S pogosto kritiko spreminjamo možgane

Pozitiva | 15.10.2020, 17:40 Nataša Ličen

Kar mislimo, to hranimo. Prepogosto kritiziranje v možganih spodbuja proces pritoževanja. In, dovolj je. Pred desetletjem, ko smo se soočali z negotovostjo ekonomije in posledično gospodarstva, se je med ljudmi hitro širilo vsesplošno nezadovoljstvo. Blanka Tacer je bila med tistimi, ki je želela to čim prej zaustaviti in z Nastjo Mulej sta takrat iskali rešitve, kako konkretno spodbujati k iskanju ustvarjalnega in možnih poti naprej.

Nenehno pehanje za srečo nas dela nesrečne.

Bolj kot brcamo, večja je verjetnost, da kaj uspe.
Tako se je pred nekaj leti začel tudi razvoj Maratona pozitivne psihologije. Ravnokar se odvija peti po vrsti. Na voljo je brezplačno, ker razmere ne dopuščajo srečevanj v živo.
Na vprašanje o razvoju družbe v zadnjih letih, od začetnih poizkusov vpeljevanja pozitivne psihologije do danes, dr. Blanka Tacer, psihologinja, za oddajo "Via positiva" odgovori: »Opažam ekstreme. Na eni strani so zelo angažirani, ki so za uveljavitev sprememb pripravljeni narediti marsikaj. Na drugi pa zelo zaprti vase, ki ob pobudah, da bi naredili kaj konkretnega, postanejo še bolj pasivni.«

Psihološkega opolnomočenja bi morali biti deležni že v zgodnjem otroštvu, se učiti empatije in karakternih vrlin, kot so poguma, prijaznosti, vztrajnosti ...

Ne križajmo človeka, če naredi napako. Iz napak se učimo, kdor jo prepozna in prizna, se je nečesa naučil in gre v iskanje boljšega.
»Vsak od nas bi moral biti v življenju kanček psihologa. Imeti veščine, kako graditi odnos. Psihologija se kot znanost ne sme zapirati v slonokoščeni stolp. Ko smo travmatizirani, nam lahko zelo pomaga mreža z drugimi, ki jo razvije vsak posameznik.«
V času covida spoznavamo, kako pomembna je psihološka varnost
»Ranljivi smo. Tega prej nismo imeli toliko v zavesti. Ob medijskih poročanjih z vojnih območij, o boleznih in trpljenju, se je zdelo, da se to dogaja drugim, v oddaljenih delih sveta. Zdaj pa se covid dogaja nam, med nami je. In, toliko bolj smo zdaj začutili potrebo po varnosti.«

Sreča so trenutki, ko smo z nam ljubimi ljudmi in počnemo nam ljube stvari.

Zakaj težko izstopimo iz zamer?
»Nekdo nas je ranil in iz tega ne moremo, ker je bilo kršeno zaupanje. Ko se ob tem izpostavimo in prosimo za pomoč, se damo na piedestal, in tvegamo, da nam nekdo obsojajoče reče: »A ja, ti pa tega ne zmoreš?«, je ena od stvari, ki se je je treba v življenju naučiti. Gre za kompetenco, če zmoremo na glas spregovoriti o svojih težavah. To ni lahko, se pa da naučiti.«
Širše posledice covida v družbi?
Ljudje potrebujemo varnost v svojem okolju. Prav covid je to potrebo še bolj potisnil v ospredje. »Zdaj je treba to potrebo po varnosti objeti in jo negovati. Spoznali smo, da je sreča v odnosih, ki jih negujemo, in se doma z nam ljubimi ljudmi dobro počutimo. Sreča so trenutki, ko smo z nam ljubimi ljudmi in počnemo nam ljube stvari. Sreča ni nekaj, do katere pride, če se trudimo zanjo na vso moč«.

V trenutnih razmerah se vsi učimo, ne vemo še kakšne bodo posledice. Upam pa, da se bomo iz izkušenj naučili čim več.

Čustva so informacije, naučimo se jih sprejeti.
»V redu, počutim se slabo, kaj je za tem, me je strah ali sem jezna? Vprašam se zakaj? Na ta način se začnem pogovarjati s seboj. Niso negativna in pozitivna, prijetna in neprijetna so. Trenutno se vsi učimo, ne vemo, kaj vse bodo prinesle te razmere in kakšne bodo posledice. Čas bo pokazal. Učimo se sproti in učimo se na napakah. Sprejmimo tudi slaba počutja, razočaranja, izgube, stiske. Iz izkušenj pa se skušajmo naučiti čim več. Prepogosto se silimo, da v stiski že kar takoj iščemo rešitve. »Sprocesirajmo« najprej svoja čustva in razmere, v katerih smo. Veste, tudi obup je naučen.«