Predstojnica infekcijske klinike o covidu-19: Nekatere zaplete je težko napovedati

Novice | 23.09.2020, 11:16 Petra Stopar

Infektologinja dr. Tatjana Lejko Zupanc, ki je predstojnica infekcijske klinike v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana, je v pogovoru za naš radio predstavila aktualne razmere na področju zdravljenja bolnikov s covidom-19 na kliniki in opisala dejavnike tveganja, ki bi lahko privedli do težjih zapletov. Opozorila je tudi na to, da ko je bolnik enkrat sprejet v intenzivno enoto, je »hospitalizacija precej dolga«.

V prvem valu smo upali, da se bo nalezljivost virusa sčasoma umirila, a trenutne razmere kažejo, da ni tako. Ukrepi, kot so vzdrževanje socialne distance, nošenje zaščitnih mask, higiena in razkuževanje rok in površin, so še vedno potrebni. Katera so zadnja dognanja o širjenju novega koronavirusa?

O širjenju še niso vsa dejstva dokončno znana, vsake toliko časa se pojavijo teorije, ki so podprte z bolj ali manj zanesljivimi dokazi o tem, da bi se lahko virus širil tudi aerogeno, torej po zraku. Zdaj je popularna tudi teorija, da se morda prenaša s hrano, vendar to ta hip še ni dokazano. Kar se širjenja po zraku tiče pa – nedvomno so bili primeri, ki bi temu ustrezali, se pravi, veliko ljudi v relativno majhnem prostoru, ki so govorili, in morda je bila razdalja daljša kot meter in pol, pa so se okužili tudi drugi. To kaže na možnost takšnega rudimentarnega aerogenega prenosa. Pravega aerogenega prenosa pa mislim, da ni, kajti v tem primeru, bi bila nalezljivost virusa bistveno večja, kot je zdaj.

Ste predstojnica Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja, kjer sprejemate bolnike s covidom-19. Če bi primerjali zdajšnje stanje na področju njihovega zdravljenja s stanjem v prvem valu, kako bi ga ocenili, bi rekli, da je težje za vas zaposlene ali lažje?

Znanja imamo zdaj veliko več, predvsem vemo, kakšni so zapleti, mogoče je še kak, ki ga še nismo doživeli. Imamo tudi zdravilo, ki je po naših izkušnjah kar dosti dobro za te najtežje primere. Imamo še eno zdravilo, s katerim še nimamo veliko izkušenj, ampak mislim, da jih bomo pridobili. Klinična slika je pravzaprav zelo podobna kot v prvem valu. Mogoče je nekoliko nižja starost bolnikov, ker vemo, da v tem valu še nismo imeli veliko okuženih in bolnih med starostniki. Kar hitro odpustimo paciente domov, ampak kakšne bistvene razlike med potekom bolezni zdaj in prej ni. Razlika je samo ta, da je okuženih kar veliko število mladih ljudi.

In še nekaj je težko vnaprej napovedati, in sicer, kdaj bo kakšna oseba odgovorila s prekomerno aktivacijo imunskega sistema, v kateri nastane t. i. citokinska nevihta, ki v bistvu bolj prizadene človeka kot pa sam virus.

Obstajajo ranljive skupine prebivalstva, ki so zaradi kroničnih bolezni, ki jih imajo ali drugih bolezenskih stanj, bolj podvržene tveganju za težek potek ali zaplete zaradi covida-19, pa vendar so primeri, ko oseba deluje zdrava, vse dokler ne dobi covida-19 in so simptomi vse prej kot blagi. Kako to razlagate?

