Svoboden novinar ni nujno tudi dober, takšen je šele, ko je tudi odgovoren!

Komentarji | 06.11.2020, 14:30 Tadej Sadar

V marsičem smo odvisni od tega, kaj nam mediji znajo in tudi hočejo predstaviti. Neskončno stara je misel: „Česar ni v medijih, se ni zgodilo.“ In če v Tarči ne razpravljajo o odgovornosti, pač pa samo o svobodi novinarjev, potem to ne pomeni, da odgovornost ne obstaja.

Ste se kdaj vprašali, zakaj ima vsaka vojska svojo - vojaško policijo - ponekod celo sodišče?
Če vam logika ni tuja in vam je domišljija v pomoč, da se z njo lahko postavite v kožo bližnjega, si z lahkoto lahko predstavljate bojno polje in generala, ki mora v boju za zmago odločati med tem, koga bo žrtvoval na šahovnici, da bo dobil bitko ali celo vojno. Dokler gre za razmišljanje v naši domišljiji, to ni problem, ko pa figure na šahovnici zamenjajo ljudje in čete, pa odpove vsaka mirnodobna logika.

Tako je tudi v času covida. Povsod, ne samo pri nas. Na marsikaterem področju je tako, kot da bi bilo vojno stanje. Če tega ne vidimo, še ne pomeni, da tega ni.
V marsičem smo odvisni od tega, kaj nam mediji znajo in tudi hočejo predstaviti. Neskončno stara je misel: „Česar ni v medijih, se ni zgodilo." In če v Tarči ne razpravljajo o odgovornosti, pač pa samo o svobodi novinarjev, potem to ne pomeni, da odgovornost ne obstaja.
Če se vrnem na začetno misel in ločevanje sodišč... Si predstavljate, kako bi na kakšnem civilnem sodišču, ki deluje po mirnodobskih zakonih in logiki, trgali kakšnega generala, ki bi imel na vesti kakšno četo, ki jo je z ukazom poslal v smrt, pa čeprav je s tem rešil bataljon? Za vsako žrtev bi si najbrž prislužil dosmrtni zapor.

Samo iz osrednje ljubljanske bolnišnice je med poletjem odšlo kar 100 medicinskih sester.

Temu smo priča danes, ko na mnogih področjih sodimo vse, ki so se še pripravljeni podati na bojno polje z novim virusom in se izpostaviti z odločitvami. Nekateri novinarji ne nehajo iskati senzacij. Enkrat maske, drugič politiki, tretjič podjetniki. Osebno zelo cenim pogum raziskovanih novinarjev, ampak njihova osnova sta razločevanje in nevtralna drža. Klicati na odgovornost vlado, ki naj bi med poletjem naredila premalo in v ihti spregledati podatek, da je samo iz osrednje ljubljanske bolnišnice v tem istem poletju odšlo kar 100 medicinskih sester, ni objektivno poročanje. Prostor in postelje so še najmanjši problem, težava je v kadru. Kar veliko spremljam medije, pa še nisem zasledil vprašanja teh istih novinarjev kakšnemu politiku, ki je bil na oblasti v zadnjih desetih letih o tem, kaj je postoril, da bi ne bilo pomanjkanja zdravnikov in medicinskega osebja?
Kdor si pripenja značko svobodnega medija, naj kar razišče, kje so vzroki za katastrofalno stanje zdravstva, toda tarče naj ne nastavi na zadnjih deset mesecev, ampak vsaj na zadnjih deset let.

Že Napoleon je medije označil za peto velesilo, danes jim rečemo četrta veja oblasti (za izvršno, sodno in zakonodajno). Zato se strinjam, da mora biti novinar svoboden in neodvisen, ampak to ga še ne kvalificira, da je tudi dober. V kolikor ni sposoben priznati in pisati tako, kot od njega zahteva objektivna resnica, tudi če je to proti njegovemu prepričanju, bi se moral, tako kot je to navada v sodni praksi, samo-izločiti. To je zmotilo tudi Komisijo Pravičnost in mir, ki je med drugim zapisala: »Sicer pa bi protesti hitro postali zanemarljivi, če jim potuhe ne bi dajala prevladujoča javna glasila z RTV Slovenija na čelu. Ta iz javne, se pravi vključujoče in nepristranske, ustanove postaja vse bolj ideološka in izključujoča do dela prebivalstva." Katedrala svobode je v zadnjem sporočilu ugotavljala podobno: »Korpus petih osrednjih in večinskih medijev v državi, še posebej tudi javne RTV, objavlja in vrednostno ocenjuje politične dogodke doma in v tujini skladno s strateškimi usmeritvami strank tranzicijske levice.«

PREBERITE TUDI: Kako globoko sega "zajčja luknja" levičarskih idej o enakosti? Kako zelo drži, da potrebujemo neodvisno novinarstvo. Pa ga imamo?

Tragikomično je gledati kratka sporočila znanih športnikov in kulturnikov, s katerimi nacionalna TV hiša želi opozoriti na vse segmente, na katerih je prisotna. Z vsakim takšnim spotom dodatno žalijo vse z zdravim razumom. Gre za skrajno sprenevedanje, saj gre vendarle za očitke na povsem drugem področju.

Ko v zadnjih dneh poslušam zagovore in nekakšno opravičevanje na nacionalni RTV hiši, se ne morem znebiti občutka, da jim je končno postalo nekoliko nerodno, saj se očitno zavedajo, da so šli v svoji vnemi predaleč, ko so v dobršni meri generirali slabo voljo in posreden upor, ki je v psihozi prerasel v nevarno zavračanje navodil za ohranjanje zdravja. Toda glej ga zlomka, vratolomni preskoki, ki so žalitev za razum, se kar ne končajo. »Svobodnjaki« še vedno ne nehajo z iskanjem posameznih zgodb, ki so, čeprav legitimne, daleč od realnosti, v kateri je trenutno ves svet. Ko gori hiša, se namreč ne ukvarjaš s pasjo utico in ko se potaplja ladja, rešuješ življenja in ne zlate ure.

Prispevki, ki enkrat voditelja sosednje države označujejo za fašista, ki epidemijo izrablja v politične namene, ko uveljavlja stroge varnostne ukrepe, drugič pa se iz njega norčujejo, da nič ne stori, ko izbruhnejo okužbe, so skrajno žaljivi do razuma gledalca. In naporni. Res ne razumem, kako nacionalna medijska hiša ne dojame, da ne gre za ogorčenje zaradi simpatij do ene ali druge politične opcije, vsaj v večji meri ne, ampak zaradi teptanja objektivnosti v iskanju senzacij in – očitno, kaj pa naj si gledalci drugega mislimo – utrjevanje neke določene svetovnonazorske usmeritve. Namenoma sem se izognil besedi politika, ker menim, da je situacija tako resna, da potrebujemo vso razpoložljivo dobro voljo ljudi in voditelje, ki so se sposobni odločiti.

Kdor ne razume, kako resne so razmere, naj se da podučiti. Če ne verjame nikomur več, naj se prijavi za prostovoljca, v prvih bojnih vrstah so dobrodošli vsi. Naj v roke vzame tudi kakšno knjigo in ne samo tablice ali telefona s facebookom ali twitterjem in ko komentira, naj ne prebere zgolj naslova, ampak celoten članek.

Ob koncu bi ponovil poziv, ki sem ga namenil vsem odgovornim že v majskem komentarju: „Časi so zelo resni in zahtevajo maksimalen napor vseh nas."

PREBERITE TUDI: Ko je novinar samo še provokator, ki meče pikado zdaj v tarčo, zdaj v svoje goste.