Jože Bartolj
Miha Močnik
Tone Gorjup
Odlikovanje za dr. Edija Gobca (foto: FB slovenskega konzulata v Clevelandu)
Odlikovanje za dr. Edija Gobca | (foto: FB slovenskega konzulata v Clevelandu)

Državno odlikovanje za dr. Gobca

31.08.2020, 10:58 Matjaž Merljak

Filozof, sociolog, antropolog ter zaslužni profesor Državne univerze Kent, ustanovitelj in ravnatelj Slovensko-ameriškega raziskovalnega centra iz Clevelanda je prejel red za zasluge Republike Slovenije.

Slovesna podelitev priznanja, ki ga je 94-letnemu dr. Ediju Gobcu v imenu predsednika republike Boruta Pahorja izročila generalna konzulka naše države v Clevelandu Alenka Jerak, je bila včeraj na Slovenski pristavi pri Clevelandu.

Priznanje je prejel za življenjsko delo in prispevek k prepoznavnosti Slovenije ter obogatitev spoznanj o dosežkih slovenskih ustvarjalcev po vsem svetu.

Kot priše v obrazložitvi, je v okviru Slovensko-ameriškega raziskovalnega centra več desetletij požrtvovalno raziskoval, zbiral in arhiviral podatke o slovenskih priseljencih in njihovih potomcih, ki so v ZDA s svojim ustvarjalnim delovanjem na različnih področjih pustili močan pečat.

Njegova dognanja so zbrana v knjigi »Slovensko-ameriški izumitelji in inovatorji«, ki je izšla pri založbi Družina. Velik del zbrane arhivske dokumentacije pa je podaril tudi Arhivu Republike Slovenije.

Dr. Gobec je tudi avtor številnih člankov in samostojnih publikacij o slovenski narodni skupnosti v ZDA ter njihovih potomcih, med njimi je najbolj znana publikacija »Ponosen, da sem Slovenec«.

Generalna konzulka Alenka Jerak, dr. Edi in Milena Gobec ter njunih sedem vnukov v narodnih nošah
Generalna konzulka Alenka Jerak, dr. Edi in Milena Gobec ter njunih sedem vnukov v narodnih nošah © Milica Stupica

Zahvalni govor dr. Gobca

Častita gospoda župnika Božnar in Kumše, spoštovana generalna konzulka gospa Alenka Jerak, cenjeni gostje—honored guests, drage sestre in bratje,

Vsem prisrčna hvala za udeležbo pri tej vročitvi državnega priznanja predsednika Republike Slovenije, ki ga tu ljubeznivo zastopa gospa generalna konzulka.
Zaradi koronavirusa in drugih zapletov sem nekajkrat merodajnim predlagal, naj mi dokument priznanja pošljejo kar po pošti, a predloga niso sprejeli, češ da je priznanje javno in če ne morem na podelitev v Ljubljano, mi ga bojo vročili slovenski diplomati v Ameriki. To se je pravkar zgodilo.
Za podelitev priznanja se najlepše zahvaljujem domovini Sloveniji in g. predsedniku Republike Slovenije Borutu Pahorju, ki se hvalevredno trudi biti predsednik vseh Slovencev, za vročitev priznanja in vso njeno skrb in vestno delo pa generalni konzulki, gospe Alenki Jerak. Vsem sodelujočim srčna hvala za sodelovanje, vam vsem pa za udeležbo.
Po protokolu, ki so me nanj iz Ljubljane prijazno opozorili, naj bi skupaj z zahvalo povedal nekaj svojih misli. Dovolite mi, prosim, da zdaj to v naslednjih okrog sedem ali osem minutah storim.

