Podarjeni Samos – odmev na 18. radijske počitnice

Radijske počitnice | 12.10.2020, 20:15 Tone Gorjup

Precej nenavaden vstop v »polnoletnost« so imele 18. počitnice Radia Ognjišče. Pripravljali smo se na junijsko počitnikovanje na Madžarskem, a je koronavirus odločil drugače. Bomo šli pa septembra!

Spet je posegel vmes virus in meja z Madžarsko se je zaprla. Direktor radia msgr. Franci Trstenjak in odgovorni na Kompasu niso obupali in kmalu se je pokazala nova možnost: grški otok Samos. »Želim si, da bi radijske počitnice lahko vendarle izpeljali - tudi z Božjo pomočjo,« je zapisal direktor. In se je zgodilo. Res se je število počitnikarjev zmanjšalo, a tisti, ki so želeli iti, so šli; pa še za druge je ostalo nekaj prostora. Tako se nas je 13. septembra dopoldne zbralo na Brniku približno štiriinosemdeset. Nazaj smo prišli 20. septembra: obdarjeni z lepimi doživetji, naužiti sonca in miru gostoljubnega Samosa, bogatejši za nova spoznanja in prijateljstva, okrepljeni za nove izzive.

Običajno smo počitnice začenjali na postajališčih po Sloveniji: avtobusi z vozniki, vodniki Kompasa in radijci. Tokrat sta imela glavno besedo Vladimir in Simona, ki sta delila letalske karte in najnujnejše informacije. Mi smo poskrbeli za prtljago, predpisano razdaljo in maske. Letalo je vzletelo sredi dokaj jasnega dneva, zato smo lahko opazovali dobro znane kraje pod nami, s kuliso Karavank in Kamniških planin na levi. Čez slabi dve uri nas je zdramilo zaviranje letalskih motorjev, hribovite strmine otoka Samosa in nazadnje pristanek na stezi, ki se je nadaljevala v morje. Kaj nas čaka? Obljubljali so nam hitre teste na covid-19, a izbrali so le nekaj potnikov. Pred letališko zgradbo so čakali trije avtobusi in kmalu smo se znašli pred hotelom, ki je za teden dni postal naš dom. Hotel Glicorisa, ki nam je nudil skupni prostor za maše in večerne prireditve, stoji na manjši vzpetini dobrih sto korakov od peščene obale. Hotel Naftilos, kjer je domovala druga skupina počitnikarjev, se nahaja precej višje nad morjem. Deset minut hoje do spodnjega hotela so si privoščili le tisti, ki so želeli, saj je bil za vse skupne dogodke na voljo avtobus, ki nas je prevažal sem in tja. Dobili smo ključe, sobe in odložili prtljago. Nekateri so že prve ure izkoristili za skok v bazen ali morje.

Skupni program smo začeli z nedeljsko sveto mašo na pokriti terasi restavracije tik nad morjem. Prijetno toplo in z rahlim vetrom napolnjeno ozračje, spodaj valovi, ki so se mehko izlivali na obalo in vonj po sredozemskem zelenju. Zares dan za Gospoda in počitek. Preprosta nedeljska maša s prošnjo Francija Trstenjaka: "Blagoslovi, Gospod, te počitniške dni, čas veselja in miru, sprostitve in prijateljstva!"

Daj da bomo te dragocene trenutke dobro preživeli in se okrepili za vsakdanje življenje.« Sledila je večerja na istem prostoru in priložnost za srečanja s prijatelji, znanci in petino novih obrazov, ki so prvič na radijskih počitnicah. Ker smo bili ukrepov zaradi novega koronavirusa navajeni od doma, tudi tu ni bilo težav ... maske, razdalja, razkuževanje in umivanje rok. Kar odleglo nam je, ko smo izvedeli, da so na otoku potrdili le tri ali štiri primere okužbe in še to pri tujcih.

