Prvi šolski dan: otrok rabi meje in ustaljeni red!

Svetovalnica | 01.09.2020, 11:26 Mirjam Judež

Začetek novega šolskega leta je, prof. dr. Dejan Hozjan, profesor na pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem, kjer predava Pedagogiko in Andragogiko, je pospremil v novo šolsko leto otroke in starše: »Na svoj prvi šolski dan mi je ostal lep spomin, zlasti malica, ki smo jo dobili. Otroci, glejte na šolo kot na nekaj pozitivnega! V šolo ste prišli po znanje, po nove prijatelje, ne se preveč obremenjevati z ocenami, uživajte v šoli, učenje je lahko tudi zabava, samo moramo si ga tako narediti. Prijateljstva nam ostanejo za vedno, čim več teh stikov ohranite, na dolgi rok vam bo to zelo koristilo.« Z njim se je pogovarjala Tanja Dominko.

Prvi šolski dan

»Vstop v šolo je pomemben korak za otroka in starša, sploh, ko gre za prvega otroka. Ne delajmo iz šole nekega »bav bav-a«. Prvi šolski dan naj bo sproščen, naj ne bo obremenjen, kaj vse nas čaka, koliko bo dela, … Naj otrok vidi, da je lahko učenje tudi zabava, pri tem pa ga starši in učitelji podpirajo. Najlepše darilo za prvi šolski dan je kakovostno preživet čas z otrokom s prijetnim doživetjem, ki je otroku blizu. To mu bo ostalo bistveno lepšem spominu kot darilo, ki ga bo prej ali slej pozabil.«

Privzgojitev delovnih navad

»Dobro je, da poznamo otroka, vidimo, česa je sposoben in ga v tem podpiramo. Pogosta napaka staršev je, da delajo stvari namesto otroka. Na ta način ga na dolgi rok prikrajšajo za delavnost. Če je otrok sposoben zjutraj si pripraviti zajtrk, zakaj mu tega ne bi dovolili, ga pri tem podprli? Če mu dajemo potuho, bo otrok ves čas vedel, da ima »back up«, starša, ki mi pomaga pri delu, obveznostih. To posledično vpliva na zmanjšanje njegove samopodobe, samoaktivnosti, kar je na dolgi rok celo škodljivo.«

Otrok naj ima ustaljeni red; rutina je dobra stvar!

»Žal opažam, da čedalje več zadev, ki bi se morale utrditi v šolskem prostoru, prihaja domov. Otrok naj ima nek ustaljeni red, upoštevajmo njegov ritem. Ko pride iz šole, naj se mu da nekaj časa, da se sprosti, »pride k sebi«, ko je sprostitveni del mimo, npr. med 4. in 5. uro, naj otrok sede za mizo, opravi naloge, ki jih ima in večer preživi npr. v krogu družine. Naj ima konstantne navade, to je tisto, kar ga bo pripeljalo v neko rutino. Otrok rabi meje, strukturo, urnik, tudi njemu je tako bistveno lažje. Čedalje več staršev kar precej časa presedi ob otrocih in skupaj delajo naloge, žal naredijo starši tudi kaj namesto otroka in to se mi ne zdi smiselno. Otroku ponudimo pomoč, če česa ne razume, sicer pa pustimo, naj dela sam, kar pa bo terjalo svoj čas.

Obšolske dejavnosti

»Razumem starše, ki otroku želijo dati čim več znanja, izkušenj, kompetenc, … Posledica tega pa je, da otrok izgubi ta »otroški element«, zelo hitro ga zaradi obšolskih dejavnosti vržemo v svet odraslih, kjer je ogromno obveznosti, nalog, tudi tekmovanj. Pri starših opažam, da zelo pogosto pričakujejo od otroka, da preseže to, kar so dosegli sami, kar pa se odraža v tem, da se pojavlja izrazita tekmovalnost med otroci. Od otroka se ogromno pričakuje, ves čas ga obremenjujemo z različnimi nalogami, zahtevami, pogosto pa se pozabi na to, česa je ta otrok sposoben. Otrok je naš, zato je najboljši, najlepši, najbolj sposoben, … zato težko vzpostavimo objektivno distanco in resnici pogledamo v oči, če otrok ni tak, kot pričakujemo.«

Zaupajmo v učitelja, strokovno je usposobljen za delo, ki ga opravlja, večina učiteljev ima v mislih korist otrok.

Nihče ni popoln; s slabo oceno se soočimo in jo popravimo po najboljših močeh

»Zavedati se moramo dejstva, da pridejo tudi slabe ocene, ključno pa je, kako se z njimi soočimo. Neuspehi so del našega vsakdanjega življenja, nihče ni popoln. Če nekdo dobiva same petice, ne pomeni, da bo v življenju uspešen. Ko sem sam hodil v gimnazijo, nisem bil najbolj blesteč dijak, sem imel pa starše, ki so verjeli vame. Tudi, ko je padla kakšna slabša ocena, ni bilo neke hude drame, vedeli so, da tako, ko sem dobil slabo oceno, tako jo bo tudi popravil. Sam sem se iz tega ogromno naučil. Z razliko od mojih sošolcev, ki so bili odličnjaki vsa štiri leta, ob prvem neuspehu na fakulteti pa se jim je podrl svet, ker niso vedeli, kako se soočiti z neuspehom, na nek način so živeli v mehurčku, kjer je vse lepo, idealno. Nujno je, da zaradi slabe ocene starši pri otroku ne vlivajo občutka krivde, da je zdaj neuspešen, da jih je razočaral. Naj mu stojijo ob strani, so mu v oporo, je pa res, da otroka vendarle moramo pripeljati do tega, da bo prevzel odgovornost za svoja dejanja: pozitivna in tista slabša. Ko mu ne bo uspelo, da se pripravi na to, dvigne roko in pove, da bi oceno rad popravil.«

