V odnosu ne gre za spreminjanje, ampak za sprejemanje. | (foto: Pana Kutlumpasis / Pixabay)
Alenka Rebula: Težava naših odnosov je, ker vsi nekaj hočemo narediti z drugimi!
Za življenje Nataša Ličen
V sobivanju so mnogi osamljeni, ne čutijo prave pripadnosti in sprejetosti. Preveč je tekmovanja in primerjanja, premalo sprejemanja in iskrenih spodbud. Ko zanimam druge, me to oživlja. Krepimo dobrohotno sprejemanje drug drugega, še posebej v zahtevnih časih sprememb.
V življenje smo povabljeni. Rodimo se z močjo, ki nas žene naprej, to je moč stvarstva, ki se bori do konca.
Kdaj čutimo, da smo komu pomembni?
»Naredite preizkus«, je v sobotni oddaji »Za življenje« na Radiu Ognjišče spodbudila Alenka Rebula, psihologinja, pesnica in pisateljica, »opazujte dobrohotno in s hvaležnostjo mož svojo ženo, žena moža, opazujte z zanimanjem in ljubečo pozornostjo svoje otroke ter vse ostale, ki so vam dragi in vam pomembni.«
Vzemite si pet minut na dan, in z zanimanjem opazujte osebo. Samo to. »Opazujte jo, skušajte jo začutiti, jo razumeti v njenem dogajanju. Ne sodite, ne posegajte, ne vrtajte vanjo, ne sprašujte in ne zahtevajte odnosa.«
Pozornost, ki jo namenimo nekomu, je kot infuzija življenjske moči, zaradi katere občuti, da obstaja.
Dolgo časa sem mislila, da smo vrženi v življenje, danes vem, da smo povabljeni. In, vse v nas želi živeti.
Pomemben je nekdo, kadar je v centru naše pozornosti zastonj, to pomeni, da je dragocen sam na sebi. Ne zato, ker mi nekaj da, ker mi nekaj vrne, mi ustreže, mi da občutek pomembnosti in mi bo rekel hvala. Bodimo »celi v pozornosti le zanj«, to daje važnost.
Vidim te in zato te poustvarjam. »Obstajam, ker me nekdo zares gleda. Težava naših odnosov je, ker vsi nekaj hočemo narediti z drugimi. Starši hočejo otroke vzgajati, partnerja hočemo popraviti, učenca hočemo nekaj naučiti, mamo hočemo v nekaj prepričati, nekoga potolažiti, rešiti, okarati, In, se zdi, da ni drugega.«
Zakaj nam mora kar naprej nekdo govoriti, kako pomembni smo?
»Svetost v odnosih je, ko vsaj dve minuti na dan od nikogar ne zahtevamo nič. Ko bi to doživljali, bi nas uravnovesilo in omogočilo zakoreninjenje. Stokrat je bilo že dokazano, da so otroci, ki so bili tega deležni, skromni, pomirjeni in zakoreninjeni vase. Ne potrebujejo, da jim kar naprej nekdo govori, kako pomembni so. Oni to vedo! Čutijo svojo pomembnost. In, prav to nas drži pokonci. To je dostojanstvo, ki ga imamo in nam ga nihče ne more vzeti«, je opisovala Alenka Rebula.
Kljub hudi žalosti in obupu, ko dobesedno obsedimo in ne moremo nič, srce v nas še vedno bije, kri še vedno kroži, koža trepeta in diha, vse v nas podpira življenje in nam govori, povabljen si v življenje, nadaljuj.
V življenje smo povabljeni
»Dolgo časa sem mislila, da smo vrženi v življenje. V resnici smo v življenje povabljeni. Rodimo se z močjo, ki nas žene naprej, to je moč stvarstva, ki se bori do konca in nas podpira. To moč imamo v sebi, treba jo je opaziti. Preživimo, ob vsem hudem, ki se zgodi, prav zaradi te moči, ki zmaga.«
»Med tem, ko se ob globokem obupu, žalosti in razočaranjih, naš um odloča, je še vredno živeti ali ne, se telo ne pripravlja na smrt, ampak se obnavlja. To je Božji glas, ki nas bodri, vse do konca, tudi ob odhodu s tega sveta, se v človeku celice še vedno obnavljajo. To je veliko in dragoceno odkritje, ko ga dojamemo.«