Prvi dan v tednu smo izkoristili za odkrivanje bližnje okolice. Spodnji hotel ima svoj zaliv s prijetno, delno prodnato, delno peščeno plažo Egejskega morja. Udobni ležalniki s senčniki so bili na voljo vsem. Le dober streljaj daleč je bila hribovita turška obala z zastavo na bližnji vzpetini, ki smo jo lahko opazovali dan za dnem. Skozi ožino, ki meri manj kot kilometer, smo večkrat na dan lahko sledili grški vojaški ladji, ki nadzira morski promet. Gornji, nekoliko manjši hotel, si deli isto plažo, a pod njim je še drug, malo težje dostopen zaliv. Pot do njega vodi mimo hišne kapelice na vzhodnem robu hotelske ploščadi in navzdol po kolovozu, ki se v zadnjem delu zoži v kozjo stezico. A ko si enkrat na peščeni obali, spoznaš, da pot ni bila zaman. In kako do najbližjega mesta Pitagorion? Peš v jutranjih ali večernih urah, ko ni preveč vroče. Od hotela Naftilos nekaj časa po cesti proti mestu in zatem navzdol do marine, kjer so zasidrane jadrnice. Letos večinoma samevajo, a če imaš srečo, naletiš na skupino iz Nemčije, Nizozemske ... Od tam vodi vodi do mesta neasfaltirana cesta. Ko se približaš prvim belim hiškam z modro obrobo, s cvetjem na okenskih policah ter majhnimi mizicami in stoli pred vhodi, dobiš občutek, da vstopaš v pravljično mesto ...

 

Sestavni del počitnic so družabni večeri, za katere običajno skrbimo radijski sodelavci, a letos jih je odprla vodička Simona, ki je kar žarela ob prihodu na Samos. Z nami je podoživljala svoje prvo srečanje s tem otokom, ko je pred dvajsetimi leti v poletnih mesecih skrbela za slovenske turiste, ki so prihajali na ta zeleni biser Egejskega morja. Nekaj deset kilometrov dolg in petnajst širok otok je dokaj razgiban, s številnimi skrivnimi plažami, hribovit, če ne celo gorat; najvišji vrh Kerkis je visok kar 1.434 metrov. Otok ostaja tak, kot je bil, le malo man živahen je zaradi novega koronavirusa ... Zgodovino je bogata. Tu je bil doma Pitagora, gre za otok ljubezni, je rojstni kraj boginje Here ... Domačini so gostoljubni, čustveni in strastni. Sledil je večer s poučnim, a zabavnim kvizom, na katerem so se pomerili možje in žene. Tega ne bi bilo brez radijske ekipe. Že vrsto let za marsikaj skrbi Marjan; tudi letos je, a doma v karanteni. Na Samosu ga je nadomestil Marko. Tu smo bili še Urša, Jure. Izidor, Franci in Tone. Ko smo obudili Radio Plamen, nas je malo skrbelo, kako bo brez režiserja, scenarista, šepetalca in glavnega igralca. A je šlo, od kmeta Janeza in sestre Žozefine, do lektorice Zorane Njive in malih oglasov ... Sledil je misijonski večer s predstavitvijo Burundija, kjer sta se lani mudila Jure in Izidor, pa Moja grška poroka in nazadnje večer narodnih plesov, ki so ga pripravili gostitelji oziroma domačini z otoka.

Prvi skupni izlet je bil namenjen raziskovanju vzhodnega dela otoka. Najprej smo obiskali pristaniško mesto Samos, katerega stari del se imenuje Vahti. Zraslo je ob zalivu, okrog katerega se v obliki amfiteatra dvigajo bele hiše z opečnatimi strehami. Med starimi stavbami, ki smo jih videli, smo največ pozornosti namenili osrednji vinarni na otoku, ki se ponaša tudi z muzejskim delom. Za ta otok so značilna sladka vina, pridelana iz grozdja muškat. V vinski kleti smo se počutili kot doma, saj je ogledu sledila tudi pokušina. Tudi mašno vino s tega otoka, ki ga uporabljajo v Vatikanu, smo poskusili. Še panoramski ogled mesta z avtobusom in že smo bili na poti do naselja Kokkari. Majhne ulice, s trgovinicami na levi in desni, so vodile do obalnega dela z gostišči in kavarnami tik ob morju, kjer se vabljivo ponuja peščena obala. Lepe stvari hitro minejo; spet smo bili v avtobusih na poti mimo naših hotelov do turistično najbolj obleganega mesta Pythagorion na južni strani otoka, kjer je bil doma znameniti matematik. Mesto skriva stara arheološka najdišča, rimsko obzidje, staro utrdbo in pravoslavna svetišča. Drug izlet nam je ponudil vožnjo z ladjico na otok Samiopula. Vožnja po kristalno čistem morju s pogledom na dokaj redko poseljen otok, skrbno obdelane vinograde, s trto, ki se napol plazi po teh ... skriti zalivčki, sanjske plaže. Ko se kapitan skupaj z majhno posadko »preobleče v kuharja«, zakuri in ti pozneje postreže pečeno ribo in vino, da ne plava na suhem, se počutiš kot v raju. Na poti nazaj ustavi svojo barko na plaži, ki je samo naša in spet si misliš, da bi tukaj lahko kar zaspal.

