Dr. Zoran Vaupot: Ne maramo slišati, da smo sami odgovorni za svoje življenje, tudi zdravje

Pozitiva | 03.12.2020, 18:00 Nataša Ličen

Dekan Fakultete za poslovne vede, ki deluje v sklopu Katoliškega inštituta, ima dolgoletne izkušnje v poslovnem svetu, bil je direktor prvega slovenskega podjetja, ki je delovalo v tujini.

Družbeni dogovor prejšnjega sistema, ki žal še vedno živi v ljudeh je, delajte kar želite. S tem se je odvzela možnost občutiti odgovornost.

Racionalnost + sodelovanje = ekonomija
»Moje razumevanje ekonomije je, prvič racionalno, razum v delovanju. Na dolgi rok se je treba zavedati, da je treba ustvarjati dodano vrednost. Dobiček ima žal v naši kulturi negativen prizvok, pa vendarle, kar na dolgi rok ne ustvarja dodane vrednosti, odmre. Druga lastnost ekonomije pa je povezanost. Družba in njeni posamezni subjekti smo v soodvisnosti, moramo sodelovati, tudi če nas lastno prepričanje na trenutke sili v egoizem. V sodobni družbi je treba sodelovati. To ne izključuje konkurence, ki je dobra in zdrava in v konkurenci obstajajo pravila, ki jih je treba spoštovati, skozi to pa izražamo tudi določeno obliko sodelovanja.«
»Za nič krivi«
"Ena od podstati komunistične ideologije je odvzemanje odgovornosti. Delajte kar želite, s takšnim sporočilom se ljudem odvzame občutek ali sploh možnost, da občutijo posledice svojih odločitev in dejanj. Da bi se počutili dogovorne za svoje življenje. To, da nihče ni za nič kriv, žal mnogim ustreza.«

Nacionalni šport Slovencev je še vedno, kdo je kriv za mojo nesrečo in seveda nočemo slišati: «Ti sam«.

»V kapitalizmu, v drugačnem družbenem sistemu, del katerega smo danes, pa dobivamo drugačna sporočila, če si ne bomo plačevali dovolj visokega prispevka bomo imeli nizke pokojnine, če bomo živeli nezdravo in bomo pretiravali s slabimi razvadami, bomo sami krivi za svoje slabo zdravstveno stanje. Nihče, kot mi sami, ni kriv za to in to odgovornost je treba prevzeti. Ampak, pri nas tega še vedno ne maramo. Nacionalni šport med Slovenci je še vedno, kdo je kriv za mojo nesrečo in seveda nočemo slišati, ti sam«.
Etika poštenosti
»Ozkost ima omejen rok trajanja. Velja, da je za dejansko spremembo družbenega sistema in vrednot v njem potrebnih nekaj generacij. Slovenci smo nekje čez polovice svoje razvojne poti, čez 20 let bomo postali, kar si večina državljank in državljanov želi, normalna, uravnotežena država zahodne civilizacije, pa tudi če si nekdo ne želi priznati, ki temelji na krščanskem izročilu.«

V dolgih letih odhajanja in delovanja v tujini si nikoli ne bi mislil, da mi bodo ob Avsenikovi Golici prišle solze na oči. Močneje sem se zavedal svojih kulturnih korenin in bil ponosen nanje.

»Leta 1991 sem pri 26 letih odšel v tujino, to je bil izjemen izziv. Če bi vedel, kako stresno bo to obdobje, ne vem, če bi ga sprejel. Kot mnogi, sem takrat želel v mednarodno okolje. Stara miselnost me je precej utesnjevala. Bili so to težki meseci, takoj po osamosvojitvi, neke izjemne pozitivne energije v zraku ni bilo. Ustanavljati smo začeli podjetje v Parizu. Izjemna izkušnja, za katere sem hvaležen.«

Strah do tujine?
»Slovenski podjetniki, ko sem se vrnil v domovino, me niso spraševali po izkušnjah. Ni mi bilo čisto jasno zakaj. Radi se žal še vedno ohranjamo v vlogi žrtev, ker ni treba prevzeti odgovornosti. To zgodbo še kar peljemo naprej. Tudi na področju tujih naložb, ko tuje investitorje pogosto prikazujemo kot izkoriščevalce. Odnos do tujcev, ki ga gojimo, je zelo naporen.«

»Kdor uspe še ni slab človek. Na to nevoščljivost okolja se ne smemo ozirati. Neuspeh v podjetju tudi ni osebni neuspeh. Morda neka poslovna ideja v določenem trenutku ni bila zrela za trg. To je tveganje, ki ga mora vsak podjetnik na začetku sprejeti. Ne sme nas potreti. So izkušnje, ki jih prenesemo naprej. Razmišljamo in spomnimo se, kaj nam na trgu ni všeč, kaj bi lahko spremenili na bolje. Kaj nam primanjkuje? To je najenostavnejša pot do dobrih poslovnih idej.«
Obrtništvo?
»Dolgo se je na nek perfiden(izdajalski) način omejevalo obrtništvo. Bile so neke vrste kvote ali omejeno število zaposlenih, ustvarjala se je neke vrste »Potemkinova vas«, imamo obrtnike in podjetja, zadeva pa je bila kontrolirana in omejena, kar je privedlo do izkrivljene konkurence. Uničevali smo kup potenciala v obrtništvu. V osnovi gre pri obrtništvu za bazično zelo pošten odnos do trga, ko takoj prejmemo vse informacije o dejanski potrebnosti in dodani vrednosti dela. Ne potrebujemo veliko časa, da to ugotovimo.«

Na dolgi rok zaslužimo lahko le s spoštljivim odnosom do okolja in do zaposlenih, ko se tega zavedamo, je etično ravnanje na trgu prepoznaven rezultat.

»Težava potrošništva pri nas je preveč omejena ponudba v pretekih desetletjih. Na začetku devetdesetih let sem za takrat korektno francosko plačo imel bistveno večjo kupno moč, kot bi jo imel z enako v Sloveniji, naši izdelki so bili takrat predragi.«
Podjetništvo hrani naše gospodarstvo, zato to težko priznamo?
»Na ideološki osnovi nas očitno še vedno motijo uspešni ljudje in tisti, ki jih ne moremo kontrolirati.«