Marjan Bunič
Jakob Čuk
Alen Salihović
Pogosto slišimo, da se »vse zgodi z razlogom« (foto: Unsplash)
Pogosto slišimo, da se »vse zgodi z razlogom« | (foto: Unsplash)

Ali se res vse zgodi z razlogom?

11.11.2020, 07:08 Blaž Lesnik

V dneh, ko nas močno stiska drugi val epidemije, se spet oglašajo vprašanja o razlogih, smislu, globljem pomenu in posledicah, ki jih bo pustila ta preizkušnja tako za posameznike kot celotno družbo. Zdi se, da smo po prvi zaustavitvi življenja spomladi, ko so ta vprašanja kar vrela iz različnih komentarjev in pogovorov, skušali v poletnem predahu vse skupaj postaviti nekam v kot in zaživeti čimbolj tako, kot smo bili vajeni prej.

Povsem normalno je, da se trpljenju skušamo izogniti in tudi človeško, ko skušamo nanj pozabiti. Pa očitno ne bo šlo tako zlahka. Stiska se je vrnila in se kaže na mnoge načine: v obliki skrbi za svojce, morda je tudi nas ujel zlohotni virus, duši nas strah zaradi prenapolnjenih bolnišnic, gospodarske negotovosti, strahu zaradi izgube službe, družinskih napetosti, ki se v teh razmerah stopnjujejo, vsakdanjega usklajevanja življenja ob kopici otrok, ki se šolajo na daljavo... in še bi lahko naštevali.

Pogosto slišimo, da se »vse zgodi z razlogom«. Ta floskula je pravzaprav vedno pri roki, ko se je potrebno odzvati na trpljenje drugih in celo takrat, ko nekdo izgubi koga izmed svojih najdražjih. Takšna racionalizacija trpljenja potolaži kvečjemu tolažnika, velikokrat pa trpečemu odvzame prostor, v katerem bi našel način in se odzval tako kot njemu ustreza. Težko je imeti prostor za bolečino in žalost, ko naj bi trpljenje, ki ju povzroča, prispevalo k večjemu dobremu.

Pri mnogih trpljenje spremlja občutek nesmisla. Vsakdo, ki se je kdaj znašel v hudi bolezni, se je vprašal: »Zakaj ravno jaz?« Ta nesmisel nas spremlja tudi v trpljenju, ki ga povzročata virus in pandemija. Morda je še toliko večji v svetu zahodnega človeka enaindvajsetega stoletja, navajenega, da vse niti obstoja drži v svojih rokah, glavni cilj samoizpolnitve pa vidi v skrbi za zdravje, udobje in tehnološki napredek. Ko se celo stoletje po španski gripi, ki je zahtevala na desetine milijonov življenj, človeštvo spet srečuje s pandemijo, je toliko bolj pomembno, da si najprej priznamo, da so nekatere situacije preprosto grozne same po sebi. Morda je zdaj čas za to, da preverimo naše kolektivno nelagodje ob ranljivosti in na novo ovrednotimo tudi trpljenje.

Primeri iz zgodovine velikih nam lahko pomagajo. V času sv. Frančiška je razsajala gobavost, ki je bolnike izločila na rob družbe. Tudi asiški ubožec priznava, da ga je pogled na gobavce nadvse mučil. Toda nekega dne se odpravi na ježo in pred seboj zagleda gobavca. V njegovem zlomljenem telesu nenadoma odkrije Jezusa in ko ga objame in poljubi se njegov strah in gnus zacelita. Od takrat naprej gobavci postanejo vir duhovne in fizične tolažbe. Frančiškov objem gobavca govori o tem, da človeška ranljivost in sprejemanje trpljenja ne nasprotujeta razvoju in razcvetu – sta pogoj za nepredvidljiv proces duhovne preobrazbe. Morda tiste, o kateri se je z vprašajem na koncu govorilo ob pričakovanju 21. stoletja: ali bo to stoletje duhovnega razvoja ali pa ga ne bo? Morda...

Odvisno tudi od našega odgovora, ki pa lahko pride takrat, ko svobodno sprejmemo stvari, takšne kot so. Tudi če se v njih zrcalita popoln absurd in groza. Eden takih odgovorov je nedvomno odziv dela dunajske javnosti po nedavnem terorističnem napadu. Povzemajo ga besede dunajskega nadškofa in kardinala Schönborna: »Teroristično dejanje sredi Dunaja je bilo izvršeno zaradi ogromnega sovraštva. Vendar pa je treba na sovraštvo odgovoriti z ljubeznijo«. Na prvi pogled nepredstavljivo – tako kot objem gobavca.

Še en veliki svetnik nas bo nagovoril s svojim zgledom - goduje jutri. Sveti Martin in njegova gesta delitve svojega plašča s prezeblim beračem danes v evropskem prostoru simbolizirata solidarnost in sočutje z najbolj ranljivimi. In kaj pravzaprav so trenutna odrekanja, spoštovanje ukrepov in nečloveški napori vseh zdravstvenih delavcev drugega kot to, da pokažemo svojo skrb za ranljive in bolj dovzetne za posledice virusa? Ranljive so tudi mnoge družine, v katerih so bili odnosi že prej napeti in kjer v teh težkih okoliščinah podivja nasilje. Pravi odgovor solidarnosti seveda potrebujejo tudi tisti, ki bodo zaradi gospodarske negotovosti ostali brez služb. Vsekakor veliko bolj kot oglašanje t.i. vplivneža s Švedske in relativiziranje ukrepov navdihuje odgovor, ki prihaja prav iz Maribora: poziv tamkajšnjega UKC h kadrovski pomoči je naletel na izjemen odziv. Prejeli so veliko število prostovoljcev, študentov medicinskih strok in drugih – prijavilo se je več kot 300 posameznikov, je povedal strokovni direktor dr. Matjaž Vogrin. Zaradi tako velikega odziva se bojazen, da bi morali začasno prekiniti z izvajanjem onkoloških in drugih terciarnih zdravstvenih storitev, v tem trenutku ni uresničil.

Ne, ne zgodi se vse z nekim namenom. Če se odpovemo floskulam in skušamo sprejeti trpljenje, ki je skrivnost, nam lahko tudi naš odgovor prinese smisel. Ali kot pravijo besede nadškofa Alojzija Šuštarja: Vse, kar se v človeškem življenju dogaja, ima smisel, če človek zares zaupa v Boga in prosi božje pomoči - na koncu se bo vse dobro izteklo.

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Naš pogled

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Upokojeni škof Jožef Smej (photo: Tamino Petelinšek / STA) Upokojeni škof Jožef Smej (photo: Tamino Petelinšek / STA)

H Gospodu je odšel škof Jožef Smej

V 99. letu starosti je umrl upokojeni škof Jožef Smej. Za mariborskega pomožnega škofa je bil imenovan 25. aprila 1983, posvečen pa 23. maja istega leta. 18. junija 2009 se je upokojil. Njegovo ...

O avtorju