Počitnice vedno nudijo tudi čas za duhovno poglobitev. Tokrat smo imeli vse svete maše v že opisani restavraciji, na trasi nad zalivom. Če smo prejšnja leta pogosto praznovali rojstvo Janeza Krstnika, sveto Emo, je bilo tokrat drugače. Imeli smo dve nedeljski maši, praznik Povišanja sv. Križa, god Žalostne Matere Božje ... Franci in njegov zvesti počitniški kaplan sta vsak dan sproti poskrbela za duhovno osvežitev. Najbolj se nas je dotaknila maša, ki sta jo darovala za nadškofa Alojza Urana in očeta Franca Boleta. V tem letu ju je Gospod sprejel med svoje izvoljene. Nadškofov nasmeh, pesem in spodbudne besede so nas spremljali na številnih počitnicah. Dneve smo običajno končali z njegovim Angelčkom in blagoslovom. Tudi letos smo ostali zvesti tej pesmi in tokrat njegovemu blagoslovu od zgoraj.

Na vsakih počitnicah smo obiskali vsaj kak romarski kraj. Letošnja »božja pot« je bila nekaj posebnega, saj je bil cilj našega ladijskega romanja otok Patmos, kjer je nekaj let bival apostol Janez in v votlini nad pristaniško vasico Skala napisal Razodetje, zadnjo knjigo Svetega pisma ... Pot do tja nas je vodila mimo otokov iz skupine Dodekanisa. To so grški otoki v Egejskem morju pred jugovzhodno obalo Turčije. Tod mimo so potovali vsaj nekateri apostoli: Pavel, Peter, Andrej, Janez in še kdo ... Imajo bogato krščansko izročilo in danes cerkvenopravno spadajo pod carigrajskega patriarha. Po nekaj urah vožnje in postanki na nekaj otokih smo pristali v luki pod hribom, na katerem stoji mogočen samostan sv. Janeza, zgrajen iz temnega kamenja. V času turških obleganj je dobil mogočno obzidje in je nudil zatočišče okoliškim prebivalcem. Tesno okrog njega je zraslo majhno morje belih hišk. Tako imenovana Chora je središče otoka. Najprej smo obiskali votlino, v kateri je apostol Janez doživel videnja in zatem zapisal, kar mu je bilo razodeto. V naši skupini smo imeli počitnikarja Janeza, ki si je dolgo želel videti ta svet kraj, kjer je živel njegov zavetnik. Tudi za druge so bili trenutki, ko si lahko izrekel kratko molitev ob skalni pečini, nadvse dragoceni ... Zatem smo se povzpeli na vrh hriba do omenjenega samostana, si ogledali cerkev, muzej, uživali ob krasnem razgledu na pristanišče, po otoku in na bližnje otočke. Sprehodili smo se po ozkih ulicah pravljičnega mesta, mimo mlinov na veter do manjšega gostišča ob vznožju hriba. Tam sta nas čakala gostoljubnost domačih, ki so letos prvič sprejeli tuje goste, in tradicionalno grško kosilo. Za povrh pa še značilen grški ples gospodarja in še enega od domačih. Kot bi se ustavil čas, a ladja v pristanišču se drži voznega reda in morali smo se posloviti.

Tako smo doživljali 18. radijske počitnice, za katere nismo bili povsem prepričani, ali jih bomo izpeljali ali ne. Nazadnje lahko rečemo le Bogu hvala za vse! Hvala tudi tistim, ki so poskrbeli, da smo kljub novemu korona virusu našli košček raja v Egejskem morju, ki se ga bolezen skoraj ni dotaknila.