Revni bodo postali še bolj revni

Svet | 09.03.2021, 15:00 Andrej Šinko

Že več kot leto smo soočeni pandemijo, ki je zaznamovala naša življenja, hkrati pa pokazala na razlike v svetu, ki se bodo v prihodnjih letih še poglabljale. Tako kot zaradi drugih bolezni bo v manj razvitih državah zaradi covida 19 umrlo več ljudi. Najverjetneje ne bodo niti zajeti v covid statistike, zelo verjetno pa bodo na presežne smrti pokazale statistike umrlih.

Omenjeno lahko sloni na tezi, da je dostop do zdravnika v manj ali srednje razvitih afriških oziroma azijskih državah, pa tudi nekaterih južnoameriških, bistveno težji kot v Evropi. Prav tako primanjkuje medicinske in zaščitne opreme. Nenazadnje velja omeniti, da je pomanjkanje le te na začetku pandemije beležila celo Evropa.

Drugi element, za katerega pričakujemo, da bo ključen v soočenju s pandemijo in bo omogočil vračanje v normalnost, je cepljenje. To sicer ne poteka po terminskem planu niti v Evropi, saj je bilo dobavljenega bistveno manj cepiva od dogovorjenega. V vse manj državah pa verjamejo, da bi do poletja lahko dosegli potrebno precepljenost, ki je nujna za kolektivno zaščito.

Dodatne težave povzročajo tudi bolj nalezljive in odporne različice novega koronavirusa, kot je na primer južnoafriška in proti katerim je učinkovitost do zdaj razvitih cepiv zelo omejena. Njihovo prilagajanje bo terjalo čas, ko bo prišlo do proizvodnje, pa se bodo zelo verjetno pojavile nove, morda še odpornejše različice virusa.

Kdaj lahko cepivo pričakujejo revnejše države?

Svetovna zdravstvena organizacija in voditelji več držav so opozorili na potrebo po pravični delitvi cepiv, nekateri so napovedali celo donacije, tudi neposredni soseščini. Slovenija je tako nekaj manj kot 5000 tisoč odmerkov cepiva poklonila Bosni in Hercegovini, a tudi v ozadju te donacije je določen interes. Prav iz omenjene države pride v Slovenijo daleč največ tujih delavcev, precepljenost populacije pa bi za Slovenijo pomenila manj vnosa okužb iz tujine.

Če pogledamo srednje in manj razviti del Afrike in Azije se tam v povezavi s pandemijo ne kažejo zgolj problemi v povezavi z zdravljenjem in cepljenjem, ampak preživetjem. V številnih državah so se socialno-ekonomske stiske ljudi povečale, bodisi zaradi manjšega izvoza surovin, ker so zastala gospodarstva razvitejšega sveta, bodisi zato, ker v države ni bilo tujih turistov, ki so zapravili milijarde dolarjev.

Med državami obstajajo razlike, prizadetost pa je odvisna zlasti od razpršenosti posameznega gospodarstva in zadanega udarca panogi, ki v določeni državi predstavlja najpomembnejšo oziroma večinsko dejavnost.

Gospodarsko manj razvite države tudi nimajo tako razvitih solidarnostnih sistemov, oziroma ne razpolagajo s tisočimi milijardami dolarjev, ki bi jih lahko namenile v pomoč gospodarstvu in prebivalstvu, kot se je to zgodilo v Evropi in ZDA. Na drugi strani je problem tudi korupcija, ki bi, če bi takšne sheme obstajale, velik del sredstev požrla.

Vse omenjeno bo pomembno vplivalo na dogajanje v teh državah v prihodnje. Če vzamemo za primer Tunizijo in Egipt, afriški državi, ki ne sodita med najrevnejše, a ju je pandemija postavila pred resno preizkušnjo. Obe državi sta pomembno odvisni od turizma, ki je praktično obstal, revščina med zaposlenimi v tej dejavnosti pa se je močno povečala.

Gospodarsko močnejše države so tako kot v številnih preteklih krizah pozabile na najranljivejše. Države tretjega sveta so ostale brez potrebne pomoči, povečanje revščine pa bodo občutile bistveno bolj kot preostali svet.

Če množice na Zahodu protestirajo večinoma proti omejitvenim ukrepom, smo v Tuniziji lahko videli proteste zaradi poslabšanja gospodarskega položaja in revščine. Tudi v Egiptu se v času pandemije krepi nezadovoljstvo, saj razlike med najrevnejšimi in bogatimi postajajo vse večje.

Omenjeno povečuje možnost radikalizacije, zmanjšuje politično stabilnost, ki se še vedno vzdržuje tudi s pomočjo vojske, najverjetneje pa bo vplivalo tudi na povečanje kaznivih dejanj. Zaradi tega se bo varnost v omenjenih državah še zmanjšala.

V preteklosti med bolj obiskanimi Azijskimi državami je pandemija podoben udarec zadala Tajski. Najbolj prizadeti so številni otoki, katerih prebivalci živijo zgolj od turizma, pa tudi bolj ruralni predeli države, kjer so že vseskozi soočeni z revščino, mladi pa se odseljujejo. Nekoliko bolje jo je odnesel le Bangkok, kjer večjo kupno moč predstavljajo že domačini, bolj prisoten pa je tudi tuji kapital.

Kljub temu, da so razmere na Tajskem bolj pod nadzorom, država politično bolj stabilna, pa je tudi tam pričakovati povečanje varnostnih tveganj. Potovanja v prav tako za turiste zanimiva Vietnam in Kambodžo ter nekatere druge azijske države pa bodo postala še bistveno bolj tvegana.

Gospodarsko močnejše države so tako kot v številnih preteklih krizah pozabile na najranljivejše. Države tretjega sveta so ostale brez potrebne pomoči, povečanje revščine pa bodo občutile bistveno bolj kot preostali svet. Novo grožnjo pa predstavlja zlasti povečanje revščine v srednje razvitih državah, ki so bile v pandemiji iz različnih razlogov močneje prizadete.

Posamezniki oziroma skupnosti, ki so se jim v preteklih letih bivanjske in življenjske razmere bistveno izboljševale, bodo spet potisnjeni v pomanjkanje, ki se bo na v prihodnjem obdobju še stopnjevalo. To bi zelo hitro lahko občutili kot krivico, pravico v tem pa bi začeli iskati sami, ne da bi pri tem izbirali sredstva. Cilj bi bil zgolj spremeniti položaj v katerega so bili pahnjeni z družino.