Človek ni samo fizično bitje, ampak tudi duševno in duhovno. | (foto: Free-Photos / Pixabay)
Je virus posledica zarote ali „kazen Božja“?
Komentarji | 29.12.2020, 14:16 Tadej Sadar
„Zakon gravitacije je nekaj zelo dobrega. Toda če skočite skozi okno, umrete.“ Frederic Giuillaud
Seveda gravitacija nima nič skupnega z virusom, nakaže pa poanto o naši svobodi in o tem, kako napačno dojemamo Božjo kazen, ki je v našem svetu v časovnem sosledju, v Božji logiki pa je v sedanjosti. Torej, ni sosledja - najprej greh, potem pa pride kazen - storjena napaka že vsebuje tudi posledice, ki jih nato dojamemo kot kazen. Če vozimo prehitro, če živimo nezdravo, skratka, če ne upoštevamo pravil, računajmo na posledice. Toda: "Družba je odvisna od tega, da je vedno v vlogi žrtve, krivec pa je izven nje. Kjer koli naletimo na težavo, iščemo krivca," odlično povzame problem Stephen R. Covey. Zdaj je torej samo še na nas, da izberemo. Pred to igro niso imuni niti resni mediji, kaj šele igrišče spletnih omrežij, kjer je domišljija tako in tako na steroidih.
"Svoboden novinar je odgovoren novinar in le takšen je tudi dober."
Za trenutek pustimo svet, saj se vsaka država po svoje spopada s problemom virusa in z obvladovanjem igre iskanja krivca, osredotočimo se na nas in na žalostno dejstvo, da smo v zgolj dveh mesecih s petdesetega mesta – po umrljivosti na milijon prebivalcev – prišli na tretje in na katastrofalno resnico, da se nekateri na to požvižgajo.
"Živimo v kulturi krivde. Ljudje za svojo bedo okrivimo kogarkoli, samo da nam ni treba prevzeti odgovornosti. Z odgovornostjo prevzamemo lastništvo nad težavo in šele takrat jo lahko tudi rešimo." Dr. Henry Cloud
Pred časom je kolegica Nataša v oddaji Via positiva gostila dr. Zorana Vaupota, dekana Fakultete za poslovne vede, ki je v nekaj potezah razgalil problem, ki bi ga morali imeti vedno pred očmi. Takole bi povzel njegovo misel:
„Zakaj se bojimo odgovornosti kot hudič križa? Odgovor je v preteklem, komunističnem sistemu in družbenem dogovoru, ki gre tako: Ljudstvo je pustilo vladajočim, da so delali kar so hoteli, v zameno pa je partija sporočala, „Za vse smo krivi mi." Ta vzajemen ples je deloval učinkovito in navadili smo se, da je vedno kriv nekdo drug, mi nikoli. Gre za eno od podstati komunistične ideologije. Odvzemanje odgovornosti," dodaja Vaupot in še: „»Danes v kapitalizmu, pa dobivamo drugačna sporočila; če si ne bomo plačevali prispevka, bomo imeli nizke pokojnine, če bomo živeli nezdravo, bomo sami krivi za slabo zdravstveno stanje. Nihče, kot mi sami, ni kriv za to in to odgovornost je treba prevzeti. Ampak, pri nas tega še vedno ne maramo. Nacionalni šport med Slovenci je še vedno - „kdo je kriv za mojo nesrečo" - in seveda nočemo slišati, „ti sam"«. Konec citata.
Da ni tako samo pri nas kaže misel Josepha E. McGuirea: "Vse prepogosto smo neiskreni do sebe in vpleteni v igro obtoževanja drugih. Naša družba je ponorela v igri iskanja krivca za vsako ceno."Kako torej iz tega začaranega kroga, ki ga različne skupine in ekonomija izkoriščajo za svoje cilje v katere smo se pustili ujeti? Naj se vrnem na začetek in na vprašanje Božje kazni. Svet v katerem živimo deluje po principu zakonov. Človek jih je poimenoval fizikalni zakoni. Predstavili smo že gravitacijo, poznamo tudi druge Newtonove. Saj veste, tretji govori o akciji in reakciji. Če se z glavo zaletim v steno, me bo stena udarila nazaj. Ali prvi, ki govori o vsoti sil. Če prehitro pripeljem v ovinek, me gume ne bodo mogle zadržati na cesti.
