47 let je živela brez zemeljske hrane

23.02.2021, 13:34 Marjana Debevec

Spominjamo se 125. obletnice smrti slovenske mistikinje in kandidatinje za blaženo Magdalene Gornik. Poleg izjemnih pojavov, kot so bila številna mistična doživetja, zamaknjenja, Kristusove rane in življenje brez hrane in vode, je značilna njena velika želja po brezmejni ljubezni do Jezusa.

»Bila je pridružena Gospodu Jezusu v Njegovem trpljenju in je radovoljno, čeprav ne brez bolečin, ne brez resničnega trpljenja, svoje muke, ta svoja mistična doživetja, ki so se tako silovito odražala na njenem telesu, darovala Bogu v zadoščenje za grehe drugih. In Gospod jo je nasičeval,« je ob obletnici njenega rojstva julija lani na Gori nad Sodražico poudaril ljubljanski nadškof Stanislav Zore. Škofijski postopek za Magdalenino beatifikacijo je v pripravi. Prevesti je treba še obsežno gradivo o posebnih pojavih v njenem življenju.

Pri 12-tih letih prvo videnje in nato bolezen

Magdalena Gornik se je rodila v preprosti kmečki družini,  kot tretji od sedmih otrok 19. julija 1835 na Gori nad Sodražico, je pred leti v Ognjišču zapisal Silvester Čuk. Sprva je bila povsem običajna deklica, ki je pomagala pri delu in se družila z vrstnicami. Bog pa je na poseben način posegel v njeno življenje spomladi leta 1847.

Tedaj je na njivi zagledala neznano ženo, ki se ji je predstavila kot Jezusova mati in ji naročila, naj Jezusa ljubi. Pri prvem sv. obhajilu je začutila Jezusovo ljubezen. Močneje ko je čutila Jezusovo bližino, bolj slabotna je postajala telesno. Zbolela je tako močno, da je morala nekaj časa ostati v postelji. Nobeno zdravilo ji ni pomagalo.

Živela je od mističnega obhajila

Čudežno je ozdravela avgusta 1848, ob drugem Marijinem prikazanju. Marija ji povedala, da bo ob trdni veri v Boga od njega prejela vse, tudi hrano za svoje življenje. Odtlej Magdalena do konca svojega življenja ni zaužila nobene telesne jedi; hranila se je s skrivnostno nebeško jedjo. Gre za enega od evharističnih čudežev.

47 let je živela brez zemeljske hrane, pogosto je doživela zamaknjenja. Na svojem telesu je nosila znamenja Kristusovih ran – stigme. Med zamaknjenji je prejemala mistično obhajilo in skrivnostno jed, od katere je tudi živela. Ti zunanji darovi pa so se v njenem življenju prepletali z izrednim, mističnim trpljenjem, s katerim je zadoščevala za žalitve Božje ljubezni.

Umrla je 23. februarja leta 1896 v sluhu svetosti. Njen grob iz leta v leto obiskuje vedno več ljudi.