Samostojnost in vpetost v odnose sta kot gugalnica

Za sožitje 26. 01. 2021, 21:00 Nataša Ličen

Intimna samostojnost, ki je nujno potrebna za razvoj in tesna vpetost v odnose z drugimi, sta kot gugalnica, biti morata enako težka, da se enakomerno gugata. Enkrat se gugalnica nagne v eno, drugič v drugo stran. Človek nujno potrebuje vpetost v sožitje z drugimi, kot tudi svoj prostor.

Človek v ravnotežju ali Nauk o značaju za vsakogar je naslov knjige, ki jo je že leta 1957 napisal dr. Anton Trstenjak.

Potrebujemo druge ljudi, brez drugih ne preživimo, in enako nujno potrebujemo tudi svojo samostojnost. Eno in drugo. Ravnotežje med samostojnostjo in povezanostjo z drugimi.

V oddaji »Za sožitje« smo s prof. dr. Jožetom Ramovšem z Inštituta Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje (katerega dejavnosti zajemajo tri delovna področja: gerontologija in medgeneracijsko sožitje; psihologija, logoterapija in antropohigiena; omame in zasvojenosti) spregovorili o težavi, ki zaradi epidemije prihaja še bolj v ospredje, odvisnost od odnosov:
»Nevarnost je na vsaki strani gugalnice. V medsebojnih odnosih lahko »pademo dol« z gugalnice, ki prehaja enkrat iz ene strani v drugo in obratno, če se ponesrečimo v pretirano samostojnost, kar je lahko huda motnja. Če je to biološko, prirojeno, je to avtizem, ki kot da ne potrebuje drugih ljudi. Kdor pa v življenju pade z gugalnice ravnovesja v socialnem pomenu, da se na druge požvižga, j je samo jaz, jaz, ta pade, ne na beton, ampak v prepad in je nemogoč zase in za druge. So pa na drugi strani tudi takšni, ki se povsem utopijo v mnenje drugih, v »čredništvo«, v navijaštvo in so pripravljeni tudi razbijati in tepsti druge. Takšni povsem izgubijo samostojnost in koliko gorja lahko povzročijo.«

»Torej, na obeh straneh gugalnice lahko pademo dol in strmoglavimo v hudo duševno, duhovno, socialno, tudi telesno bolezen. S tem onemogočimo razvoj posameznika, družine, naroda, skupnosti, čim pademo na eni strani gugalnice v pretirano samostojnost in na drugi strani v preveliko »utopljenost« v maso.«

Človek mora biti priklopljen v sožitje z drugimi ljudmi. Če je odklopljen, ne deluje.

V čem je odštekanost?
»Običajno odštekanost pri povprečnem sodobnem človeku zahodne družbe opažamo v potrošništvu, v nabiranju (norenju) za točkami, bonitetami. Šibijo se nam omare, shrambe in trebuhi, šibijo od preobilja. Vse reklame in popuste potrošniki plačamo. To je odštekanost, če mislimo, da imamo s tem ugodnosti. Ta strast je omama. Strast za artikli, čim več imeti, strast do hrane, koliko težav s prehrano imamo, in tako naprej. Gledati je treba na celoto. Zemlja rodi za vse ljudi, ne samo zame, Proizvaja se za vse, ne samo zame. Jaz pa kolikor potrebujem.

Ljudje imamo napako, zato od nekdaj vse religije učijo, da bi bil človek čim bolj realist. Da bo pustil za seboj svet, v katerem bo rod lahko živel naprej. Gledati je treba nase v celoti.

Kdaj gugalnica v odnosu ne deluje?
»Sprejeti je treba partnerja z vsemi njegovimi/njenimi sposobnostmi in mejami. Iz poslušanja in opazovanja se začenja dialog, ko drug drugega pomagava graditi, se sprejemava, spoznavava in si dajeva. Ko se spoznavava, ne »projeciramo« več v drugega svojih predstav in želja, ampak odgovarjam na njegove/njene potrebe, zmožnosti in dobre stvari. Leto za letom je mož bolj odvisen od žene, zdravo človeško, in žena od moža. Če hočemo drugega popravljati, je to muka.«

Priporočamo poslušanje celotnega pogovora z dr. Jožetom Ramovšem, saj besede sliši vsak nekoliko drugače in je dragocena širša razlaga obravnavane teme.