Kdo so slovenski svetniški kandidati?

Cerkev na Slovenskem | 01.05.2010, 08:30 Petra Stopar

Slovenija bo čez dober mesec dni dobila drugega blaženega, mučenca Lojzeta Grozdeta. Prvi blaženi je pred enajstimi leti postal škof Anton Martin Slomšek. Drugi korak po razglasitvi blaženega je razglasitev svetništva ali kanonizacija. V Cerkvi na Slovenskem pa je še veliko kandidatov, ki so v postopku razglasitve za svetnika.

Kdo je blaženi, kdo svetnik in kdo mučenec?

Ideal svetništva v Katoliški Cerkvi je Jezus Kristus. Cerkev je skozi zgodovino in tudi danes za svetnike razglašala tiste, ki so na različne načine sledili njegovemu zgledu. Svetnike delimo na spoznavalce in mučence. V osnovnem opisu je dodan njihov stan, poslanstvo ali služba v Cerkvi, npr. apostol, papež, škof, duhovnik, cerkveni učitelj, cerkvena učiteljica, puščavnik, opat, opatinja, redovni ustanovitelj, redovna ustanoviteljica, redovnik, redovnica, misijonar, misijonarka, mistik, spokornik, tretjerednik, vzgojiteljica itn.

Mučenec je tisti, ki je pretrpel mučeniško smrt iz sovraštva do vere (in odium fidei), ki je smrt prostovoljno sprejel, ni pa je iskal. Vsi ostali so spoznavalci. Tako je Cerkev uradno priznala, da je mučeniške smrti umrl Božji služabnik Lojze Grozde, ki je bil po navedbah Slovenske škofovske konference mož globoke vere in molitve. V njegovem verskem življenju sta bili pomembni odpoved in žrtev. Svoje življenje je razumel kot posebno poklicanost služiti Bogu in ljudem. Živel je zavesten odnos do zakramenta evharistije, iz katere je črpal življenjsko moč, kot tudi do Božje matere Marije. Razglasitev za mučenca je za verujoče spodbuda za zvesto in reflektirano osebno življenje po veri, kot tudi potrditev, da se tudi najresnejših in najzahtevnejših preizkušenj zaradi vere ni potrebno bati. Darovanje življenja ali smrt zaradi neomajnega zaupanja v Jezusa Kristusa lahko dojamemo in razumemo samo v moči in milosti vere, pišejo na Tiskovnem uradu SŠK.

Za blaženega je razglašen katoliški vernik, ki je v svojem življenju pokazal nadpovprečne krščanske kreposti ali prestal mučeništvo iz sovraštva do vere oz. lastnosti v tesni povezanosti z vero in je zaradi tega postavljen za zgled krščanskega življenja vernikom na ravni krajevne Cerkve oziroma posamezne škofije ali redovne skupnosti. Tako je blaženi postal škof Anton Martin Slomšek, beatifikacija pa čaka tudi Lojzeta Grozdeta. Kot pojasnjuje SŠK, pa je za svetnika razglašen blaženi, za katerega je bil v postopku za kanonizacijo dokazan (nov) čudež. Razglašenega svetnika se javno lahko časti na ravni vesoljne Cerkve. Slovenska Cerkev tako svojega svetnika za zdaj še nima, upa pa, da se bo našel dokaz za potreben čudež npr. pri blaženem Slomšku. Po navedbah SŠK o postopku glede škofa Slomška ni novih podatkov. Po imenovanju dosedanjega postulatorja nekdanjega mariborskega pomožnega škofa msgr. dr. Petra Štumpfa za murskosoboškega ordinarija bodo za nadaljevanje postopka imenovali novega postulatorja.

Svetniški kandidati v Cerkvi na Slovenskem

Kandidatov za blažene, mučence in svetnike je trenutno skupaj 17, mučenci 20. stoletja pa se posebej obravnavajo skupinsko.

• Danijel Halas (24. junij 1908 – 16. marec 1945), mučenec, duhovnik v Veliki Polani.
• Magdalena Gornik (19. julij 1835 – 23. februar 1896), mistikinja.
• Jože Plečnik (23. januar 1872 – 7. januar 1957), arhitekt.
• Anton Strle (21. januar 1915 – 20. oktober 2003), duhovnik, teolog, spovednik in prevajalec.
• Anton Vovk (19. maj 1900 – 6. julij 1963), ljubljanski nadškof.
• Cvetana Priol (16. februar 1922 – 11. avgust 1973), učiteljica glasbe iz Maribora, mistikinja.
• Anton Martin Slomšek (26. november 1800 – 24. september 1862) je prvi slovenski blaženi. Za blaženega je bil v Mariboru razglašen 19. septembra 1999.
• Friderik Irenej Baraga (28. junij 1797 – 19. januar 1868), misijonar, škof v mestu Marquette (zvezna država Michigan, ZDA).
• Alojzij Grozde (27. maj 1923 – 1. januar 1943), laik, mučenec.
• Ignacij Knoblehar (6. julij 1819 – 13. april 1858), misijonar in raziskovalec.
• Janez Frančišek Gnidovec CM (29. september 1973 – 3. februar 1939), škof v Skopju.
• Vendelin Vošnjak OFM (13. september 1861 – 18. marec 1933), doma iz Konovega pri Velenju, ki je deloval v Zagrebu.
• Andrej Majcen SDB (30. september 1904 – 30. september 1999), duhovnik in misijonar.
• Marija Krizina Bojanc (23. januar 1885 – 15. december 1941), redovnica hčera Božje ljubezni v Sarajevu, mučenka.
• Marija Antonija Fabjan (23. januar 1907 – 15. december 1941), redovnica hčera Božje ljubezni v Sarajevu, mučenka.
• Jakob Ukmar (13. julij 1878 – 2. november 1971), tržaški duhovnik, filozof, teolog in poliglot.
• Francesco Bonifacio (7. september 1912 – 11. september 1946), duhovnik, mučenec. Za blaženega je bil v Trstu razglašen 4. oktobra 2008.
• Mučenci 20. stoletja (približno 50 kandidatov iz več slovenskih škofij). Večina izmed kandidatov je predstavljena v knjigi z naslovom Palme mučeništva: ubiti in pomorjeni slovenski duhovniki, redovniki in bogoslovci in nekateri verni laiki.

