Kriza zaupanja

Komentarji | 22.12.2020, 13:49 Tanja Dominko

Dolga desetletja je slovenski narod na sončni strani Alp živel in delal z danes na jutri, prikimal, ko je bilo treba delati, prispevati, sodelovati, pomagati, ko ni čisto dobro vedel, kaj dela oblast, ampak je imel polne roke dela s svojim obstojem in ga zato tudi ni toliko zanimalo. Vsaj glavnine ne. Tisti, ki so vtikali nos v stvari, ki niso bile njihove, pa so kmalu postali sumljivi in so bili tako ali drugače kaznovani, celo njihovi otroci.

Potem se je ta narod začel vse bolj zavedati, da tako ne gre več naprej, prebujali so se narodi v soseščini in prebujati so se začeli tudi naši starši in stari starši. Celo oblast je začela igrati na drugačne strune in oporečnikov ni več mogla kar tako utišati, ljudstvo se je uprlo. Sledil je srečen konec, ljudstvo, politika in intelektualci so skoraj v en glas odločili, da je čas za lastno državo. Ciljna strmina je bila jasna, vsi so tekli v isto smer, vsi so se kot ekipa potegovali za isto nagrado, da bi tudi druge države priznale našo samostojnost. Približno tako bi se glasila pravljica o nastajanju slovenske države, ki bo kmalu praznovala tri desetletja.
Kje smo danes? Smo še vedno v pravljici? Nismo, ampak saj nihče ne živi v pravljici. Do tega spoznanja pridemo, če se pogovarjamo z ljudmi, ki živijo v državah, ki jih tako zelo občudujemo. Od daleč je namreč marsikje videti pravljično, na daleč ne moremo soditi, kaj se v tej državi dogaja. Saj je nenazadnje tudi naša država po vsem svetu občudovana, le mi sami je ne vidimo na enak način.
Čas je, da si po 30 letih nalijemo čistega vina, da živimo v državi, kakršno ustvarjamo, da nihče drug ni kriv za to, kar imamo, ampak smo sami odgovorni. Kako zelo opevana je bila Švica, ko smo se osamosvajali, pa vendar verjamem, da marsikdo vidi samo njeno urejenost in visoke plače, globljega vpogleda pa nimamo. Težko bi sprejeli vse njihove davke, kar štiri uradne jezike, težko bi se poenotili, da bi imeli samo sedem ministrov, čeprav v državi živi skoraj osem milijonov prebivalcev. A imela je čas, da je prišla do spoznanj, kot jih ima danes, več kot 370 let nazaj je postala neodvisna, 170 let nazaj je postala federacija. In spoznanje, ki je še danes zapisano kot nekakšno geslo Švicarjev, je: vsi za enega, eden za vse. Si predstavljate, da bi ga prenesli v Slovenijo?
Slovenci zelo radi sanjamo tudi o Ameriki, pozabljamo pa, kako ranljivi so tamkajšnji prebivalci, ki nimajo dovolj dohodkov, da bi poskrbeli za svoje zdravstveno zavarovanje. In da je marsikje še v veljavi smrtna kazen in da je šolanje na fakulteti manj premožnim skoraj nedosegljivo. Se zavedamo, da je v Sloveniji na teh področjih boljše? V zadnjem letu marsikateri mladi Slovenci sanjajo o Skandinaviji, zlasti Švedska je zanimiva. A v čem se najbolj razlikuje od nas? Poleg tega, da se Švedi bolj malo ozirajo na starejšo populacijo, da velik del svojega dneva preživijo v službi in za službo, je razlika tudi ta, da jih večina posluša in upošteva, ne pa sprašuje, zakaj je nekaj potrebno in kakšna bo kazen, če se nekaj prekrši.
