Jože Bartolj
Miha Močnik
Tone Gorjup
32. Romanje treh Slovenij (foto: Matjaž Merljak)
32. Romanje treh Slovenij | (foto: Matjaž Merljak)

32. Romanje treh Slovenij

03.08.2020, 15:45 Matjaž Merljak

Na Svetih Višarjah je včeraj potekalo tradicionalno romanje matične, zamejske in zdomske Slovenije, ki ga organizirata Rafaelova družba in Zveza slovenskih izseljenskih duhovnikov v Evropi. Osrednji gost je bil duhovnik na avstrijskem Koroškem Janko Krištof, zaradi drugih obveznosti ni bilo napovedanega krškega škofa Jožeta Marketza, zbrane pa je pozdravila ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Helena Jaklitsch.

Gre za edini dogodek te vrste, ki so ga letos uspeli izpeljati. Zaradi upoštevanja ukrepov je celotna prireditev potekala na prostem, na ploščadi za cerkvijo. Zaradi slabega vremena - začelo je močneje deževati - je odpadel kulturni program. Tudi udeležencev je bilo letos manj kot običajno, prav nič pa ni bila okrnjena sporočilnost romanja.

Janko Krištof se je ustavil pri zgodovini Koroških Slovencev zadnjih sto let, ki je bila prepletena z borbami, obljubami in prevarami. Trenutno ozračje je po njegovih besedah pozitivno. Dotaknil se je tudi ideološke razklanosti med Slovenci, ki je posledica komunistične revolucije.Janko Krištof je tudi vodil somaševanje, pridigo je imel delegat slovenskih izseljenskih duhovnikov v Evropi Janez Pucelj. Naglasil je, da potrebujemo pokončne krščanske osebnosti.

Program sta oblikovala tudi oktet Fantje z vasi in Kvartet klarinetov Godbe ljubljanskih veteranov
Na Svetih Višarjah so se sklenili tudi letošnji Višarski dnevih mladih. 17 udeležencev je od petka do nedelje spoznavalo življenje v Beneški Sloveniji.

 

Ministrica Helena Jaklitsch
Ministrica Helena Jaklitsch © Matjaž Merljak

Zbrani na sv. Višarjah
Zbrani na sv. Višarjah © Matjaž Merljak

Med predavanjem Janka Krištofa
Med predavanjem Janka Krištofa © Matjaž Merljak

Msgr. Janez Pucelj
Msgr. Janez Pucelj © Matjaž Merljak

Med sveto mašo
Med sveto mašo © Matjaž Merljak

Posnetku prisluhnite v nedeljski oddaji Slovencem po svetu in domovini

Predavanje mag. Janka Krištofa: Koroški Slovenci ob 100 letnici plebiscita.