Posledice neupoštevanja zakonov narave so nam tako kar hitro jasne, razbita glava, oziroma škoda na avtomobilu. Toda človek ni samo fizično bitje, ampak tudi duševno in duhovno in tudi na tem področju imamo zakone. Nekoliko so sicer zaprašeni, zato bi bilo dobro, da jih ponovimo in jih pretresemo v luči neupoštevanja pravil ob korona virusu:
Ne želi svojega bližnjega blaga.
Večina si želi zgolj več in še več in ni skrivnost, da je pohlep gnal tovarne in smučišča in industrijo zabave, kljub opozorilom, da se nevaren virus hitro širi prav tam.
Ne želi svojega bližnjega žene.
Razvratne zabave, skoki čez plot... Kaj pravite, je junak, ki bi priznal, kje se je okužil?
Ne pričaj po krivem.
Politični boji, zbiranje všečkov, pa čeprav na račun zavajanja. Koliko neresnic o nevarnem virusu, samo da se s predrzno izjavo prerinemo v ospredje, ali pridobimo na lestvici priljubljenih politikov? Slogan „preko trupel" v teh časih zveni grozljivo dobesedno.
Ne kradi.
Zemljo izčrpavamo 2x hitreje, kot se lahko obnavlja. Mar ni to kraja? Kaj pravite, kako bodo zanamci gledali na nas, ko jim bomo zapustili opustošen planet? Ko bomo premagali korono, bomo morali moči usmeriti tudi v virus človeške nenasitnosti.
Ne nečistuj.
Nečista so dejanja, besede, pa tudi misli. Virusov je več, tistega, ki nažira naš miselni svet v katerem domuje naš duh, nihče ne omenja. Corono lahko zaznamo z mikroskopom, tiste nevidnega pa moramo prepoznati s srcem.
Ne ubijaj.
Če ne upoštevaš prometnih pravil, lahko koga tudi ubiješ. Kaj pa pravila za preprečevanje okužb? Sprejmete nase težo odgovornosti, da zaradi malomarnosti ali ob namernem nespoštovanju pravil, nekoga okužite? Sprejmete težo, da je zaradi vas, prav zaradi vas nekdo umrl?
Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji.
Se tudi vam zdi, da bomo to zapoved morali počasi spremeniti v Starš 1 in Starš 2? Se tudi vam zdi, da nihče nikogar več ne spoštuje? Kdo pa misli da je ta... virolog, ta zdravnik, ta policist...?
Posvečuj Gospodov dan.
Desetletja smo poslušali pripombe; „da ne potrebujemo cerkva, ker je Bog povsod. In ne maše, ker poznamo vse besede že na pamet... Včasih imam občutek, da ne manjka več dosti, ko bomo tudi mi rekli tako kot apostoli: „H komu naj gremo?"
Ne skruni božjega imena.
Kdor ne premore modrosti, da bi utihnil pred nečem, kar je večje od njega, ne ve več kaj je ponižnost in predvsem nikogar več ne spoštuje. Je zvrhano poln „kozarec pameti" v katerega se ne da naliti niti kapljice več. Zaprt v svoj svet pametuje in izbira samo tiste novice, ki kimajo „njegovemu prav".
Veruj v enega Boga.
Čestitam, zdržali ste do prve Božje zapovedi. Premorete toliko samorefleksije, da ste se pripravljeni skupaj z menoj pogledati v ogledalo. Kar nekaj poguma bomo potrebovali, zrcalo resnice ne pozna vljudnostnih fraz in ne bontona. Pove naravnost in brutalno razgali dejstva, brez ovinkarjenja. Ne bom jih našteval, vsak namreč s svojo notranjostjo odseva svojo podobo. Moja novoletna želja je, da bi nas podoba v zrcalu streznila in bi na podlagi spoznanj stopili na pot medsebojne ljubezni in spoštovanja.
Ob zadnjem letošnjem našem pogledu vam Tadej Sadar iz srca želim vse dobro, veliko blagoslova in ostanite zdravi.