Sodelovanje med starši in učitelji; učitelji želijo otrokom samo dobro

»Ključno je, da starši vzpostavijo nek pozitiven odnos s šolo. Naj se zavedajo, da niso učitelji zato tam, da bi grenili življenje njihovemu otroku, ampak zato, ker mu želijo dobro. Ko predavam študentom na razrednem pouku, bodočim učiteljem, vsi študirajo, ker imajo radi otroke, ki bi jim radi predali znanje, se pa na tej poti sodelovanja s starši hitro kaj zalomi. Neredko se zgodi, da se pri starših pojavi negativna podoba v odnosu do šole, do učitelja, kot da so na različnih bregovih. V ospredju obojih je korist otroka, zato je smiselno, da se dobijo in pogovorijo, kako otroku čimbolj pomagati na njegovi poti. Pogosto se dogaja v ocenjevalnem obdobju, da starši pritiskajo na učitelje glede ocen. Zaupajmo v učitelja, strokovno je usposobljen za delo, ki ga opravlja, večina učiteljev ima v mislih korist otrok.«

V času epidemije smo starši »obuli škornje učiteljev« in se iz tega morda kaj naučili

»S korono so starši lahko dobili dejanski vpogled v to, kaj se v šoli dogaja in predvsem v to, kdo je njihov otrok, kako funkcionira in kakšne so njegove sposobnosti. Večina staršev ni pedagoško usposobljenih. V tem obdobju pa je precejšen del padel ravno na njih, videli so, kaj pomeni biti učitelj, prenašati znanje na otroka in ga motivirati. Na nek način je bilo ogromno časa, po drugi strani pa ga je potrebno zapolniti z nekimi nujnimi obveznostmi v šoli, službi. Nekateri so šolske obveznosti dali na stran, sploh, če ni bilo nekega nadzora nad njihovim delom. Nemalo primerov sem zasledil, ko je bil otrok prepuščen samemu sebi in ko se je začelo govoriti o tem, da se bo vpeljalo ocenjevanje, so videli, da določen otrok niti enkrat ni bil v e-učilnici.«

Nasvet učiteljem, če bomo znova vzpostavili šolo na daljavo

»Učitelji, poglejte primere dobre prakse in jih prenesite v svoj razred. Pogosto se je dogajalo, da so nekateri učitelji po liniji najmanjšega odpora posredovali gradivo učencem in jih prepustili samim sebi. Po drugi strani pa so bili učitelji, ki so se zelo angažirali, pošiljali video posnetke, dajali dodatna gradiva, spremljali, kaj se dogaja z učenci. Kot učitelj poglej, kaj dela kolega. Če vidiš kakšno dobro idejo, jo uporabi, česa ne veš, vprašaj! Ne predstavljam si staršev, ki imajo dva, tri otroke, delajo od 8 do 10 ur v službi in morajo še skrbeti za otroke, to je absolutno nezavidljiv položaj. Bistveno lažje je, če si že prej otroka navadil na neko samostojnost in samo vsake toliko časa preveril, kje rabi dodatno spodbudo. Ne predstavljam pa si, da bi ob vsem delu še toliko ur sedel za mizo in pomagal otroku. Mislim, da bi bilo koristno, da taki starši, če se to obdobje ponovi, iskreno opozorijo šolo na to, da ne zmorejo in poskušajo najti pomoč. Te pomoči je kar nekaj. Če bi se kdo obrnil name, bi z veseljem pomagal pri npr. matematiki. Samo opogumiti se je treba in priznati, da potrebujemo pomoč.«

Otrok pri odraščanju potrebuje oba lika: moškega in ženskega

»Rekel bi, da je poklic učitelja en najlepših poklicev, je zelo odgovoren, saj vzgajate bodoče generacije, jih oblikujete. Kaj je lahko lepšega, kot videti, kako si vzpostavil stik z otrokom, kako otrok ob tebi raste, ti prisluhne, sledi. Pogoj za to, da postaneš dober učitelj, pa je to, da si najprej človek s pozitivnimi in negativnimi platmi. Na ta način te bo otrok lažje sprejel kot del sebe. Vsi, ki vas vsaj malo zanima pedagoški poklic, dajte se opogumiti in pridite na pedagoške fakultete! V predavalnicah je tudi vse več fantov, je pa v šolstvu ena večjih težav feminizacija, ker je toliko žensk prisotnih ob odraščanju naših otrok. Še vedno prevladuje miselnost, da je vzgoja stvar žensk, mam, babic, ampak otrok rabi tudi moški lik. Moški postaja vse bolj poženščen, ker večino časa preživlja v družbi žensk, otrok pa vsekakor rabi oba lika.«