Dovolite mi, da se kar ob začetku najprej zahvalim organizatorju tega poletnega srečanja treh Slovenij, torej Rafaelovi družbi in osebno Lenartu Riharju zahvalim za zaupanje in čast, ki me je doletela, da letos v imenu Korošcev spregovorim. 100 letnica plebiscita na Koroškem je znamenita obletnica, ki se ji hočemo tudi danes posvetiti. Ker sem s strani organizatorja dobil popolnoma prosto roko in ker ne spadam med izkušene predavatelje te vrste, bom vmes tudi bolj oseben in subjektiven. Kljub temu se bom potrudil vendarle nekaj povedati, kar bo vam poslušalcem v premislek, potrditev, spodbudo ali pa zgolj zanimivost. Če spregledamo omejitve v zvezi s covidom 19, se mi zdi ta trenutek dokaj ugoden. Morda je celo treba še dodatno spregledati petkove kolesarske akcije po ljubljanjskih ulicah, pa tudi ogabno nastopanje nekaterih skrajnežev ob slovesni predaji Narodnega doma. Mene je v zadnjem času vendarle navdajalo veliko veselje. Naj vam nanizam nekaj vzrokov mojega tako dobrega razpoloženja: na Koroškem smo letos dobili slovenskega škofa Jožeta Marketza. S tem dogodkom se je nekaj zgodilo, o čemer doselj niti sanjati nismo prav upali. Čeprav je bil moj skrivni favorit, si tega v resnici nisem pričakoval. Ko pa je bil imenovan je med nami koroškimi Slovenci bilo neizmerno veselje. Naše veselje je bilo tem večje ko smo videli s kakšno dobro voljo je bil sprejet v celotni koroški in avstrijski javnosti. Ljudje so ga poznali že prej kot ravnatelja Dušnopastirskega urada in še bolj kot socialno mislečega in angažiranega direktorja koroške CARITAS. Pa tudi njegov preprost in prijazen nastop ob začetku je odprl srca koroških vernikov. Ko sem bil s strani nemških medijev vprašan, sem dejal, da se bo s tem imenovanjem lahko tudi pokazalo, da koroški Slovenci ne ogrožamo Koroške, temveč, da ji dajemo svoj večvrednostni pečat. Oba z Lenartom sva se zelo potrudila, da bi bil naš škof Jožef danes med nami, vendar nama to konec koncev le ni uspelo. Seveda, njegovo imenovanje se je moglo zgoditi le na ozadju nekaterih drugih ugodnih okoliščin. Na Koroškem se je namreč ozračje v zadnjih letih zelo izboljšalo. Čeprav je ostal med nami tudi nek grenek priokus gnilega kompromisa, se je dogovor o dvojezičnih napisih in njegova hitra izpeljava med nas zapisal kot pozitiven dogodek. Na Koroškem imamo trenutno socialdemokrata Petra Kaiserja, ki s svojim nastopom in delovanjem deluje pomirjevalno in združitveno. Redno spregovori nekaj besed v slovenskem jeziku in odkrito kaže simpatijo do nas Slovencev. Če pomislimo na politično ozračje preteklih desetletij in na izrazito protislovensko usmerjene politike vseh treh večjih strank, moramo priznati, da tako prijetnega in ugodnega ozračja še ni bilo. Ne bom trdil, da je s tem vse v redu. Tudi ne, da se moremo Slovenci na Koroškem sedaj nasloniti nazaj in prenehati s svojimi zahtevami, je pa sedaj dokaj ugoden trenutek, da si drznemo še to ali ono doslej prikrito željo tudi na glas izpovedati. In nekateri to tudi že delajo. Na primer Olga Voglauer, ki je kot koroška Slovenka prevzela vodstvo Zelenih na Koroškem in kot taka bila izvoljena v avstrijski parlament. Tudi to je eden od vzrokov mojega veselja in zadovoljstva v tem trenutku. S svojo politično energijo je veliko prispevala, da je v koalcijsko pogodbo bila zapisna marsikatera zahteva naše narodne skupnosti in zaupamo, da bo tudi uresničena. Da še podkrepim svoj vtis pozitivnega ozračja na Koroškem, naj navedem le eno izkušnjo v zvezi s pripravami na obeležitev 100 letnice plebiscita: Imel sem zamisel, da bi se 10. oktobra zbrali slovenski zbori in pevske skupine na Novem trgu v Celovcu in da bi tam zapeli nekaj slovenskih pesmi ter mimoidočim postregli z vinom in pogačo ter tako celotni koroški javnosti pokazali: Mi smo tu in želimo še nadalje živeti kot Slovenci na tej zemlji, pridite in skupaj oblikujmo prihodnost dežele Koroške! To misel sem prvič izpovedal na občnem zboru Krščanske kulturne zveze, novembra 2019 in jo pozneje tudi predstavil Slovenski prosvetni zvezi in je bila v glavnem pozitivno sprejeta. Ko pa smo bili s strani dežele