»V prelomnem trenutku osamosvojitve je Cerkev odigrala pomembno vlogo«

Slovenija | 21.12.2020, 08:32 Rok Mihevc Tone Gorjup

»Izrazili smo svojo voljo, to ni bilo neko sanjarjenje.« Tako se dogodkov pred 30 leti spominja nekdanji ustavni sodnik dr. Ernest Petrič, ki ga je novinar Tone Gorjup gostil v oddaji »Spoznanje več, predsodek manj«. Dotaknila sta se tudi vloge Slovenske cerkve in škofov pri tem zgodovinskem dogodku.

V teh dneh pred 30 leti smo se pripravljali na plebiscit o samostojni in neodvisni Republiki Slovenija. Za datum je zakon določil 23. december. Sprejem tega zakona ni bil samoumeven, politične stranke so različno razmišljale o tem kako in kaj. Zato je bil potreben sporazum o skupnem nastopu na plebiscit, ki so ga podpisale tako stranke kot skupine v Državnem zboru in potrebno je bilo več dni, da so prišli skupaj. Bil je sprejet brez glasu proti. Ta sporazum je pokazal, da sta lahko pozicija in opozicija lahko enotni.

»To sodelovanje je bilo izjemno pomembno, kot je bilo pomembno še marsikaj drugega. Pomembno predvsem zato, da smo izšli iz tistega težkega časa, ko se je rojevala naša država. Iz časa, ko so se karte mešale na svetovni in evropski ravni. Da smo iz tega izšli relativno ugodno. Z ne veliko žrtev in razdrtja našega gospodarstva in dobrin. V tistih letih so neodvisnost dobili Estonci, Latvijci, Azerbajdžanci, Armenijci, Moldavci, ampak so večinoma plačali visoko ceno. In to, da smo mi šli v to dogajanje enotni, je omogočilo, da smo relativno hitro prišli do samostojnosti in priznanja. Brez velikih žrtev smo se bili sposobni ujeti v razmerah, da je naša država začela funkcionirati. Če bi bili takrat razklani, bi verjetno danes bili tudi neodvisni, ampak cena bi bila bistveno večja. Mogoče huda. Tudi v življenjih in dobrinah, ki bi bile uničene.«

Prisluhnite celotnemu posnetku oddaje z dr. Petričem

»S to odločitvijo za plebiscit smo si ustvarili moralni in pravni kapital, ki nam je dobro služil takrat in tudi danes se nanj lahko sklicujemo. V neodvisnost smo šli po pravni poti, s spoštovanjem prava. Odločili smo se, da odločijo ljudje. In to je bistvo samoodločbe. Da smo torej rekli, da gremo po mirni in demokratični poti. To je imelo izjemno pomembne posledice takrat tudi zato, da takrat na Zahodu slovensko pot v neodvisnost nikoli ni bila vprašljiva. Govorili so, da naj se ta držav demokratizira. Ko smo se odločili za plebiscit, smo jasno pokazali, da se odločamo za demokratizacijo. Večina slovenskih ljudi je tako jasno stopila na stran prizadevanj, da si ustvarimo svojo državo. Takrat smo Slovenci dokončno dozoreli kot politična nacija. Izrazili smo svojo voljo, to ni bilo neko sanjarjenje. Preprosti ljudje so s plebiscitom dobili možnosti in dolžnost, da se odločijo o tem. So pokazali, kar Slovenci res hočemo. To je bilo prepričljivo tudi za širši svet. Razumeli so, da smo po demokratični poti tisto državo že zapustili. Hoteli so nas še malo držati skupaj, ker so iskali celovito rešitev. Zavedali so se, da bo tekla kri na Hrvaškem, še posebej v Bosni, na Kosovem. Žal se niso zmotili, še danes so tragične posledice.«

Veliko presenečenje in pozitivna spodbuda je bila predstavitev prvega postroja Slovenske vojske 17. Decembra. Vemo, da k vsaki državi spada vojska, da je suverenost spodobna ubraniti. To je bil pokazatelj, da ne gremo v neko avanturo brez cilja, ampak, da za na nami stoji sila, ki bo branila naše pravice in samostojnost. Kako ocenjujete prikaz Slovenske vojske, čeprav je bila takrat ilegalna?

»To je bilo pomembno. Tisti čas so se ljudje v Demosu izkazali za izjemno sposobne. V kratkem času so usposobili Slovenijo za prehod v lastno neodvisnost in državnost. Ne samo vojska, tudi denar, nov upravni sistem, vse to je zahtevalo veliko znanja in modrosti, enotnosti. Zato smo uspeli in vojska je imela poseben pomen. Zelo hitro se je krog okoli Miloševiča začel zavedati, da tudi Slovenija gre in da ne bo lahek primer, saj se je na to pripravila. Tudi v beograjskih krogih so vedeli, da se bo Slovenija uprla in da se je bila dejansko sposobna upreti. Spomnim se, ko sem tisto poletje 1991 leta na sestanku s Kučanom v predsobi srečal dva študenta Igorja Bavčarja in Janeza Janšo. Oba v uniformah, eden v policijski, drugi v vojaški. Ko sem ju videl tam, ko sem videl to mladostno zavzetost, sem si rekel, uspeli bomo. In smo uspeli. Ko v ta kontekst postavljam postavitev naše vojske, se mi zdi, da je bilo to pomembno. Brez vojske si neko resno državo težko zamišljaš. Tudi stalno nevtralni Švica in Avstrija se tega zavedata. Njihova, ne samo politična uravnanost, ampak tudi mednarodna obveza je, da so v vseh bodočih sporih nevtralni. Torej, ko neka država začne nastajati, mora razmišljati o svoji vojski. To, kar se je dogajalo pri nas je mogoče pomembno za kakšne učbenike, kako se oblikuje nova država.«

Slovenija je katoliška dežela. Slovenski škofje so 11. Decembra pred plebiscitom objavili izjavo »Zrelo, modro, pogumno«. V njej so pogumno podprli plebiscit. Na televizijo je le nekaj dni pred plebiscitom šel tudi nadškof Alojzij Šuštar in ponovil, da vabi vse kristjane in vse druge, da se udeležijo glasovanja in s svojim »da« potrdijo življenjsko moč in ustvarjalno politično voljo slovenskega naroda. Da storimo vse, da bo plebiscit uspel. Nekateri bi lahko rekli, da gre za vmešavanje Cerkve v politiko, vendar takrat gotovo temu ni bilo tako. Kako gledate na vlogo Cerkve oz. vodstva pri plebiscitu in tudi naprej pri osamosvajanju?

»Pri vsaki resni veri je vodilo, da morajo biti pastirji svoji čredi. To velja tudi za krščanstvo. Nisem nekdo, ki bi spadal k cerkvenim krogom, ampak krepko se zavedam vloge, ki jo v zgodovini vsakega naroda ima vera. Težko si zamišljam na eni strani Cerkev, ki ne bi sledila težnjam naroda in na drugi strani tudi obratno, naroda, v katerem njegova vera in Cerkev ne bi imela pomembnega vpliva. Ob vseh oscilacijah lahko s polno gotovostjo rečem, da ne glede na reformacijo, je bila Cerkev ena od stebrov ohranjanja slovenske identitete in narodne zavesti. Izjemno pomembna vloga Cerkve in duhovništva. V tem prelomnem trenutku, ki je bil tudi ideološko razbremenjen, je Cerkev odigrala pomembno vlogo, zlasti nadškof Šuštar.«