Patofiziologija nastanka okužbe je taka, da je včasih nemogoče napovedati potek tudi pri nekom, ki sam zase ne ve, da bi imel kakšne kronične bolezni. Po eni strani vemo, da je popolnoma neodvisen dejavnik tveganja za slab potek starost. Zlasti po 60. letu strmo narašča število zapletov in tudi mortaliteta. Drug tak dejavnik tveganja je sladkorna bolezen. Vemo, da vsi sladkorni bolniki še ne vedo, da jo imajo, zlasti, če se niso redno kontrolirali. Tretji tak dejavnik je morbidna debelost, torej izrazito prekomerna prehranjenost, ki gre po eni strani tudi z roko v roki s sladkorno boleznijo, potem pa so še ti klasični dejavniki, kot so srčno-žilne bolezni in podobno. Dejstvo pa je, da je nekatere zaplete, kot je pojav tromboz in nagnjenosti h krvavitvam, težko vnaprej napovedati, ker je to del patofiziološkega procesa nastanka bolezni. In še nekaj je težko vnaprej napovedati, in sicer, kdaj bo kakšna oseba odgovorila s prekomerno aktivacijo imunskega sistema, v kateri nastane t. i. citokinska nevihta, ki v bistvu bolj prizadene človeka kot pa sam virus.

Vodja enote intenzivne terapije dr. Matjaž Jereb je v ponedeljek dejal, da ste na kliniki pripravljeni na določen obseg bolnikov, kako je z zasedenostjo postelj zdaj?

Zasedenost je taka, da delo teče tekoče in da so postelje, ki so zasedene, kadrovsko pokrite. Seveda nimamo kakšnega velikega števila praznih postelj, ampak ta hip normalno funkcioniramo. Vemo pa, da se ta situacija lahko čez noč spremeni in pride večje število bolnikov, recimo prejšnji teden smo imeli v enem dnevu sedem sprejemov, kar je kar veliko za to bolezen, tako da je vsaka napoved glede tega zelo problematična. Pripravljamo dodatne kapacitete, tako v smeri intenzivnih kot navadnih postelj. Dodatno smo odprli en oddelek za covid. Dodatne kapacitete seveda ne moremo ustvariti na kliniki, treba jih bo izven klinike. Ta hip imamo različne scenarije in se o tem, kako bomo razširili, popolnoma še nismo odločili. Vsekakor pa v bolnišnici Petra Držaja preurejamo prostore, v katere bi preselili ne-covid bolnike.

Če hočemo funkcionirati, moramo ukrepe, ki jih poznamo in ki imajo svojo podlago tudi v stroki in v znanosti, upoštevati.

Vas kaj še posebej skrbi v zvezi z delom družbe, ki zavrača ugotovitve stroke o resnosti nove bolezni?

Dejstvo, ki se je pokazalo v številnih državah po svetu, je, da zdravstveni sistem premore samo določeno število bolnikov. Dejstvo je, da pri določenem deležu covid-bolnikov pride do akutnega poslabšanja s težko klinično sliko, ki zahteva sprejem v enoto intenzivne terapije. Ko pa je bolnik enkrat sprejet v to enoto, pa je hospitalizacija precej dolga in se te postelje, kot mi rečemo, 'počasi obračajo', bolniki se kopičijo na najbolj kadrovsko obremenjenih posteljah. Tako, kot je že prof. Jereb rekel: 'Ni ga zdravstvenega sistema na svetu, ki bi lahko vse to pogoltnil brez kakršnihkoli sprememb v načinu dela, kar pa največkrat pomeni, da je treba ustaviti nekatere aktivnosti v zdravstvenem sistemu. Tega si pa ne želimo. Prav tako si ne želimo, da bi se ustavila industrija in druge aktivnosti, tudi kultura in šport ne. Skratka, če hočemo funkcionirati, moramo ukrepe, ki jih poznamo in ki imajo svojo podlago tudi v stroki in v znanosti, upoštevati. To pa so nošnja mask, razkuževanje rok in pa vzdrževanje neke fizične distance. Na ta način bo vsak lahko prispeval k temu, da se okužbe ne bodo širile. Če se okužbe ne bodo širile, ne bo prišlo do težjih zapletov, bodo ostale prazne bolniške postelje in bomo lahko nadaljevali normalno delo.