Koroške povabljeni na pogovor glede sodelovanja pri praznovanju stote obletnice plebiscita, so nam predstavili program, kjer smo mi z našo pesmijo bili že enakomerno upoštevani. Podobno izkušnjo so naredila nekatera društva, ki so bila že nekaj časa pred tem povabljena, da vložijo projekte. Mnogo od teh projektov je bilo sprejetih in marsikatero društvo je bilo presenečeno, da je bilo upoštevano v celotni meri. Še vedno govorim o Koroški in dokaj ugodnem ozračju, ki ga trentuno imamo. Naj povem, da je tudi med nami t. i. levico in desnico zelo konstruktivno ozračje in da v mnogih pogledih zelo dobro sodelujemo, saj kar se tiče kulturnega delovanja. Predno preusmerim naš pogled še drugam, naj še dodam nekaj dogodkov, ki so odmevali ne le na Koroškem in ne le v slovenskem svetu: to je visoka literarna nagrada Maji Haderlap in njenemu Angelu pozabe, avstrijska državna nagrada Florianu Lipušu in povrhu še nobelova nagrada Petru Handkeju ob kateri je pred celotno svetovno javnostjo v originalu citiral iz slovenskih lavretanskih litanij. Ker pa danes govorim pred takorekoč celotnim slovenskim svetom, bom še nadaljeval z vzroki mojega veselja, ki se nanašajo na stvarnost izven Koroške. Z veliko pozornostjo sem spremljal priprave na predajo Narodnega doma v Trstu. Ko sem sredi junija na spletni strani RTV Slovenija zasledil sporočilo, da se bo to zgodilo, sem takoj čestital tržaškemu prijatelju Ivotu Jevnikarju, mi je ta bolj odgovoril bolj zadržano. Zdi se mi, da do konca ni mogel verjeti, da se bo to res zgodilo. Pa se je! A ne le to. Zgodilo se je še nekaj večjega: Srečala sta se oba državna predsednika in s tem to predajo uvrstila med najvišje državne dogodke. Skupno sta se podala na kraja spomina, ki že skozi desetletja razdvajata oba naroda: v Bazovico in Fojbo. S svojim spravnim dejanjem in stiskom rok pred obema spomenikoma sta odprla pot sprave, hkrati pa nista zanikala grenke zgodovine, na katero ti dve obeležji spominjata. Pa smo sedaj tudi že prispeli v osredno Slovenijo, ki ima trenutno predsednika, ki se resno trudi, da bi presegel razmejitve preteklosti in da bi prišlo do narodne sprave. Prav res si je zaslužil posebno pohvalo in zahvalo, ki jo je v imenu mnogih Slovencev izrazil Jože Kurinčič v 29. številki Družine. Zahvaljuje se mu tako za spravno dejanje v Trstu kakor za njegov govor pod Macesnovo gorico v Kočevskem Rogu, tudi za druge javne nastope, ki vsi merijo v pomiritev in spravo. Jaz se mu na tem mestu pridružujem in dodajam še napovedan prihod na Koroško, ko se bo 10. oktobra srečal z avstrijskim državnim predsednikom Van der Bellnom in tudi pri nas pustil svoj povezovalni in spravni pečat. Morda mi kot duhovniku ne pristaja, vendar bom tvegal še eno navedbo veselja, ki me v teh zadnjih mesecih navdaja: to pa je presenetljiv politični obrat ob odstopu Marjana Šareca. Ko smo novembra lanskega leta v Pliberku praznovali 70 obletnico Narodnega Sveta Koroških Slovencev in je tedaj slovenski premier Šarec nam Korošcem govoril, da naj se trudimo za enotnost, sem si mislil, kako more on nam to govoriti, ko pa je že pred volitvami in še bolj po njih odklanjal vsak pogovor z voditeljem najmočnejše stranke Janezom Janšo. Ko pa gledam s kakšnim sovraštvom sedaj ob vsaki priložnosti sika proti njemu in s tem izraža svojo jezo nad tem, da se je z odstopom zaračunal, pa ugotavljam, da to, kar podtika svojemu nasprotniku najbolj uresničuje sam. To pa je že znana taktika levice iz davnih dni. Seveda nisem le zadovoljen z dokaj posrečeno sestavo vlade, med katero se je znašla – v dvojnem pomenu besede – tudi dr. Helena Jaklitsch, ministrica, ki je danes seveda tudi med nami in je skupno z državnim sekretarjem Dejanom Valentinčičem ne le poznavalka Slovencev v zamejstvu in po svetu temveč že dolga leta tudi naša velika prijateljica. Vesel sem, da Janezu Janši in SDS uspeva s spoštljivim ravnanjem s koalicijskimi partnerji ohranjati ravnotežje in notranjo enotnost. In to ni lahko. Saj se dejanjsko dogaja to, kar je bilo napovedano ob presenetljivem začetku sestave te vlade v Družini: »Bitka je zgubljena, začenja se vojna!«

