Marjan Bunič
Andrej Novljan
Alen Salihović
Škof Metod Pirih (foto: SŠK)
Škof Metod Pirih | (foto: SŠK)

H Gospodu je odšel upokojeni koprski škof Metod Pirih

23.03.2021, 14:44 Petra Stopar Božjo Rustja Rok Mihevc

V prostorih dijaškega doma v Vipavi, kjer je preživljal zadnja leta, je umrl upokojeni koprski škof Metod Pirih. Za svoje škofovsko geslo si je izbral besede: »Vate zaupam«.

Msgr. mag. Metod Pirih se je rodil 9. maja 1936 v Lokovcu na Banjški planoti in bil istega dne tudi krščen. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, gimnazijo pa v malem semenišču v Pazinu, kjer je tudi maturiral. Leta 1956 je vstopil v ljubljansko bogoslovje in se vpisal na Teološko fakulteto. Dne 29. junija 1963 je bil posvečen v duhovnika in imenovan za kaplana v Solkanu. Podiplomski študij duhovne teologije je vpisal na Papeški teološki fakulteti Teresianum v Rimu, kjer je leta 1976 dosegel magistrski naslov.

ŠKOFA PIRIHA SMO GOSTILI LETA 2005 V ODDAJI "NAŠ GOST"

Škof Metod Pirih
Škof Metod Pirih © SŠK

Po vrnitvi v domovino je postal spiritual v ljubljanskem bogoslovnem semenišču, po prihodu škofa Janeza Jenka na Primorsko leta 1977 pa je postal tudi njegov tajnik. Kot vzgojitelj bodočih duhovnikov je ostal v Ljubljani do leta 1984, ko ga je škof Jenko imenoval za generalnega vikarja koprske škofije. Med letoma 1984–1986 je bil voditelj Pastoralne službe v Kopru in župnijski upravitelj župnije Podgorje. Dne 25. marca 1985 ga je sveti oče Janez Pavel II. imenoval za škofa pomočnika koprskemu škofu Jenku s pravico nasledstva. Škofovsko posvečenje je prejel 27. maja 1985 v koprski stolnici, škofijo pa je prevzel 16. aprila 1987, po upokojitvi škofa Jenka. Za svoje škofovsko geslo si je izbral besede: »Vate zaupam«. Papež Benedikt XVI. je 26. maja 2012 po kan. 401 § 1 Zakonika cerkvenega prava (ZCP) sprejel odpoved službi koprskega škofa msgr. Metoda Piriha ter imenoval pomožnega koprskega škofa msgr. dr. Jurija Bizjaka za koprskega škofa. Pri zahvalni daritvi za svoj jubilej zlate maše je leta 2013 v Logu pri Vipavi škof Pirih povedal: »Po zgledu papeža Frančiška, oba sva rojena isto leto, hočem delati in prispevati svoj delež za rast v veri naše škofije in Cerkve na Slovenskem, dokler bo Bog hotel. Pojdimo z Gospodom in Marijo naprej za dobro Cerkve in sveta.«

Škof Metod Pirih
Škof Metod Pirih © p. Ivan Rampre

Napisal je več člankov s področja duhovne teologije ter izdal nekaj knjig z duhovno vsebino: Z veseljem služiti Bogu, 1983; Spreobrnite se in verujte evangeliju, 1997; Pisma duhovnikom za veliki četrtek, 2006. Poleg člankov je objavljenih veliko pogovorov s škofom Pirihom v časopisih ter na radiu in televiziji. Vodil je veliko duhovnih vaj zlasti za duhovnike pa tudi druge skupine ljudi, predvsem pa sej posvečal osebnim stikom z ljudmi, bodisi z vernimi, pa tudi z ljudmi drugih prepričanj. Znan je bil po svoji blagosti in dialoški drži.

ODZIV SLOVENSKIH ŠKOFOV

Slovenski škofje se Bogu zahvaljujejo za dar njegovega življenja, dar globoke vere in poslanstva, ki ga je opravljal v Škofiji Koper in v Cerkvi v Sloveniji. Vse duhovnike in vernike vabijo, da se škofa Metoda spomnijo v molitvi.