V tej pandemiji, ki je obšla svet, je slovenski narod na preizkušnji. Na preizkušnji ne naša lastna pamet. In naš občutek za sočloveka. Vse te mesece precej redno spremljam vladne novinarske konference, na katerih ne spregovorijo le ministri in vladni govorec, ampak tudi zdravniki in drugi strokovnjaki. Ampak imam občutek, da večkrat govorijo sami sebi, čeprav so tam zato, da odgovarjajo na vprašanja novinark in novinarjev, ki potem te odgovore ponesejo svojim bralcem, poslušalcem in gledalcem. Zgodi se, da to konferenco spremljajo trije ali štirje novinarji, Dnevnikovih in Delovih že dolgo ni več zraven. Če spremljate te konference tudi vi, vam je jasno, kaj je denimo spomladi najbolj zanimalo novinarje- koliko je nekaj stalo in kdo je nekaj naročil in kakšni so ukrepi in kako se je kazni mogoče izogniti. S tem se je v družbi ustvarila klima, da vlada nekatere odločitve sprejema zgolj zaradi zaslužkarstva. Ta napadalni ton je po mojem mnenju veliko prispeval k temu, da so ljudje virus začeli jemati preveč na lahko in da se ukrepov niso držali.
Ker odločitvam niso več zaupali. Kje je zdaj razmišljanje o sanjski državi? Ali spremljate številke umrlih v ZDA, ali spremljate zaostrovanje ukrepov na Švedskem? Spet se nam pogled oži in vidimo le tisto, kar je odvzeto nam. Vidimo le onemogočeno nakupovanje, onemogočene počitnice, onemogočeno zabavo. Zadnjič je nekdo rekel, da si ne dovoli, da bi vlada z nami ravnala kot z majhnimi otroki. Ampak če se mi ne obnašamo odraslo in ne upoštevamo priporočil, potem res ne preostane drugega kot korenček in palica.
Kdor se je poleti in zgodaj jeseni zabaval na okroglih obletnicah, se veselo objemal, poljubljal, popival in vse, kar sodi zraven, je ravnal neodgovorno. Kdor je pripravil zabavo za štirimi stenami in ploskal, ker inšpektor nima pristojnosti, da potrka na vrata in stopi v zasebni prostor, je ravnal neodgovorno. Kdor je spodbujal otroke, naj se gredo družit s svojimi vrstniki, je ravnal neodgovorno. Kdor je zamahnil z roko vsakič, ko je bil omenjen virus, češ da je to blaga gripa, je ravnal neodgovorno. Če bi se držali švicarskega gesla vsi za enega, eden za vse, bi bili danes gotovo v boljši situaciji. In ne bi imeli gneče v hladilnicah komunalnih podjetij, kjer pokojni čakajo na upepelitev več kot teden dni.
Ozkega in kratkovidnega načina razmišljanja je zelo veliko, in ko pravim, da je na preizkušnji naša lastna pamet, imam v mislih ravno odgovornost vseh nas, da se o virusu pozanimamo, kaj preberemo, prisluhnemo strokovnjakom, ki nam razlagajo skoraj vsak dan, da je zadeva resna in da bodo posledice na zdravju tudi tedaj, ko virus prebolimo. Ni smrt tista, ki se je moramo bati, bati se moramo posledic virusa na naših pljučih, v naših žilah, na naših možganih. Če želimo dočakati visoko starost, zahajati v hribe in se igrati družabne igre s svojimi vnuki. In če privoščimo to tudi drugim. Nauk virusa za vse nas je: zaupajmo, da se zdravstvo trudi delati dobro za vse nas, zaupajmo, da nam cepivo lahko pomaga, zaupajmo sebi in drugim, da bomo zmogli ta boj z večjim uspehom!
Prazniki, ki so pred nami, bodo prišli tudi brez bučnega praznovanja, obilne večerje z množico družinskih članov, brez kuhanega vina in petard. Ko je Jezus prišel na svet, v hlevcu ni bilo gneče. Niti večerje. Bilo pa je sporočilo upanja in miru.