Morda ste nekoliko presenečeni, da sem svoj prvi del predavanja namenil skorajda izključni pohvali trenutnega stanja. Pa tudi še naslov, ki sem si ga dal: »Sto let upora, obljub in prevar - Koroški Slovenci med samobitnostjo in povezovanjem s celotnim narodnim telesom« takega pogleda nikakor ne obeta. Pa vendarle: ali ni moje veselje nad trenutnim stanjem vendarle že posledica mnogih grenkih izkušenj iz preteklosti, ki sem jih naredil sam oziroma so jij naredili tisti, katerim se prištevam in v imenu katerih danes tukaj govorim? Zato naj velja sedaj naša pozornost kratkemu pregledu na zadnjih sto let. Sto let, ki nas medseboj ločuje, saj smo s tem, da živimo v drugi državi, soočeni z različnimi dejavniki, ki nas oblikujejo. Med tem ko je v 19. stoletju Celovec veljal za Slovence še kot pomembno slovensko mesto in Koroška z dobro tretino slovenskega prebivalstva močan narodni dejavnik, je naša moč in tudi naš pomen za celotni slovenski kulturni prostor v 20. stoletju močno upadel. Udarec je bil koj na začetku močan. Komaj je bil plebiscit za Koroško dobljen, je ta pozabila vse obljube, ki jih je našemu narodu dajala pred glasovanjem. Arthur Lemisch je en mesec po plebiscitu dejal: „Nur ein Menschenalter haben wir Zeit, diese Verführten zum Kärntnertum zurückzuführen". Le eno dobo človeškega življenja imamo čas, da privedemo te zavedence nazaj h Koroštvu!" Pritisk je postal tako močan, da so se vidni Koroški Slovenci množično preseljevali v ti. »matično domovino«. Tedaj smo zgubili skorajda vso inteligenco. Razsežnost tega velikega bega nam je prišla v zavest ponovno šele pred kratkim, ko jo je raziskoval in s številkami podprl eden izmed potomcev teh beguncev, Daniel Grafenauer. Ostali so večinoma le duhovniki, ki so svoje vernike podpirali in jim vlivali potrebno narodno zavest. Da ni bilo pritoka pri učiteljih, zato je poskrbela oblast, ki je predvsem pazila na to, da iz zavednih slovenskih družin ne bo več takih, ki bi se mogli izobraziti, če pa so že koga dopustili, je moral pred tem podpisati izjavo. Pri obnovitvi kulturnega življenja je pomagala mreža kulturnih, čitalniških, prosvetnih društev po celotnem dvojezičnem ozemlju. Da bi raznarodovanje še podkrepili, so začeli po naših slovenskih vaseh načrtno naseljevati Nemce, večinoma iz sudetske dežele. Tudi pri nas v vasi smo imeli tako družino, ki je bila tuja, ker je edina govorila med seboj nemško in povrhu še bila evangeličanske vere. Lahko si predstavljamo, da tudi njim ni bilo lahko. Komaj 18 let po plebiscitu se zgodi t.i. Anschluss. Hitler vkoraka v Avstrijo in povsod zavlada Nacionalni socializem. To je ura vseh protislovenskih gonjačev. Takoj prepovedo slovensko besedo v javnosti, cerkvi, v zasebnem življenju: »Kärntner, sprich deutsch!« je deviza, ki preplavi in skuša obvladati celotno stvarnost. Ukinitev in razlastitev slovenskih političnih in kulturnih društev in ustanov. Sledi pregon in izselitev številnih slovenskih družin v nemška taborišča. Partizanski upor, prav zaradi tega tudi na Koroškem naleti na dober odmev. Sodelovanje in vključitev seveda za mnoge osebe in družine pomeni gestapovske zapore, mučenja, smrtne obsodbe, koncentracijska taborišča, hudo trpljenje in strah. Po končani vojni se večina izseljencev vrne na izpraznjene in opustošene domačije. Kmalu pride do grenkega spoznanja, da nemškonacionalni in protislovenski duh ostajata stalnica. Dodatna teža, ki jo moramo odslej Slovenci na Koroškem nositi je razdvojenost. Ideološka diferencijacija se pri nas zgodi v glavnem šele po vojni. Ker leva, s strani komunistične Jugoslavije podprta stran prevzame vse slovenske strukture, je desna opcija prisiljena ustvariti lastno strukturo. Ustanovi se Narodni svet koroških Slovencev in nato še Krščanska kulturna zveza. Zelo pomembno je, da Mohorjevi s pomočjo beguncev uspe obnoviti svoje poslanstvo in ohraniti svojo samostojnost. Pod okriljem angleške zasedbene sile se uveljavi na dvojezičnem ozemlju obvezen osnovnošolski pouk slovenščine. Komaj zasedbene sile odidejo, se nacionalistične sile zopet strnejo in dosežejo, da se obvezno učenje slovenščine ukine in se je namesto tega treba k slovenskemu pouku izrecno prijaviti. To je bil ob silno negativnem protislovenskem ozračju skrajno velik udarec proti slovenskemu življu. Skoraj istočasno se ustanovi Slovenska gimnazija z računico, da projekt gotovo ne bo uspel. S pomočjo dijaških domov Mohorjeve in Šolskega društva pa se doseže zadostno število dijakov, ki iz leta v leto raste. Začetka sedemdesetih let pod deželnim glavarjem Simo pride do postavitve dvojezičnih krajevnih napisov. Sledi od Heimatdiensta organizirano podiranje in demontaža. V teh letih je se koroški Slovenci zbujamo in raste samozavest. Slovenska gimnazija izoblikuje novo generacijo samozavestnih in borbenih dijakov, študentov, intelektualcev. Sledijo demonstracije po celovških ulicah, na Dunaju. Ena izmed oblik je ponovno demonstrativno postavljanje dvojezčnih napisov. V deželi je močna napetost, ozračje nasilja. Samozavest med nami je rasla, stalno pa smo izgubljali zaledje. Pritisk je bil na vseh ravneh in mnogi so zavestno ali nezavestno klonili. Vloga Heimatdiensta je pri tem absolutno razdiralna, njegova protislovenska gonja obvladuje vse tri politične stranke.Naš politični nastop pa je polagoma tudi rodil sadove: dobili smo Trgovsko akademijo, šolo za gospodarske poklice, otroške vrtce, ljudsko šolo v Celovcu, boljšo medijsko oskrbo, radijo, televizijsko oddajo. Za vsako stvar pa smo se morali dolgo boriti in jo izboriti. Veliko uspehov je bilo zaradi privatnih iniciativ, ki so se uveljavile in je politika morala slediti dejstvom.
Tu pa je tudi vloga Cerkve: Ko je v deželi najbolj napeto, se na Koroške »zgodi« sinoda. To je leta 1972. Česar ne zmorejo drugje, uspe tukaj: sinodalni sklepi upoštevajo slovenščino kot enakovreden jezik in ji dajo vidno mesto.
Leta 1991 razpade Jugoslavija in konec je komunističnega režima. Rodi se samostojna Slovenija.