Zlata masa Metod Pirih
Zlata masa Metod Pirih © Izidor Šček

Daljši zapis o škofu Pirihu, objavljen v Koledarju celjske Mohorjeve družbe leta 2016

Otroštvo

Škof Metod Prih se je rodil 9. maja leta 1936 pri Kačarjevih v vasi Lokovec. Njegovi predniki prihajajo iz Kačje drage v župniji Kal nad Kanalom. Zato so domačijo, kamor so se priselili njegovi predniki, imenovali pri Kačarjevih. Oče Mirko je po drugi svetovni vojni opravljal službo pismonoša in skromno preživljal številno družino. Mati Štefanija je bila skrbna in delovna, bistrega spomina in modra žena, rada je brala in bila zelo razgledana. Doma so imeli tudi majhno kmetijo in pridelovali za preživetje najbolj potrebne poljščine ter redili dve ali tri goveda. V družini je bilo osem otrok: pet sestra in trije bratje. V dveh generacijah, kot so se radi pošalili. Pet jih je bilo rojenih pred drugo vojno, trije po njej. Starša med otroki nista delala razlik. Postavila sta jim temelje in jim dala usmerite za življenje, brez vsake prisile, le z modro besedo in svojim zgledom. O težavah, brez katerih kot drugod ni šlo niti pri njih, z otroki nista govorila in jih s tem nista obremenjevala.

MLADOST

Škof Metod je osnovno šolo obiskoval v domačem Lokovcu v letih 1943-49. Spominja se dneva, ki ga je zaznamoval za vse življenje. Z očetom sta kosila v senožeti, ko ga je vprašal, če bi šel študirat. Trinajstletni fant, žejen znanja ni okleval z odgovorim. »Pri tistih letih nisem imel razčiščenega duhovniškega poklica, bil sem sicer ministrant, tudi bratranec je bil v semenišču, toda o duhovniškem poklicu nisem razmišljal. Mislim, da me je oče poslal v malo semenišče v Pazin tudi zato, da bi me obvaroval pred takratno politično evforijo. Odločitev za poklic je prepustil meni. Za vpis je posredoval župnik Franc Širaj, pazinsko malo semenišče pa je bilo takrat edino v Jugoslaviji. Za vstop so veljali še drugačni pogoji: vsak od nas je moral s sabo prinesti kaj za v lonec: fižol, krompir, kar je pač premogla njegova družina.« Od očeta je dobil namig, pobudo, nikakor pa ne prisile. »Enako moram reči, da nihče od sorodnikov ni silil vame, pustili so mi svobodno odločitev. Po drugi strani pa nisem bil ne kot bogoslovec ne kot duhovnik in tudi zdaj ne kot škof deležen kakšnega sorodstvenega privilegija. Mama je ob mojem imenovanju za škofa celo dejala, da nisem nič posebnega, da sem enak drugim duhovnikom, in ni verjela imenovanju, dokler ni o njem prebrala v Družini.«

SEMENIŠČE in DUHOVNI POKLIC

V pazinskem malem semenišču je gimnazija takrat obsegala štiri nižje in štiri višje razrede. Enkrat je v enem letu opravil dva razreda ter opravil maturo leta 1956. Nato se je vstopil v bogoslovje v Ljubljani in se vpisal na ljubljansko Teološko fakulteto. Po prvem letniku bogoslovja je odslužil dve leti vojaške službe in leta 1963 imel novo mašo kot edini novomašnik takratne goriške administrature. Sam meni, da mu je poklic izprosil poleg staršev seveda, zlasti njegov stari oče, ki je cele dneve molil in vsak večer naprej molil rožni venec. Dedu se za duhovni poklic zahvaljujeta tudi škofova sestra Sholastika, benediktinka na Cresu, in bratranec Vladimir Pirih, dolgoletni župnik in dekan v Postojni.

NOVA MAŠA

Pirihovo pot do duhovništva je spremljalo več škofov. Subdiakonat mu je podelil škof Maksimiljan Držečnik, diakonat nadškof, danes božji služabnik, Anton Volk, ki je umrl prav na dan njegove nove maše 7. julija 1963. leta, v duhovnika ga je posvetil ljubljanski pomožni škof Jože Pogačnik. Nova maša je bila velik praznik za vaščane, bilo pa je tudi nevšečnosti: kljub lepemu vremenu je po kdo ve kakšnem »naključju« zmanjkalo elektrike. Toda vaški fantje so se znašli in 'okvaro' popravili kar sami.

