Papež Frančišek | (foto: Unsplash)
Pred obiskom v Iraku se je papež počutil kot v zaporu ...
Papež in Sveti sedež Marta Jerebič
»V teh mesecih sem se počutil kot v zaporu. Oditi v Irak je bilo, kot da bi znova oživel,« je papež dejal novinarjem na letalu, ko se je včeraj vračal iz Iraka. Ob tem je napovedal nova potovanja, čeprav ga je to zadnje utrudilo bolj kot druga.
Septembra se namerava udeležiti sklepne maše mednarodnega evharističnega kongresa v Budimpešti na Madžarskem. Od tam do Bratislave pa je le dve uri vožnje z avtomobilom in zakaj torej ne bi opravil še obiska na Slovaškem, je dejal papež. Maronitskemu patriarhu Bechari Raiu pa je obljubil, da bo obiskal Libanon.
Papež je srečanje z najvišjim šiitskim verskim voditeljem v Iraku, ajatolo Al-Sistanijem, označil za prvi korak v medverskem dialogu, drugi bi bil podpis skupne izjave o človeškem bratstvu, kot je leta 2019 storil z vodilno osebnostjo sunitskega islama, velikim imamom Al Tayebom. Na kritike, da je s tem en korak stran od krivoverstva, je dejal, da prevzema tveganja, saj je to za medverski dialog in spodbujanje bratstva med ljudmi nujno. »Obstajajo tveganja. Vendar pa se te odločitve vedno sprejemajo v molitvi, v dialogu, s povetovanjem, premišljevanjem. Niso kaprice in so tudi v skladu s tem, kar je učil drugi vatikanski koncil.«
Na odločitev, da obišče Irak, je najbolj vplivalo pričevanje Nobelove nagrajenke Nadie Murad, jazidke, ki v svoji knjigi opisuje grozodejstva Islamske države. A čeprav je prebral njeno knjigo, videl uničenje po medijih, ga je dejansko stanje v Mosulu, nekdanji trdanjavi Islamske države, pretreslo. »Ko sem se ustavil ob uničeni cerkvi, sem ostal brez besed. To je nepojmljivo. Pa ne gre samo za cerkve, tudi mošeje so uničene. Težko je verjeti, kakšne krutosti je sposobno človeštvo.« V Karakošu ga je pretreslo odpuščanje mame, ki je v prvih dneh bombardiranja izgubila svojega sina.
V zvezi migracijami je dejal, da svet še ni ozavestil, da je migracija človeška pravica.
Poudarki papeževega zgodovinskega obiska v iraku
»Prihajam kot spokornik, ki prosi odpuščanja za uničenje in krutost. Koliko smo molili v teh letih za Irak …. Naj orožje utihne! Naj se omeji njegovo širjenje, tu in povsod.«
»Največja žalitev Boga je skruniti njegovo ime tako, da sovražimo bližnjega. Sovraštvo, ekstremizem in nasilje se ne rojevajo iz religiozne duše, so izdaja vere. Verniki ne smemo biti tiho, ko terorizem zlorablja religijo.«
»Na nas, današnjem človeštvu je, in še posebej na nas, verujočih različnih verstev, preobraziti orodja sovraštva v orodja miru. Na nas je odločno pozvati odgovorne narodov, naj naraščajoče širjenje orožja da prostor razdelitvi hrane za vse. Na nas je, da utišamo medsebojno obtoževanje, da bi dali glas zatiranim in zavrženim: preveč je teh, ki nimajo kruha, zdravil, možnosti izobraževanja, pravic in dostojanstva!«
"Če je Bog, Bog življenja – in to je –, nam ni dovoljeno ubijati bratov v njegovem imenu. Če je Bog, Bog miru – in to je –, nam ni dovoljeno iti se vojno v njegovem imenu. Če je Bog, Bog ljubezni, – in to je –, nam ni dovoljeno sovražiti bratov."
