Radikalizacija

Naš pogled | 13.10.2020, 14:45 Jože Bartolj

„Dovolj je bilo prevar in nepremišljenega teptanja človeških vrednot brez odgovornosti!" Kaj nam sporoča omenjena parola, ki bi jo lahko našli tudi na kakšnem izmed aktualnih protestov in zborovanj? Prepričan sem, da bi se z njo lahko poistovetil marsikdo, ki se v tem družbenem trenutku počuti odrinjen in zapostavljen. Besedilo lahko aplicira na tiste, ki imajo občutek, da jim je družbena, politična, gospodarska, religiozna in še kakšna elita odvzela možnost dostojnega življenja. Kako daleč lahko seže tako nezadovoljstvo in do česa vsega lahko pripelje?

Avtor omenjenega zapisa na Facebooku je bil 22. letni Hrvat Danijel Bezuk, ki je včeraj v središču Zagreba z avtomatsko puško streljal na policista in ga huje ranil. Po rekonstrukciji dogajanja, ki ga je objavila tamkajšnja policija, Danijel ni streljal samo na policista, ki je stražil pred hrvaškim parlamentom. Streljal je tudi na zgradbo Sabora in ljudi, ki so skozi okna gledali kaj se dogaja. Ranjeni policist, ki so ga naboji zadeli v hrbet, zadnjico in roke, se je uspel priplaziti do vogala stavbe in zdaj ni več v življenjski nevarnosti. Strelec se je nato po izmenjavi ognja še z enim policistom spustil v beg. Našli so ga zelo hitro, vendar ni več kazal znakov življenja, saj je storil samomor.

Ali se tudi nas dotika ta dogodek, ki ga danes v Zagrebu že označujejo za terorističnega, za akt zastraševanja večine? Neposredno verjetno ne, ampak kaže pa na vrsto vzporednic, ki jih lahko prepoznamo kot znake vse večje polarizacije družbe in tudi radikalizacije stališč in dejanj. To je še toliko bolj nevarno zdaj v času epidemije, ko eni po svoje razumejo koncept svobode, kolesarijo in protestirajo proti vladi, drugi pa ne morejo razumeti, da s tem ogrožajo sebe in druge.

Pa pojdimo po vrsti. Takoj po zavrženem dejanju so se pojavili glasovi podpore, ki strelca označujejo kot individualnega junaka v boju proti skorumpiranemu nepravičnemu sistemu. Označujejo ga za nekakšnega junaka, ki je zavrgel zono ugodja in za svoja prepričanja plačal z življenjem. Vzel je orožje, za katerega mimogrede ni imel dovoljenja. Še več posedovanje avtomatskih pušk je na Hrvaškem pa tudi pri nas prepovedano. S svojim dejanjem, tako menijo nekateri, je poslal jasno sporočilo vladi, se pravi politični eliti. Pa je res junaštvo streljati policistu v hrbet in nato po oknih vlade zato, da opozoriš na nepravičnost in na koncu celo umreš? Tisti, ki imajo strelca za junaka bi se morali zamisliti nad dejstvom, da pravzaprav poveličujejo teroristično dejanje.

Priznati moramo, da takšen akt radikalizacije ne pride kar naenkrat, ampak se v posamezniku kuha dolgo časa, potem pa lahko droben dogodek sproži katastrofo. Koliko je še takih spečih nezadovoljnežev, ki bi bili pripravljeni potegniti tudi za orožje? Koliko jih je med nami? Največje gojišče radikalizma je gotovo politika. Politiki ne pazijo, kaj govorijo, s svojimi večkrat prenapihnjenimi besedami spodbujajo agresivnost. Njihove besede se potem, še iztrgane iz konteksta, pojavijo v medijih, ki jih servirajo v skladu s svojo, največkrat aktivistično, agendo. Razmere se s tem nikakor ne umirjajo, ampak še dodatno potencirajo. Mladina, ki je še dodatno zastrupljena s predsodki iz lastne sredine in nahranjena z množino radikalnih stališč različnih družbenih mrež in skupin, eksplodira. Ko se vsemu skupaj pridruži še razočaranje in neperspektivnost, slaba plača, izkoriščanje, kaj hitro poiščejo krivce za situacijo, v kateri so. To so navadno predstavniki politične elite, ki ne storijo dovolj, da bi se stanje popravilo, in so po njihovem mnenju celo del problema oz problem sam. In tega je treba odstraniti. Vam zveni znano? Tudi glede naše situacije?

Naslednje, o čemer moramo razmišljati, je ideologija. Ta tudi v našem primeru igra pomembno vlogo. Kar navadili smo se že, da se politične debate vedno končajo s partizani in domobranci, s fašisti in komunisti, z janšiti in politkolesarji ... Kaj bi se moralo zgoditi, da bi obrnili paradigmo in enkrat za spremembo iskali rešitve namesto problemov, da bi iskali tisto minimalno, kar nas povezuje, namesto tistega, kar nas ločuje? Vzrok je v tem, da veliko govorimo, vendar ne poslušamo. Nihče ne more nikogar prepričati v svoj prav. Ne priznavamo več moči argumentov. Ne beremo več knjig, ki bi nam širile poglede in skušale pomagati razumeti drugega. Kakršenkoli komentar boste že slišali na našem radiu, bo za prepričane podpornike petkovih protestov gotovo klerofašističen. Ne zaradi argumentov, ki jih ne marajo slišati, ampak zaradi medija in institucije, ki je za nami. Zato bi sam priporočil več strpnosti in več poslušanja, več dialoga, tudi kakšno samorefleksijo.

Denimo vprašanje, zakaj so petkovi kolesarji v svojem odnosu do združevanja in upoštevanja nošenja mask tako zelo blizu ameriškemu predsedniku Trumpu, ki jim je ideološko popolnoma nasproten? Kdo tukaj deluje z argumentom moči in kdo z močjo argumentov? Če je nekdo levo politično usmerjen, pač ni za vsako ceno napreden, progresiven, moderen, miselno širok, vključujoč, nerasističen, svoboden ... Enkrat bo treba priznati, da take ali drugačne proteste pač omogoča demokracija in ne socializem, pa čeprav se nekaterim še toliko kolca po njem. Tudi govorjenje o omejevanju medijske svobode danes je smešno, saj lahko dejansko vsak pove in napiše prav vse, kar si misli, pa če je to res ali ne. In to je gotovo tudi gojišče radikalizma, ki se razrašča med nami. Glede na pregreto politično in medijsko dogajanje je torej le še vprašanje časa, kdaj bo tudi pri nas kdo potegnil za orožje in na tak način izpovedal svoje politično stališče. Upam, da se streznimo preden se to zgodi!