Tudi pri nas se marsikaj spremeni, ostaja pa tudi marsikaj težkega: v deželi vlada Haider, med nami Slovenci pa razdeljenost ostaja. Poizkusi zbliževanja vseskozi obstajajo. Eden izmed njih, ki hoče bolj močno poseči v naše strukture, je poizkus združitve dveh slovenskih tednikov, ki pa ima za posledico, da dobimo poleg dveh političnih taborov, še tretjega.
Tukaj pa je tudi konsenzna skupina, ki išče skupno pot in privede konec koncev do neke rešitve, na področju topografskih napisov, ki pa seveda ne zadovolji vseh.
Leta 2008 je nenadna smrt Haiderja in politične razmere se začenjajo spreminjati. Pri prvih volitvah še uspe njegovemu nasledniku Dörflerju zbrati visoko število glasov, a kmalu se njihov svet zruši in zmaga socialdemokratski Peter Kaiserja ter odpre novo poglavje koroške politike.

Ker sem že zgoraj bolj na široko govoril o dejavnikih, ki pogojujejo trenutno ozračje na Koroškem in kako so potekale priprave na 100 letnico plebiscita, bi se tukaj ustavil in le še omenil, da moramo po stotih letih borbe, prevar in obljub ugotoviti, kako zelo smo v tem času številčno nazadovali. Od 100.000 smo padli na 10.000. Seveda je to število le približno.
Po tem, čim bolj kratkem orisu 100 letne zgodovine Koroških Slovencev bi rad s svojim avtobiografskim pristopom še podčrtal pomen povezovanja treh Slovenij in prikazal kako sem sam del vseh treh. To bom storil po eni strani s pogledom na svoje korenine in sorodstvene zveze, po drugi strani pa tudi s potekom mojega življenja.
Moje sorodstvo: Po očetovi strani imam sorodnike v Sloveniji in po svetu. Medtem, ko je bila družina očetove mame iz Slovenije (Gorenjske), se je en brat mojega deda, Janez, po plebiscitu naselil v Podveljki, drugi, Franc pa v Ljubljani. Dva njegovih sinov sta bila med begunci in sta živela v Argenitini, eden pa se je nato preselil v Združene države Amerike. Družina moje babice pa je prišla iz Olševka in se je nato naselila na Blatu pri Pliberku. Od babice brat pa je sicer vzel Korošico iz Železne Kaple a se je po plebiscitu moral preseliti v Prevalje in nato v Dravograd, kjer je imel visoko službo okrajnega glavarja ter se ob napadu na Jugoslavijo zatekel v Ljubljano in imel tri otrok, Marico, Cirila in Metoda. Ciril je bil umorjen kot eden izmed vrnjenih domobrancev, Metod pa je preživel in se naselil v Severni Ameriki. Napisal je knjigo »Kdo bo posušil naše solze?« v kateri opisuje svojo življensko pot ki ga je vodila od odporniške skupine jugoslovnaske vojske, nato partizanov, koncentracijskega taborišča na Rabu, Gestapovskih zaporov, do Auschwitza,Vetrinja,in nato še razna avstrijska taborišča za izgnance ,....Iz te sorodstvene linije izhaja tudi družina Urbanc, katere sin Peter je tudi v emigraciji igral važno vlogo. Od Marice sin pa si v Ljubljani kot raziskovalec rodovnikov prizadeva, da bi te naše stare povezave ne prešle prehitro v pozabo, oz. pozabljene znova vnaša v zavest. Ena moja teta, očetova sestra Trezka je na povabilo Petra Urbanc šla kot služkinja v Toronto in se tam poročila s Cvetkotom Oseli, nekdanjim domobrancem iz Cerkelj.

