Pripadaš tja, kjer se najlažje skregaš in najbolj manjkaš, ko odideš

Sociala | 22.09.2020, 10:51 Rok Mihevc

Pripadnost, odgovornost do skupnosti in sprejemanje različnosti. Teme, o katerih smo spregovorili v tokratni oddaji Za življenje. Pogovarjali smo se z dr. Vereno in dr. Andrejem Perko, ki sta povedala, da se čut za odgovornost izoblikuje v družini, tam pa sta potrebna oče in mati.

Pripadaš tam, kjer se najlažje skregaš in najbolj manjkaš, ko odideš

Pripadnost je zelo širok pojem, je uvodoma povedala Verena Perko. »Ko rečeš »pripadam«, pomisliš na svojo primarno družino, na vas ali mesto, kjer si rasel, kjer si študiral in na svojo sekundarno družino, ki si jo ustvariš sam. Tam najbolj pripadaš, si najbolj svoj, najbolj te razumejo in najlažje se skregaš, zjokaš in tudi najbolj manjkaš, ko odideš.« To je tisti naš mali svet, iz katerega izidemo, ki nas določa, nas sooblikuje in mi sooblikujemo njega. Pripadnost znotraj teh večjih skupin je tudi delovno okolje in narod.

Posnetek oddaje Za življenje z zakoncema Perko

Gre za temeljno človekovo potrebo

Pripadnost na eni strani in samostojnost na drugi, pojasnjuje Andrej Perko. »Psihologi pravijo, da je to vgrajena potreba človeka, da se s tem rodimo. Preko pripadnosti se oblikuje temeljno zaupanje in varnost človeka, če lahko pripada neki skupnosti, lažje funkcionira. Ljudje, ki so izolirani, imajo hude težave, če niso v stiku z ljudmi. Kaj je najhujša kazen v režimih? Nekoga dati v samico, da je izoliran od vseh dražljajev in odnosov.« Za odgovornost mora človek dozoreti, a težava nastane, ko tega čuta ne zaznamo na na družbeni ravni in vodilnih ljudeh. Verena Perko opozarja, da je naša družba avtomizirana, da so se potrgale osnovne vezi. »Vsak trenutek je človek v hudi stiski, se mora dokazovati, da funkcionira. Prepričana sem, da je človeka že od njegovih začetkov izoblikovala pripadnost skupnosti.«

Vedno več je ljudi, ki nimajo razvitega čuta za odgovornost

Kdaj pa odrasel človek postane odgovorno zrela osebnost? Andrej Perko pravi, da se zametki za ta čut oblikujejo že v otroštvu in v odnosih v družini. »Danes je problematično to, ker družba zanika družino, da ta ni več pomembna, imamo več oblik družin ... Vloga staršev ni več pomembna in tu je velika zmeda. Problem patologije celotne družbe, saj se v tem primeru odgovornost ne more oblikovati, če ni pravičnega očeta in ljubeče matere. Nastavki so že pri četrtem letu, ko se čut za odgovornost, ta moralni čut, že oblikuje. Zato je pomembno, kakšno vlogo igra oče in kakšno mati. Današnji problem je, da sfeminizirana in patološka družba zahteva dve mami v družini. Očeta ni več. Gre za moralno kulturno revolucijo kako uničiti družino. Vedno več je oseb z motnjami osebnosti, ki nimajo razvitega čuta za odgovornost. Znajo preko vseh meja doseči svoje cilje, tudi s komolci. To je problem celotne današnje družbe. Čeprav smo želeli individualizacijo, gre za človeško domišljavost. Ni omejitve, ne moralne niti fizično realne.«

Obrnimo luč proti sebi, vprašajmo se, kako smo odgovorni mi sami.

Naročite se na podkast

Ne gojimo nobenih vrednot in tradicije več ...

Ko pride v narodu oz. populaciji do velikega števila takšnih ljudi, ko to postanejo smernice, ker ni tradicionalnih družin. Kaj potem? »Tukaj smo, to je današnji čas. Vsi se sprašujemo, kam to pelje. Nihče ne ve odgovora. Tako kot pravi p. Šinkovec, ljudje smo domišljavi. Mislimo, da bomo vedno samo napredovali, a ni res. Enkrat smo na vrhu, drugič spodaj. Bo prišlo do dviga, a na kakšen način? Recimo, bojimo se islamizacije Zahoda. Ti ljudje prinašajo veliko spremembo v naš prostor, ker so drugačni, ker tam še veljajo neke vrednote, tradicije, če se strinjamo z njimi ali ne. Ampak jih imajo, mi pa ne. Mi ne gojimo več nobenih vrednot in tradicije. Vso tradicijo smo zanikali in zavrgli. In če ni tradicije, na kaj se naj naslonimo, če se ne moremo nasloniti na spoznanja naših prednikov, naših staršev. Kako naj se človek orientira, če pride v stisko ali dvom, kaj napraviti, če je popolnoma odrezan od korenin? Nemogoče,« je bil v oddaji kritičen Andrej Perko.

Obrnimo luč proti sebi

Kljub temu Verena Perko še vedno vidi kaj precej upanja. »Ves čas obstajajo ljudje, ki imajo svoje trdno mnenje in ga povedo. Je pa tudi res, da so odrinjeni od medijev. Na Radiu Ognjišče imate krasne ljudi, ki ves čas vztrajajo v svoji drži in pojasnjujejo na drugačen način. Način, ki kaže, da se je ohranil občutek odgovornosti in pripadnosti. Tukaj se lahko vrnemo tudi k Cerkvi. Cerkev, ki nas povezuje v lokalni in regionalni skupnosti in tudi skupnost kot soodgovorno. Poglejmo samo Slovensko karitas, ki rešuje mnogo stisk.« Ob tem je spodbudila tudi k samorefleksiji. »Obrnimo luč proti sebi, vprašajmo se, kako smo odgovorni mi sami, kako odreagiramo.«

Več pa v posnetku oddaje!