Po vsakem hudem času je prišlo nekaj boljšega

Slovenija | 29.10.2020, 07:59 Nataša Ličen

Številne tegobe so v preteklosti že pestile človeštvo. O vseh niti ne vemo, marsikaj se je v toku zgodovine tudi za vedno izgubilo, ali pa dobilo drugačno razlago in potvorjen izraz. Zgodovina je učiteljica, naj bi se ponavljala, pravijo.

Vsak od nas ima zgodovino, sooblikujejo nas tudi življenja prednikov, njihove zgodbe, upanja in odločitve. Kdo smo, od kod? Človek, ki ne pozna svojega izvora, ga išče, vse do zadnjega diha. Tako ključnega pomena je identiteta, istovetnost, pripadnost. Da smo umeščeni.

V mnogih so še žive pripovedi, ustno izročilo, ki v sebi nosi zrna resnic.

Alojz Kovšca, predsednik Državnega sveta, v pogovoru za rubriko "Zakladi naše dediščine" predan sogovornik o pomenu iskanja resnične preteklosti slovenskega človeka, daleč nazaj - več stoletij, dokler še zmoremo razbrati zapisano, spodbujevalec k iskanju in povezovanju različnih arhivov, kronik in ostalega, kar se je v viharju časov uspelo ohraniti.

»Nekaj se vendarle je, a žal je vse manj takšnih, ki zapisano znajo razbrati«, je dejal. Spreminjajo se pisave, besedišče sploh, in včasih je skoraj nemogoče zapisano stoletje ali več nazaj, prevesti v sodoben jezik, razumljiv večini danes živečih.
Veliko šteje tudi spomin ljudi, v mnogih so še žive pripovedi, ustno izročilo, ki v sebi nosi zrna resnic. Po zaslugi Janeza Kebeta se je takšni pretrgani verigi življenja prednikov uspela izogniti kopanjska dolina. Izšla je namreč obsežna knjiga o življenju in delu tamkajšnjih ljudi, tudi pred več stoletji.

       Če narodu za tri rodove izbrišemo zgodovino, izgubi svoje dostojanstvo.

»Za Kopanjsko knjigo je g. Kebe potreboval sedem let neutrudnega dela, mnogo vloženih naporov, prečutih noči in pomoči mnogih, ki so s svojim delom, znanjem prispevali, da je ta knjiga ogledala luč sveta. To je pravzaprav knjiga o Slovencih, knjiga o našem rodu, knjiga o deželi, v kateri nismo samo dediči, ampak smo tudi lastniki in tisti, ki imamo dolžnost deželo ohraniti in jo izročiti rodovom za nami.«

To je knjiga, ki govori o preteklih časih, kaže jih v luči resnice.

"Govori o ljudeh, njihovih težavah v življenju skozi zgodovino, in tegobah, slovenskih običajih, predvsem pa govori na zelo poljuden in pošten način o tem, da so bili takrat v naših krajih uspešni, modri, delovni ljudje, da so se znali, kot rečemo Slovenci, obrniti okrog sebe. Znali so ustvarjati, razvijati svoje gospodarstvo, imeli so dobre medsebojne odnose, živeli so po Božjih in posvetnih zapovedih, da pravzaprav ni bilo tako zelo slabo, kot bi nam nekateri želeli prikazati in razložiti, da je treba na preteklost pozabiti in spisati vso zgodbo sveta na novo, seveda na nek način, ki bi bil nekomu všeč.«

»Ta knjiga je knjiga resnice, govori o ljudeh, o oblasti, o odnosih ljudi do oblasti, govori o tem, kako je bil Bog tem krajem na vsak način naklonjen. Z nekaj Božje pomoči so ljudje vztrajali in so to deželo predali svojim potomcem takšno kot so jo prejeli, če že ne izboljšano, boljše obdelano bolj pametno zastavljeno.«

»Na žalost je bil velik del zgodovinskega gradiva uničen med drugo svetovno vojno. Izginili so v požarih urbarji, izginile so cerkvene knjige, izginile so kronike. Še največ dejanskega gradiva v materialni obliki se je ohranilo v cerkvenih arhivih. Žal pa izginjajo ljudje, ki so sposobni ta gradiva razbrati, preštudirati, razumeti, osmisliti in prevesti v vsakdanji jezik, ki bi ga današnji Slovenci razumeli."

   V naših krajih so že od nekdaj živeli uspešni, modri, delovni ljudje. Znali so ustvarjati, razvijati svoje gospodarstvo, imeli so dobre medsebojne odnose, živeli so po Božjih in posvetnih zapovedih. 

»Če narodu za tri rodove izbrišemo zgodovino, če se spominjamo še samo imena očeta in deda, ne vemo pa nič o svojem pradedu in o njegovem očetu, o načinu življenja, o ponosu, o dejanjih, ki so jih naši predniki tukaj storili, da bi ohranili to deželo našo, potem na nek način izgubimo tudi svoje dostojanstvo. Živimo od danes na jutri, ne zavedamo se pomena in moči svojega rodu, in ne znamo ustvariti projekcije za prihodnost ter odgovornega prenosa svoje dediščine na potomce.«