Kdo se drži omejitvenih ukrepov?

Slovenija | 08.12.2020, 15:30 Andrej Šinko

V Sloveniji so že več tednov v veljavi precej restriktivni ukrepi za omejevanje širjenja novega koronavirusa, vendar se epidemiološka slika bistveno ne izboljšuje. Še vedno imamo približno 1300 hospitaliziranih, 200 oseb na intenzivni negi, tretjino okuženih med testiranimi, zaradi covida pa dnevno umre približno 50 oseb. Bistveno previsoke številke glede na zmogljivost zdravstvenega sistema.

Zato se je smiselno vprašati: »Kaj gre narobe?« Najpreprostejši odgovor bi bil: »Kriva je vlada, ni pravočasno sprejela ukrepov, morda ukrepi niso ustrezni, zato ne delujejo.« Delno lahko vedno iščemo krivdo v politiki, tudi opozicijski, vendar pa ni prav, da se vsa odgovornost prelaga na vladajoče.

Morda bi morali odgovor iskati tudi pri sebi, lastni sebičnosti. Ljudje se v današnjem času nismo navajeni, niti pripravljeni odpovedovati. Morda, z izjemo starejših generacij, ki so šle skozi drugo svetovno vojno, in večkrat občutile, kaj pomeni pravo pomanjkanje. Današnji čas prinaša vsega v izobilju. Hrane iz vseh koncev sveta, oblačil in obutve, vseh barv in oblik, pa tudi cenovnih razredov. Podobno velja za telefone, avtomobile in večino drugih dobrin, ki so vsakodnevno prisotne v našem življenju oziroma v današnjem času veljajo za osnovne. Če je v preteklosti bil glavni indikator revščine pomanjkanje hrane, se danes, zlasti v Evropi in na Zahodu, revščino meri tudi s tem, če si nekdo ne more privoščiti telefona, računalnika, televizije ...

Kot vse omenjeno je v današnjem času samoumevna tudi zabava, sproščanje, razvajanje ... Bodisi z obiski restavracij, barov, diskotek, trgovskih centrov, gledališč, term in drugih prostorov, kjer pride do zbiranj večjega števila ljudi. Prav tako je v navadi večine, da si poleti privoščimo oddih na morju. Z izjemo, spet starejših, zlasti na podeželju, ki jim pomembno vrednoto predstavlja delo. Nekaterim se zdi celo sramotno priznati, da so večji del dneva počivali, čeprav so si to glede na svojo starost in težaško delo v preteklosti več kot zaslužili.

V tej skupini je tudi manj takšnih, ki dnevno preživljajo prosti čas v trgovinah, so navajeni obedovanja po gostilnah, oziroma dnevnega posedanja po bifejih. Na drugi strani pa gre prav za eno od skupin, ki v tej pandemiji sodi med najranljivejše. Nekateri starost preživljajo tudi v domovih za starejše, kjer so prepuščeni usodi in ravnanju tistih, ki za njih skrbijo oziroma prihajajo z njimi v stik. Zaradi covida so v domovih umrli številni, več jih zaradi te bolezni življenje izgubi le še v bolnišnicah, kjer pa velja omeniti, da prav tako umirajo večinoma starejši, nekateri tja prepeljani prav iz domov.

V zadnjih tednih smo lahko slišali številne očitke, da se vlada med poletjem ni dobro pripravila na drugi val koronavirusa, ki se je pričakoval jeseni. Češ, da ne bi smela dovoliti, da okužbe pridejo v domove za starejše, pa da okužbe pridejo v bolnišnice. Če čas v spominu zavrtimo nazaj, se lahko spomnimo, da smo pred začetkom poletja v Sloveniji bili praktično brez okužb, vlada takrat ni uvajala posebnih omejitev, kljub temu pa se je večini zdelo, da je letovanje na Hrvaškem, od kjer se je virus najintenzivneje širil, zasluženo.

Po začetku uvajanja različnih omejitev pri nas, in ko epidemiološka slika Hrvaške ni bila več najboljša, se je še vedno iskalo načine, kako bi si tam privoščili vikend oddih. Razmere pri nas so se vse bolj zaostrovale, združevanje se je omejilo na šest oseb, nekateri pa so še vedno želeli izkoristiti to možnost, saj vlada tega ni prepovedala. Prišli smo v razmere, ko je bilo treba druženje še bolj omejiti, država pa se je v večjem delu dejavnosti popolnoma zaprla. To pa še vedno ni prebudilo vseh, saj lahko slišimo o zasebnih druženjih, zbiranju ljudi v uradno zaprtih lokalih in na otroških igriščih, brez posledic pa ni minilo niti praznovanje sv. Martina. Ne smemo pozabiti niti na to, da v vsem tem času tudi nekateri delodajalci niso imeli posebnega posluha za omejevanje širjenja virusa.

Ob vsem tem pa velja omeniti še najbolj sebičen način razmišljanja v zvezi z zmanjšanjem posledic virusa. In sicer, da naj se starejše izolira oziroma, da naj ne hodijo v družbo ter se tako sami izogibajo stikom. Zdi se mi, da se vsi dobro zadevamo, da to ni mogoče. Saj v domovih in bolnišnicah skrbijo za njih osebe, ki imajo v zasebnem življenju vsaj stik z družino, obnašanje njih ter njihovih družinskih članov, pa je različno tvegano. Prav tako so se okužbe v domove vnašale, ko so še bili ti odprti za obiske, tudi s stiki družinskih članov. Po tem, ko se je virus močno razširil po populaciji, in uspel vdreti v domove in bolnišnice, tudi tam širjenja ni možno povsem učinkovito ustaviti. Tako vsak dan štejemo umrle, včeraj 45, danes 53, jutri 59, nato spet 46. Pa vendar, če te številke v medijih vidimo zgolj kot statistiko, se to lahko zelo hitro spremeni. Ko so v njo zajeti naši dedki, babice, strici, tete, starši, ali pa nekdo drug, ki nam je bil zelo blizu, življenje pa je izgubil mlad.

Kdo je torej kriv za trenutno stanje? Vsi, ki se tega ne zavedajo in prevečkrat ravnajo lahkomiselno, v smislu, da ta virus pa le ni tako škodljiv, kot se ga v medijih poskuša prikazati. Čeprav so negativne gospodarske posledice bile pričakovane že ob prvem zapiranju, se zdaj razmere v vse več dejavnostih dodatno poslabšujejo. Kljub izdatni državni pomoči bodo v prihodnjem letu številna podjetja ugasnila, stopnja brezposelnosti pa se bo še povečala. To bo med ljudi vneslo še več strahu, anksioznosti in drugih stisk. Že sedanje razmere so številne pahnile v resne preizkušnje, za vrnitev v delno normalnost pa so nujna skupna prizadevanja celotne družbe.