Zakaj smo odrasli včasih, kot nekaj let stari otroci, otročji? | (foto: Pixabay)
Otroškost je prednost, otročjost med odraslimi pa velik problem
Via positiva Nataša Ličen
Odrasli smo, ko zmoremo, odgovorno in sočutno, vstopati v odnose. Izkušnje, ki jih imamo, so zelo različne. Mnogo ljudi je žal ujetih v bolečih travmah. Prenašamo jih vse življenje nevede in nehote s seboj, ne zmoremo jih prepoznati in premostiti, in tako žal tudi ne zmoremo uresničiti v polnosti svojih potencialov in se razviti v zrelo in zdravo osebnost.
Vsi bi bili radi ves čas srečni, optimalno razpoloženi. To je nemogoče. Umetnost je sprejemati trenutek, ko se nimamo dobro, se sprejeti, ko nismo v redu.
Že dlje časa me je pestilo to vprašanje, ker se prepoznava med odraslimi veliko tovrstnih odzivov, ki jih običajno pripišemo otrokom. Trmoglavljenje, užaljenost, videti le sebe, nezmožnost vživljanja v druge, pretirani odzivi, nepotrpežljivost, ... .
Kako bomo vzgajali odgovorne mlade, če sami ne zmoremo koraka naprej, v odgovorno odraslost?, je bilo eno od osrednjih vprašanj v pogovoru z dr. Aleksandrom Zadelom, specialistom klinične psihologije, direktorjem Inštituta za osebni razvoj C.A.R. (Corpus Anima Ratio), v oddaji »Via positiva«.
Ego je čudovit služabnik in grozen gospodar. Krademo si prihodnost, ni hrepenenja, pričakovanj, nimamo kondicije vztrajanja.
»Zelo je pomembno, kaj mislimo o sebi. Toda ta slika nikoli ni popolna, če nimamo odgovora skupnosti nazaj. Če je ta refleksija mene iz skupnosti potem nazaj pozitivna, da doživimo sprejetost, naklonjenost, priznanje s strani drugih, sem šele takrat lahko polno bitje. Velja tudi obratno, če me imajo drugi zelo radi, jaz pa se nimam, bom ravno tako zelo trpel. To je lepota sodelovanja, ljubezni in predanosti.«
Pomembno je biti v kakovostnih odnosih, biti prijazen, na razpolago, biti prisoten v odnosu. Ko sem za vas, sem v resnici zase. Ne morem biti prav zase, če nisem prav za vas.
»Zagovornik dotika, bližine, občutka varnosti sem«, pravi dr. Aleksander Zadel, klinični psiholog, »pa vendar sem danes predan priporočilom, ki narekujejo, da je čas, ko moramo biti pozorni na potencialno okužbo z virusom.«
Če želimo obvladati širjenje, je treba vedenje prilagoditi. »Ne da bi sebe v prvi vrsti, ampak da bi druge obvarovali«, to sporočilo, ki si ga izkazujemo z nošnjo mask, je zelo spoštljivo. Kot še pravi dr. Zadel: »S tem drugim damo vrednost, mar nam je zanje. Nošnja maske ni izraz strahu, je izraz skrbi, pozornosti in naklonjenosti do drugih, da jih mi, morda potencialni nosilci virusa, ne bi okužili.«
Definicija potrošništva – pootročiti družbo
»Otrok hoče imeti vse tukaj in zdaj. Če otroku rečemo, da bo jutri dobil čokolado, mu to nič ne pomeni in si tega tudi ne predstavlja. Ravno tako je z modernim potrošništvom, ki »surfa« prav na tem občutku. Zagotoviti človeku tu in zdaj, ne čakat, zdaj se moraš dobro počutiti, zdaj morajo biti zadovoljene tvoje potrebe, zdaj moraš biti srečen. To je izjemen pritisk na človeka. Zelo, zelo prav je včasih čutiti tudi otožnost, razočaranje, da naša pričakovanja niso bila realna.«
Funkcionalno živ pomeni, da nas strah, anksioznost, negotovost ne delajo nezmožne zaužiti to čudovito življenje.
»Nekatere stvari so slabe že same po sebi, a če jih znamo umestit vase, nas lahko ravne te obogatijo, delajo bolj empatične, bolj razumevajoče, tako do drugih, kot do sebe."
»Uravnoteževanje zrelega, odgovornega in upam nekoč tudi modrega človeka, je njegova osebnostna rast. Tako pa imamo danes, ne glede na starost, nestrpne ljudi, ki ne z/morejo počakati v vrsti, si oddahniti v trenutku, pozdraviti neznanca, ampak gredo takoj na telefon, kjer je znova vse tu in zdaj. Skratka, s tem sami sebi krademo prihodnost, ni hrepenenja, pričakovanja, nimamo kondicije vztrajanja.«
