Omar Naber: Lahko bi napisal pesem o najinem pogovoru

Via positiva | 08.10.2020, 18:00 Nataša Ličen

Ste kdaj spili kavo z brezdomcem, posredno uspeli združiti očeta in sina po desetletnem molku? Se podali v nepredvidljivo izkušnjo dela na ulici, med popolnimi neznanci? Mnogo je stvari in okoliščin, ki razdvajajo ljudi in postavljajo ene na to in druge na drugo stran. Med močnimi povezovalci, ki združuje in spodbuja, je gotovo glasba.

Glasba je izbrala mene, ne jaz nje, vse me je že od majhnega vleklo k njej. Hvaležen sem za celoten paket, ki sem ga prejel od zgoraj in mi omogoča, da lahko delam, kar imam najraje.

Obdobje koronavirusa je močno prizadelo glasbeni svet. Čas brez možnosti nastopov je Omar Naber izrabil za ustvarjanje. To je največ, kar lahko da, pesmi, ki opogumljajo in vnašajo med ljudi nekaj lepega. Je lahko majhna pozornost za nekaj več sproščenosti v družbi. »Tole obdobje je kar šokantno, traja dlje od prvih predvidevanj«, je v pogovoru pojasnjeval Omar, tudi zanj zelo nehvaležen čas. Petnajst let že živi od nastopov, to je njegova služba. Pravi: »Ustvarjanje glasbe in nastopanje je nekaj, čemur se je treba popolnoma posvetiti, to ne moremo delati na pol.« Vas zanimajo Omarjeva doživetja in utrinki življenja? Kaj je storil v mladosti, ko je na bankomatu našel šop denarja? Kako je posredno po desetletju molka spet združil očeta in sina? Povedal je v oddaji »Via positiva«.

Glasba je filter čustev
»Zase ne mislim, da sem kaj posebnega, čutim pa vse na povsem svojstven način, skozi glasbo. Vse povezujem s tem. Živce imam ves čas na pecljih. Vse najprej začutim, ampak najprej vse zaznavam skozi glasbo. Po pogovoru, radijskem srečanju bi recimo lahko strnil vtise, občutja in jih prelil v pesem; na takšen način doživljam vse.«

Zaradi lažnih novic, če jih kdo vzame zares, si lahko ob dobro ime in posledično nastope, kar pa ni več »hec«, ampak zelo resna stvar.

Vsaka celica ve, kaj je prav in narobe. Ljudje se pa odločamo, kaj bomo naredili.
Ta misel, povzeta iz filma, ki ga je videl v zgodnji mladosti, je eno od njegovih vodil. Ni strateg, je bolj človek trenutkov.
"Povejte mi, kaj naj nekdo, kot sem jaz, stori? (Omar je imel pri tem v mislih sedemmesečno obdobje brez nastopov in prireditev, ko bi glasbeniki in ostali radi delali, a ne morejo, ne smejo, zaradi zdravstvenih ukrepov)
»Naj se sekira, pritožuje, išče krivce in teorijo zarot? Ali pa naj gre na Rožnik in uživa? No, jaz sem ta druga oseba. Grem na Rožnik, na ljubljanski grad, vzamem knjigo, berem ob pivu in sendviču ter bom preživel krasen dan, če nimam nobenih obveznosti. Vem, da več ne morem, dan je bil odlično preživet, živciral se nisem prav nič, jutri me še čaka, kaj bo pa pojutrišnjem, me pa v tem trenutku prav nič ne zanima.«

Omarjev oče je iz Arabije, mamine korenine so na Madžarskem in Slovaškem. Pestrost narodnih in kulturnih genov je gotovo pripomogla k njegovi glasbeni ustvarjalnosti. Skozi pevsko kariero smo ga lahko spoznali, a le skozi ozko linijo. Nas pa je v pogovoru za oddajo »Via positiva« zanimal on sam, kdo je, kako dojema življenje, kaj ima v njem zanj pomen, katere izkušnje in še bolj dejanja so odslikava njegove osebnosti?
»Stvari si jemljem k srcu, takšen človek sem. Po desetletju in pol vseh mogočih zgodb nisem dobil trde kože, samo ne da se mi več odzivati. To je naporno za duha, srce in človeka sploh. »Bog pomagaj«, kaj vse sem že slišal. Je pa res, da škodi dobremu imenu in zaradi tega lahko dobiš manj vabil k nastopom, ker kdo vzame resno lažne novice. To pa ni več »hec«, ampak zame zelo resna stvar.«

Za ulični nastop v Londonu je bilo treba opraviti avdicijo pred komisijo. Le štiridesetim uspe v močni konkurenci 7000 glasbenikov.

Močna konkurenca med kandidati, ki želijo igrati na londonski podzemni
»Izkušnjo sem si želel, potem sem ugotovil, da sem jo tudi potreboval. Hotel sem si dokazati, da z glasbo lahko preživim tudi v tujini. Mesto, kakršno je London, te prizemlji, si le eden izmed množice, talent, ki ga imaš, nikogar pravzaprav ne zanima, razen tebe samega. Na tisoče ljudi gre mimo, a le par deset se jih zaustavi, prisluhne in morda kaj zapoje zraven, na hitro posname, potem pa gredo še ti hitro naprej. Po več urah garanja, treba je namreč peti zelo naglas, imaš v kovčku 40 funtov, kar konec koncev sploh ni tako slabo. Vsako leto se na avdicijo za podzemno glasbeništvo prijavi do 7000 ljudi, okrog 40-tih jo naredi. Naredil sem jo in na to sem izredno ponosen.«

Ni festivala s tolikšno konkurenco, zato čestitke Omarju Naberju za njegove nastope na ulicah in podzemni otoškega velemesta, ter za neusahljivo glasbeno ustvarjanje, plod katere je tudi njegova nova avtorska pesem z naslovom Cesta in nebo.