc Marta Jerebič

Spomine na pokojnega škofa Metoda Piriha je z nami delil urednik Ognjišča in tiskovni predstavnik koprske škofije, mag. Božo Rustja. Z njim je imel posebno vez.

"V hudi bolezni mi je dal upanje, da bo vse dobro"

Med drugim ga je sprejel v bogoslovje, posvetil ga je v diakona in kasneje v duhovnika. »Tukaj mu moram biti jaz še veliko bolj hvaležen. Kajti pol leta pred posvečenjem sem mu moral sporočiti, da sem hudo bolan. Takrat je rekel, da me bo posvetil, četudi samo za en dan. Zdaj je od tega že slabih 32 let. V tistem težkem trenutku, ko se mi je svet podrl, pa mi je dal upanje, da bo vse dobro in bom posvečen.«

Rad je sodeloval z mediji

Škof Pirih je Rustjo imenoval tudi za delo na uredništvu Ognjišča, poslal ga je na študij medijev v Rim. »Imel je veliko afiniteto do medijev, rad je sodeloval z njimi, saj je v njih videl možnost za oznanjevanje evangelija.« Imenoval ga je tudi za tiskovnega predstavnika škofije in velikokrat sta, zlasti v prvih letih samostojnosti Slovenije, pilila te stvari. »Zapomnil sem si njegove besede. »Dajmo to povedati tako, da ne bomo nikogar užalili, hkrati bomo povedali Resnico in da od nje ne bomo nobenega odbili.« To si je vedno prizadeval. Vsi pravijo, tudi arhivi udbe poročajo o njem kot o milem človeku, človeku dialoga, čeprav se je znal tudi odločno postaviti za resnico. In ko je bilo treba, je za resnico zastavil svojo besedo.

Ni bil človek samote, rad je imel ljudi

Bil je ljudski človek, ni bil človek teorije, rad je imel ljudi, se ga spominja Božo Rustja. »Na škofovski sinodi je rekel, da škofje lahko veliko stvari zaupajo svojim sodelavcem, eno stvar pa naj delajo sami, naj imajo osebni stik z duhovniki. Naj jim ne bo škoda časa, ne kilometrov, ki jih bodo naredili, da se bodo srečevali z njimi. Obiskal je vsakega duhovnika, ki je zbolel ali je bil v bolnišnici. Ne samo njih, tudi druge sodelavce v Cerkvi. Užival je med ljudmi, ni bil človek samote. Gradil je na osebnem stiku in to je v našem času izredno pomembno. Ker je dal ljudem čutiti, vi ste zame pomembni, imam čas za vas in moram ga imeti, ker sem jaz vaš pastir in vi ste moji.«

Boleli so ga napadi na Cerkev, zlasti na sveta znamenja, ko so npr. zažgali križ v Strunjanu. Celo sprejel je tistega, ki ga je zažgal.

Sprejel je človeka, ki je zažgal strunjanski križ

Ponižen in skromen je bil tudi v drugih stvareh. Namerno ni hotel imeti velikih avtov in namerno ni hotel bogato opremljene škofije. »Kar imajo ljudje, to bo imel jaz, nič več in nič manj,« je njegovo razmišljanje povzel Rustja, ki je povedal tudi, da čeprav je bil Pirih zelo dialoški in prijazen do ljudi, ni vedno te prijaznosti, ki jo je sejal, dobival nazaj. »Boleli so ga napadi na Cerkev, zlasti na sveta znamenja, ko so npr. zažgali križ v Strunjanu. Celo sprejel je tistega, ki ga je zažgal. Bolelo ga je, ko so zavezali zvonove v koprski stolnici, boleli so ga krivični napadi na duhovnike. Mnogo od tega je bil tudi vzrok njegovih številnih bolezni. Zdi pa se mi, da ga je še nabolj bolelo to, da se manjša število duhovnikov in bogoslovcev. Bolelo ga je, da so izumirala cela področja v škofiji, ki mu je bila zaupana, da majhne župnije niso več funkcionirale, da škofija, ki jo je imel tako rad, izumira, da narod, ki ga je imel tako rad, tako izumira ...«

Otroško zaupanje v Svetogorsko Mater Božjo

Blizu sta si bila tudi pri pobožnosti do Svetogorske Matere Božje. Pirih je bil namreč rojen na podnožju Svete gore in tu je vedno molil k njej. »Tu je mnogokrat pričakal novo leto v molitiv s patri. Kolikor mi je znano, si je tudi želel biti pokopan na Sveti gori. Ko je šlo za večje stvari v škofiji, je vse zaupal Svetogorski Materi Božji. Ta njegova pobožnost je bila iskrena in vedel je, da moramo prositi, da nam stoji ob strani, hrkati pa moramo tudi sami narediti svoj delež za blagoslov. Imel je otroško zaupanje v Marijo.«

Blagoslovil prvi studio Radia Ognjišče

Rustja spomni tudi, da je škof Metod Pirih blagoslovil prvi studio Radia Ognjišče na Markovcu v Kopru. »Tako da ima škof prvenstvu tudi pri Radiu Ognjišče. Imel je rad radio in medije. V tem smislu, da so to sredstva, ki jih uporabimo za oznanjanje evangelija. Iz tistega studia je tudi večkrat nagovoril poslušalce Radia Ognjišče.«

KARLO BOLČINA: Bil je moj duhovni voditelj

Tako kot mag. Božo Rustja ima tudi škofov vikar za slovenske vernike v goriški nadškofiji Karlo Bolčina prve spomine na škofa Piriha iz bogoslovja »od tistega slavnega petka popoldne v oktobru, ko me je sprejel na berglah, saj je imel nesrečo, in mi zaželel veliko dobrodošlico. Kot Goričan sem bil zanj domačin. Od prvega stika, prve naveze sva si bila v zelo dobrih odnosih. Ni bil samo moj duhovni voditelj v bogoslovju, bil je moj spovednik in duhovni voditelj tudi v teh zadnjih časih. Nanj sem se velikokrat obrnil in je bil vedno pripravljen pomagati«.

Škof Pirih je imel sladkorno bolezen, kot tudi pokojni oče Karla Bolčine. »Ker sem za svojega očeta sam skrbel in sem vedel, kako se s tako boleznijo upravlja, je škof Metod vedno prihajal z nami na romanja v Lurd, da sem mu lahko v sili pomagal, rekoč, ti veš, kako lahko delaš z mano. Vsaj 10 do 15 let je vsako leto prihajal z nami z UNITALSI v Lurd in spremljal slovensko skupino kot duhovni voditelj." Bolčina je v pogovoru še spomnil, da je na včerajšnji dan pred dvema letoma umrl upokojeni goriški nadškof Dino de Antoni. »S škofom Metodom sta bila enako stara, bila sta velika prijatelja in sta umrla za isto boleznijo (rak) in v isti obliki. Ko je škof Dino umrl, je škof Metod meni povedal: 'Sedaj sem jaz na vrsti, čakam, da me Dino pokliče'. Včeraj je bila njegova obletnica. Danes je umrl škof Metod. Se mi zdi, da je to Božje znamenje njunega osebnega in škofovskega prijateljstva.«