Svetniki iz antične dobe, ki so živeli v naših krajih, so bili Viktorin Ptujski, Maksim Emonski in Maksimiljan Celjski, iz srednjega veka pa sv. Ema Krška, karantanska kneginja.

Kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da nekdo postane blaženi, svetnik ali mučenec?

Osnova za začetek postopka razglasitve za svetnika je sluh svetosti oz. mučeništva (fama sanctitatis oziroma fama martyrii), to je živa zavest med verniki o kandidatovih izrednih krepostih oziroma mučeništvu ter samoiniciativno iskanje priprošnje pri svetniškem kandidatu v različnih življenjskih potrebah. Pobudnik za začetek postopka je lahko kdorkoli, za njegov potek pa je pristojna je škofija, na območju katere je kandidat umrl. Postopke določajo Zakonik cerkvenega prava in navodila Kongregacije za zadeve svetnikov, Divinus perfectionis magister in Normae iz leta 1983 ter navodilo Sanctorum mater iz leta 2007, ki daje dodatne smernice predvsem za postopek na ravni škofije.

Pot do razglasitve kandidata za svetnika je dolga. Ko krajevni škof ugotovi, da je kandidat živel in pričeval za vero v Kristusa na izreden način, dovoli uradni začetek postopka, v katerem se zbere dokazno gradivo, na osnovi katerega je mogoče dokazati in dodatno utemeljiti sledi svetosti v času kandidatovega življenja. Škof imenuje tudi postulatorja, ki vodi proces, ta pa lahko traja tudi več let ali celo desetletij. Postulator je predstavnik tistega, ki predlaga začetek postopka, zbira gradivo, predlaga priče itd. V večini primerov ga ob pomoči sodelavcev cerkvenega sodišča vodi škofov delegat. Ko se postopek zbiranja dokaznega gradiva na škofijski ravni konča, gradivo preuči Kongregacija za zadeve svetnikov.

Kandidat oziroma Božji služabnik, za katerega je bila ugotovljena nadpovprečna stopnja kreposti, je razglašen za blaženega, ko se na njegovo priprošnjo zgodi in tudi dokaže čudež, kar pomeni, da se določenemu verniku, ki se v molitvi priporoča izbranemu kandidatu na njegovo priprošnjo pri Bogu zgodi čudež. Pogosto gre za ozdravitev neozdravljive bolezni. Zdravniki v takih primerih izdajo strokovno mnenje, v katerem pojasnijo, da se je razplet bolezni končal po nerazložljivem poteku dogodkov. Tovrstno mnenje preveri pristojna komisija na omenjeni kongregaciji. Če le-ta ugotovi, da je šlo za nadnaraven poseg, je to zadosten razlog za beatifikacijo.

Za razglasitev za svetnika je po tem, ko je nekdo že razglašen za blaženega, potreben dodatni čudež. Pri vsem tem je pomembno, da so med verujočimi v živem spominu kandidatove izredne lastnosti in da se k njemu obračajo v molitvi oziroma ga prosijo za posredovanje pri Bogu. Pri kandidatih, za katere se je v postopku dokazovalo mučeništvo oziroma smrt zaradi vere, za razglasitev za blaženega ni potreben čudež, saj je že sama mučeniška smrt zgovorno znamenje. Za razglasitev blaženega mučenca za svetnika pa je v nadaljevanju postopka potreben čudež. Ob tem SŠK dodaja, da pri dokazovanju mučeništva ni vedno potrebna smrt zaradi vere, čeprav sedanja praksa zopet vztraja na tem. Papež Janez Pavel II. je namreč Maksimilijana Kolbeja razglasil za blaženega kot mučenca zaradi ljubezni (martire della carità), saj ga niso ubili iz sovraštva do vere, temveč je svoje življenje zastonjsko daroval zato, da bi izpričal veličino krščanske ljubezni.

Pojma mučeništva in svetništva sta v krščanski tradiciji prisotna vse od začetka

V prvih stoletjih Cerkev upravno ni bila tako urejena, da bi za ugotavljanje mučeništva ali svetosti imela posebne postopke. V tistih časih je bil ključen glas ljudstva (vox populi – vox Dei). Ko je določen kandidat umrl zaradi pričevanja za vero v Jezusa Kristusa, je postal mučenec. Občestvo je živ spomin nanj ohranjalo po smrti. Mučeništvo v Cerkvi je bilo posebej aktualno do leta 313 (Milanski edikt), saj je bilo do tedaj krščanstvo uradno prepovedano, kristjani pa so bili preganjani. Zgodovinske in druge danosti v nekaterih okoljih drugod po svetu oz. predvsem po tradicionalno krščanski Evropi so imele za odkrivanje in priznavanje pojava svetosti več posluha in pogojev, tako da je do priznavanja kandidatov in njihove beatifikacije oz. kanonizacije tudi dejansko prišlo. Vsak blaženi, mučenec ali svetnik pozitivno vpliva na narodovo krščansko identiteto in utrjuje samozavest. Vsak svetnik za kristjana lahko predstavlja zgled, kako je mogoče osmisliti in živeti življenje po veri, so zapisali na Tiskovnem uradu SŠK.