Po mamini strani pa je moje sorodstvo večinoma v doma v Sloveniji, saj jo je oče našel na Lokovici, torej tik za mejo in jo pripeljal na avstrijsko stran. Za njo sta prišli nato še dve njeni sestri in se poročili s Koroškima Slovencema. Mamin stric, torej njenega očeta brat je bil duhovnik, in so ga pri 34 letih starosti leta 1950 komunisti ubili kot župnika v Črni. To je bil Matej Krof, ki je bil posvečen v dohovnika ob napadu na Jugoslavijo, nato bil vsa vojna leta na Hrvaškem, 1945 prišel domov in je najprej dobil v upravo župnijo Ojstrica nad Dravogradom, leta 1947 pa je postal župnik v Črni. Mamin stric po mamini strani, Mihael Smolak je bil zaradi sodelovanja s partizani od Nemcev zajet in so ga umorili v Auschwitzu ( 4.1.1944), njegov polbrat Jože Smolak (8.4. 1945) pa je padel v partizanskem boju. Mama pa je imela tudi mačeho, katere družino so po vojni deportirali v Kočevje in jim kmetijo odvzeli. Njen oče je umrl v Kočevju, družina pa se je razletela. Ena hči je živela v Celovcu, en brat pa je šel v Združene države Amerike. Iz pripovedovanja moje mame je bila v naši družini tudi zavest, da je le malo manjkalo, da bi jim nova oblast namenila isto usodo. Ker so živeli tik ob meji in režimu niso bili naklonjeni, so se jih pač hoteli znebiti. Tudi družini mojega očeta ni veliko manjkalo, da bi jih izselili, pa se je v Žvabeku menda nekdo postavil v bran z argumenotom, da ne morejo izseliti družine, ki ima tri sinov na fronti. Eden teh sinov je bil moj oče, ki je kot letnik 1916 nosil staroavstrijsko in nato nemško uniformo več kot celih osem let.