Priznanje smem in želim deliti najprej z mojo čudovito ženo Mileno, ki je nad pol stoletja moja prva, najboljša in nepogrešljiva sodelavka. Bogu sva oba neizmerno hvaležna za tri dobre hčerke, Milico, Mojco in Metko, ki znajo slovensko, so bivše Kresove plesalke in vse tudi poklicno delajo z mladino.
Želim ga deliti tudi z zavednim rojakom Frankom Lauschetom, clevelandskim sodnikom in županom, ki je uničil mafijo, ohijskim guvernerjem in zveznim senatorjem, ki je bil tudi velik prijatelj in dobrotnik Slovenske pristave, kjer nam je večkrat prisrčno govoril po slovensko v svojem pristnem dolenjskem narečju.
Gospa konzulka je v virtualni proslavi letošnjega praznika državnosti pravilno poudarila, da naše župnije niso le verska središča, ampak tudi slovenska, narodna in kulturna, saj se prav tu ohranjata tudi slovenski jezik in slovenska kultura. Tu delujejo slovenske sobotne šole, cerkveni slovenski zbori, tu vadi folklorna skupina Kres, tu se navadno predstavljajo slovenski zbori in druge nastopajoče skupine iz Slovenije. Zato želim to priznanje deliti z gospodoma župnikoma Božnarjem in Kumšetom in z ostalimi narodno zavednimi župnijami in vsemi ustanovami po vsej Ameriki, ki ohranjajo slovenski jezik in kulturo: z učiteljstvom slovenskih šol, s slovenskimi radio programi, zlasti z najstarejšim programom Pesmi in Melodije iz naše lepe Slovenije, ki ga po smrti dr. Milana Pavlovčiča s pomočjo radijske družine odlično vodi g. Edi Mejač; s Tonetom Ovsenikom, ki je dvajset let zraven svoje radijske ure poročal za Radio Ognjišče v Sloveniji, ter pokojnim Tonyjem Petkovskom ter Polka Hall of Fame. Po prenehanju stoletne Ameriške domovine ga delim z ustanovitelji in urednicami lista Slovenian American Times-Slovenski ameriški časi (SAT), zlasti z nadvse požrtvovalno in zmožno odgovorno urednico Bredo Lončar, pokojno slovensko urednico in pisateljico Maro Cerar Hull in z upravnikom in oblikovalcem Tomažem Perčičem, ki izredno lepo oblikuje vsak časopis. On je skupaj s Petrom Osenarjem in uredništvom SATa najbolj zaslužen tudi za knjižice Why We Are Proud to be Slovenian Americans?, ki strnjeno, a prepričljivo predstavijo velik slovenski doprinos Ameriki in jih tudi danes tu zastonj deli. Rodile so se na Dnevu slovenskega narodnega ponosa prav tu na Slovenski pristavi.
Priznanje želim deliti z našimi narodnimi domovi, bratskimi organizacijami in njih glasili in zlasti s clevelanskimi kulturnimi delavci kot pisatelji Karlom Mavsarjem, Zdravkom Novakom, Frankom Mlakarjem in Pavletom in Miro Borštnik. Naj opozorim, da je naš veliki škof Friderik Baraga tudi v Ameriki pisal molitvenike kot Zlata jabolka (Slate jabelka, 1844) v slovenskem jeziku in dodam veselo vest, da je novi clevelandski škof Edward Malesic po očetu Slovenec. Vidite ga lahko na razstavi, skupaj z doslej enajstimi slovenskimi ameriškimi škofi. Deliti ga želim z glasbeniki Ivanom Zormanom, Antonom Šubljem, ki je izbiral in na Carnegie Hall predstavljal ameriške finaliste in očetom slovenske opere v Ameriki Johnom Ivanušem ter seveda tudi z legendarnim Rudijem Knezom in Frančekom Gorenškom vse do Martine Jakomin in Janeza Sršena in njegove družine, posebno s sinom Johnyjem, ki skupaj z Ritchie Celestino vodi zbor Mi smo mi. Dodajmo zaslužnega pevovodjo dr. Vendelina Spendova v Lemontu, profesorja in dirigenta Leona Muškatevca v Milwaukeeju ter mladega profesorja ter dirigenta simfoničnega in mladinskega orkestra na Hawaiski univerzi, nadebudnega Joška Štepca iz Clevelanda.
Z velikim veseljem delim priznanje tudi z vsemi, ki so ustanovili Slovensko pristavo, od svetovidskega kaplana Jošta Martelanca in Hinka Lobeta ter od prvega predsednika Jerneja Slaka vse do sedanjega predsednika Metoda Ilca in predsednice dr. Marjance Vogel, z vsemi odborniki ter prostovoljci pri bazenu, v kuhinji in točilnici. Poleg Staneta Rusa, Franka Kogovška, Poldeta Omahna, Janeza Povirka, Staneta Mrve in Julke Zalar ter mojstrov jedi na žaru Sedmaka in Mejaka. Z veliko hvaležnostjo mislimo na vse, ki ste gradili to veličastno pristavsko poslopje in na Pavleta in Cilko Košir, ki sta samo za novo Lobetovo dvorano, ki je zdaj v gradnji, darovala četrt milijona dolarjvev. Pavle je tudi načrtoval in vodil gradnjo prvega in pozneje še drugega velikega modernega bazena, ki je vsako poletje pravi magnet zlasti za našo slovensko mladino.
A potrebna in častna je vsaka pomoč. Sam se z velikim veseljem in ponosom spominjam, kako sem, ko sem bil še sposoben stati brez opore, več let, zlasti pod predsednikom Milanom Ribičem, kot pristavski prostovoljec dalal, kar sem pač znal, stregel kot točaj v točilnici ali v kuhinji pomival posodo, tudi za odlično kuharico Julko Zalar in skupaj s prijteljem Frankom Hrenom za Vinka Vrhovnika, nepozabnega mojstra slovenskih kolin. Lepo je bilo! In še vedno je lepo! Tudi danes je lepo po zaslugi vseh, od generalne konzulke gospe Alenke Jerak do prostovoljk in prostovoljcev v kuhinji in točilnici. Dovolite, da z vsemi tu in drugod, ki kakorkoli ohranjate slovenstvo, hvaležno delimo to slovensko priznanje.