KAPLANOVANJE, TAJNIŠKA SLUŽBA

Novi maši je sledila služba kaplana v Solkanu. Po smrti apostolskega administratorja Mihaela Toroša ga je novi škof Janez Jenko vzel k sebi za tajnika. Očitno sta se »ujela«, saj je to delo opravljal kar deset let (1964-74). Po končani tajniški službi je šel na podiplomski študij v Rim, kjer je magistriral iz duhovne teologije (1974-76). Osem let je bil duhovni vodja bogoslovcev v Ljubljani, nakar ga je škof Jenko znova poklical k sebi v Koper za generalnega vikarja (1984), leta 1985 je postal škof pomočnik s pravico nasledstva in kot škof 16. aprila 1987 od svojega predhodnika prevzel skrb za koprsko škofijo, ki jo je 23. junija 2012 predal svojemu nasledniku škofu Juriju Bizjaku, stopil v pokoj ter se naselil v Vipavi v skromnem stanovanju v okviru dijaškega doma Škofijske gimnazije v Vipavi.

ŠKOFOVSTVO

Metod Pirih je službo škofa ordinarija (odgovornega za škofijo) opravljal polnih 25 let. V času njegovega škofovanja se je spremenil družbeni sistem in dobili smo samostojno državo. V teh prelomnih dogodkih je bil škof Pirih previden in moder pastir zaupanemu mu ljudstvu. Delo škofa zahteva veliko vsakdanjih skrbi in prinaša najrazličnejše in številne redne naloge. Proti koncu svoje službe škofa ordinarija je nekatere pomembnejše dosežke sam takole naštel: »Zgradili smo novo škofijsko gimnazijo, dijaški dom, zanimanje zanjo je veliko, ... . Postavili smo dom za ostarele duhovnike v Šempetru pri Gorici. Ustanovljeni sta bili dve župniji (Koper-Sv. Marko ter Kozina-Hrpelje), imeli smo dve zasedanji za duhovno in pastoralno prenovo škofije, s svojimi izkušnjami in izsledki smo pomagali pri pripravi plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem. Leta 1990 smo dobili škofijsko Karitas, štiri leta kasneje studio Radia Ognjišče v Kopru. Leta 2000  je škofija dobila tudi pomožnega škofa dr. Jurija Bizjaka, s čimer se je organizacija ter delovanje škofije izboljšalo na področju birm, vizitacij ter drugih opravil.«

ČLOVEK DIALOGA IN POGOVORA

O škofu Pirihu je šel vedno glas, da je človek blagega značaja. Tako je označen celo v udbovskih arhivih. Gotovo je škof Metod človek dialoga in pogovora. Prizadeval si je za spoštovanje ljudi različnih prepričanj. Nikoli ni izzival, ampak se je trudil resnico umirjeno povedati in se izogibal, da bi koga žalil ali prizadel. Žal ni doživljal samo pozitivnih odzivov na to svojo držo. Zelo ga je bolelo, da smo bili prav na južnem področju njegove škofije priča nekaterim grobim izpadom sovraštva do vernih in Cerkve (zažig križa v Strunjanu, vezanje zvonov v zvoniku stolne cerkve v Kopru) in druge oblike sovraštva in nestrpnosti. Prav tako ga je bolelo, da škofija, ki jo tako ljubi, tako izumira. Hudo mu je bilo, ko je gledal statistike župnij in celih področij v škofiji, kjer so zabeležili več smrti kakor rojstev. S skrbjo je opazoval, kako se je zmanjševalo število duhovnikov in bogoslovcev.

Škof Metod Pirih je bil znan po svoji dialoški drži
Škof Metod Pirih je bil znan po svoji dialoški drži © osebni arhiv Gabriela Kavčiča

VODENJE ŠKOFIJE

Na dialoški način je tudi vodil škofijo. Posvetoval se je s svetovalci, strokovnjaki, duhovniki, pa tudi drugimi, če je bilo treba. Ni sprejemal naglih odločitev, ampak je odločitve rad dobro premislil. Nekateri so mu zato očitali, da je premalo odločen, a se je znal potegniti za resnico, ko je bilo treba. Tako je nekajkrat odločno nastopil v obrambo slovenstva na Primorskem, se jasno postavil proti igralništvu in se uprl »diktatu kapitala« v Cerkvi in tako koprsko škofijo obvaroval pred finančnimi malverzacijami, v katere je bila vpletena kakšna druga škofija.

