Svoboda prinaša tudi tveganje in ko se zalomi, krivimo državo. | (foto: Nik Shuliahin / Unsplash)
Zakaj smo tako nezadovoljni?
Naš pogled Tadej Sadar
"Regulacija" in deregulacija" - pravila ali svoboda. Zahtevamo svobodo, hočemo voziti po svojih pravilih. Toda svoboda prinaša tudi tveganje in ko se zalomi, krivimo državo, ker nas ni zavarovala. Ni svobode brez odgovornosti.
Spadam med tiste, ki smo živeli še v Jugoslaviji. Prav zato me razni jugonostalgiki, ki jih na psihološki ravni sicer razumem, na čisto praktični in življenjski pa ne, včasih spravljajo v smeh, drugič pa v obup. Vedno znova se namreč vprašujem, kaj je tisto, zaradi česar smo nesrečni, kljub očitno višjemu standardu, ki ga potrjujejo večkratniki številk različnih statistik.
Našim možganom se še kar toži po egipčanskih loncih, v katerih se je v preteklosti kuhala brezskrbnost.
Seveda je za to odgovornih veliko objektivnih - in tudi množica psiholoških - elementov. Po domače, botrov za našo nesrečno držo žal ne zmanjka. Vse bolj pa se zdi, da je eden ključnih, naš odnos do oblasti. Katerekoli že in pri tem ne mislim zgolj na politično; določeno oblast nad nami ima na primer tudi policist ali pa bančni uslužbenec, prometni predpis, zakon...
Opozoriti želim na preprosto načelo, ki se v besedi sliši zapleteno – na regulacijo oziroma deregulacijo.
Če povem preprosteje, gre za vmešavanje ali za nevmešavanje, za svobodo ali za pravila.
Trenutno je naš um še vedno v tranziciji, saj je desetletja živel v popolni regulaciji. Pravila so se, v času pred osamosvojitvijo, do malih podrobnosti vtikala v naša življenja. Vse je bilo vnaprej določeno in predpisano, zelo malo je bilo negotovosti - kar je do neke mere celo prednost tega načina - na drugi strani pa je bilo zelo malo svobode. Zdaj imamo svobode neizmerno več, nemalokrat pa se našim možganom potoži po egipčanskih loncih, v katerih se je v preteklosti vsak dan kuhala brezskrbnost. Nekdo drug se je odločil namesto nas. Pa kaj, če smo zaradi tega imeli manj svobode.
V trgovini sta bili na primer na voljo dve vrsti sadnega jogurta. Ne dveh proizvajalcev, da ne bo pomote, dve vrsti, slivov in marelični. Vzemi ali pusti. Vsakemu, ki se mu toži po teh časih se prostovoljno javim, da mu ob naslednjem nakupu osebno omejim izdelke, ki jih lahko kupi, s pogojem, da mi ob koncu sporoči, če mu tak način ustreza, ali pa raje uživa svobodo v možnosti izbire, ki jo imamo na voljo danes.
Dovolj s preteklim sistemom in nazaj v sedanjost.
Kip svobode na vzhodu bi potreboval kip odgovornosti nekje na zahodni obali. (Viktor Frankl)
Skratka, danes, tako se zdi, se dnevno spopadamo prav na tem polju; enkrat bi nam bolj ustrezala regulacija, drugič deregulacija. Enkrat želimo da nas država zaščiti (regulacija), drugič kričimo, naj nam vendarle da vso svobodo (deregulacija), ki pa se je drži odgovornost. In tako po cesti, ki je speljana naravnost, vseskozi vijugamo, da je vsem potnikom (beri državljanom) slabo. Dragi vsi, ki ste glasni v parlamentu, na ulici, po twitterjih in facebookih, začnite razlikovati med pojmoma regulacija in deregulacija, nato se odločite v kakšnem sistemu želite delovati in živeti in šele nato pišite, protestirajte in podpirajte. Ali pa še naprej prepuščajte, da vas vodijo tisti, ki dobro poznajo več tisoč let star rimski rek »deli in vladaj« in so to »raboto« pripeljali do te mere, da so nas razdelili same v sebi in tako enkrat vpijemo ZA, drugič PROTI, kakor nas pač nahujskajo, medtem pa smo vedno v službi njihovega interesa.
Viktor Frankl, psiholog smisla, ki je preživel štiri nacistična taborišča smrti je zapisal, da je svoboda brez odgovornosti oksimoron, bistroumni nesmisel in da bi ameriški kip svobode na vzhodu potreboval kip odgovornosti nekje na zahodni obali.
V tem dejstvu se, vsaj po mojem mnenju, skriva jedro naše nesreče. Zahtevamo svobodo, hočemo voziti po svojih pravilih. Toda svoboda prinaša tudi tveganje in ko se zalomi, krivimo državo, ker nas ni zavarovala. Ni svobode brez odgovornosti in ni regulacije brez jemanja svobode. Na nas je, da se odločimo, kaj hočemo.