Blaženi Anton Martin Slomšek je gotovo vesel, da v slovenskih šolah in v srcih rodoljubov v zamejstvu, v Clevelandu, po vsej Ameriki in vsem svetu spoštujemo in cenimo njegovo geslo: sveta vera bodi vam luč, materni jezik pa ključ do zveličavne slovenske omike.
Čudovitemu pisatelju Ivanu Cankarju ne bo treba nikdar več skrbeti, da smo narod hlapcev, ker smo med drugimi tudi ameriški Slovenci s številnimi knjigami in članki ter s 357 arhivskimi škatlami Sloveniji podarjenega dokaznilnega gradiva neizpodbitno dokazali, da Slovenci na vseh področjih tudi na najvišjih mestih blestimo od Finske in Švedske preko Kanade, ZDA, Argentine in Egipta do Madagaskarja, Avstralije in Tasmanije. Povabljeni ste, da si nekaj tega osupljivega doprinosa ogledate tudi na današnji razstavi.
In po Slodnajaku Prešernevo Neiztrohnjeno srce doživlja veliko zmagoslavje, ko njegovi stihi donijo v državni
himni samostojne republike Slovenije, edini himni, ki zajme vse nàrode:

Žive naj vsi narodi,
ki hrepene dočakat dan,
da koder sonce hodi,
prepir iz svèta bo pregnan,
da rojak,
prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak!

Naj si za slovo sposodimo še naslednje Prešernove stihe:

Nazadnje še, prijatlji,
kozarce zase dvignimo,
ki smo zato se zbrat'li.
ker dobro v srcu mislimo;
dokaj dni
naj živi
vsak, kar nas dobrih je ljudi!

Hvala lepa! Thank you!

 

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Slovenci po svetu

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

O avtorju