Gotovo pa ne smemo še mimo ene lastnosti škofa Piriha. Ko je jeseni leta 1990 sodeloval na škofovski sinodi v Rimu, ki je govorila o duhovnikih, je v svojem nastopu pred sinodalnimi očeti poudaril, da škof lahko marsikaj prepusti svojim sodelavcem. Mnogo stvari lahko zaupa drugim. Nekatere bodo lahko celo usposobljeni ljudje opravili bolje od njega ali pa bo njihova pomoč škofu izredno dobrodošla pri vodenju škofije. Sinodalnim očetom pa je položil na srce, naj ne prepuščajo drugim stika z duhovniki, ampak naj sami skrbijo za osebni stik z duhovniki, saj so ti škofovi najožji sodelavci. To je v času svoje službe tudi sam delal. Zlasti je obiskoval bolne duhovnike doma ali v bolnišnicah, skrbel za redne stike z drugimi duhovnik in bogoslovci. To svojo navado je ohranil tudi v pokoju, ko redno obiskuje ostarele duhovnike v domu starejših Pristan v Vipavi. Vendar se pri obiskih ne posveča samo duhovnikom, ampak tudi drugim stanovalcem doma. Najbrž ga je naredila tako občutljivega do starejših in bolnih prav njegova bolezen, za katero je začel trpeti že v času škofovanja

Škofa Metod Pirih in Jurij Bizjak
Škofa Metod Pirih in Jurij Bizjak © SŠK

Že kot tajnik škofa Jenka je večkrat obiskal vse župnije koprske škofije in njihove župnike. Kot duhovni voditelj v bogoslovju je obiskal vse družine bogoslovcev. Tako je osebno poznal vse duhovnike v svoji škofiji, pa tudi številne v drugih škofijah. Pa ne samo duhovnike, poznal je tudi njihove družine. Ker je vedel, iz kakšnih razmer izhajajo, je tudi razumel kakšna njihova dejanja in odločitve, ki jih morda drugi niso razumeli.
Posebno lastnost škofa Piriha pa je razkril apostolski nuncij Juliusz Janusz. Ko je v prostorih škofije Koper razglasil, da bo novi škof ordinarij Jurij Bizjak, je še dodal, da že dolga leta opravlja službo apostolskega nuncija, a še ni srečal škofa, ki bi tako rad preložil težo škofovske službe na mlajša ramena, kot je to rad naredil Metod Pirih.

UPOKOJITEV

Zdi se, da je škof Pirih v pokoju na novo zaživel. Preselil se je v popolnoma novo okolje. Tudi zato, ker ne želi v ničemer vplivati na odločitve svojega naslednika. Je pa v pokoju zaživel polno življenje. Preselil se je med mlade, saj stanuje v stanovanju dijaškega doma Škofijske gimnazije. Zelo rad pomaga po okoliških župnijah in še vedno birmuje in vodi slovesnosti po župnijah v koprski škofiji. V času, ko ni bilo nadškofa v Ljubljani in Mariboru je prevzel več obveznosti v okviru Slovenske škofovske konference in tudi večkrat vodil slovesnosti v ljubljanski nadškofiji.

Avtor življenjepisa je Božo Rustja

Metod Pirih je bil tudi predsednik Slovenske karitas
Metod Pirih je bil tudi predsednik Slovenske karitas © Tatjana Splichal


Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Cerkev na Slovenskem

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Lastnoročno podpisano pismo papeža Frančiška (photo: nadškofija Maribor) Lastnoročno podpisano pismo papeža Frančiška (photo: nadškofija Maribor)

Otroci v Malečniku pisali papežu. On pa njim nazaj.

Papež Frančišek je otrokom v Malečniku poslal osebno pismo, ki ga je tudi sam podpisal. Po besedah župnijskega upravitelja župnije Sebastijana Valentana gre za znamenje posebne papeževe ...

O avtorju