Rojen sem leta 1962, naša družina je sprva še živela na očetovem domu pri Stogartu v Dolnji vasi pri Žvabeku. Ko sem bil star dve leti, smo se preselili v Vidro vas pri Pliberku, kjer sta starša kupila napol zgrajeno hišo. Tam sem doraščal, napravil 5 let ljudske šole, nato so me dali v Slovensko gimnazijo in v Mohorjev dom, v Marijanišče, ki so ga vseskozi vodili slovenski salezijanci. Tam sem se vključil v skavtsko organizacijo, ki me je zelo oblikovala in sem ji ostal zvest vse do njene ukinitve. Močno oblikoval me je tudi g. Miško Brunec, ki je bil v Marijanišču moj vzgojitelj, pozneje pa prijatelj in mentor. Z njim smo v našem razredu izdajali dijaško glasilo SRP ( Slovenstvo – Resnica – Pravica ), ki je bilo usmerjeno izrazito vseslovensko in protikomunistično. On je bil tisti, ki mi je odprl pogled v resnično dogajanje revolucije in njenih posledic na Slovenskem, on me je vodil po svetu filozofije in mi kazal, kako je prišlo do marksizma in kako zvesto so se tega nauka držali Lenin, Stalin in tudi vsi drugi komnistični voditelji, on mi je odprl pogled tudi med Slovence, razkropljene po vsem svetu. Veliko sem bral in preučeval prav ta del zgodovine, ki je nas Slovence tako tragično razdvojil. To, kar je sedaj v zajetno knjigo zbral in pri Mohorjevi izdal Jože Možina, me torej spremlja že vse iz mojih dijaških let. V teh letih me je spolitiziral tudi boj Koroških Slovencev za pravice: bil sem pri vseh demonstracijah v Celovcu in na Dunaju, pri ponovnih postavljanjih tabel v Št. Jakobu, v Škocjanu in v Pliberku, bil sem zraven pri kolodvorskih akcijah, kjer smo demonstrativno zahtevali vozovnice v slovenskem jeziku. Pri skavtih smo se redno srečevali in imeli tudi skupne tabore s Tržačani in Goričani in tako smo gojili stike z zamejci v Italiji. Tako sem našel pot tudi do Drage, ki sem se je mogel udeleževati predvsem v študentskih letih in mi je v marsikaterem pogledu širila obzorje. Naj mimogrede še omenim, da sem si tudi že kot dijak dopisoval z mlado argentinsko Slovenko, ki se je pozneje s svojo družino preselila v Slovenijo ( in je tudi danes med nami). Zelo hvaležen sem tistim, ki so nam po maturi omogočili in organizirali potovanje po Ameriki in Kanadi, kjer smo predvsem mogli obiskati in spoznati slovensko emigracijo.
Čeprav me je vleklo tudi v druge smeri, sem se dokaj jasno in zgodaj odločil za duhovniški poklic. Tudi na ta način sem hotel služiti narodni skupnosti, ki ji pripadam in sem čutil, da potrebuje ljudi, ki si zanjo prizadevajo. Tako sem prišel v Salzburg, kjer je tedaj bilo naše koroško semenišče. Prvič sem bil v nemškem svetu, saj se je moje življenje dotlej skoraj izključno odvijalo v slovenskem okolju. Spomnim se, kako sem se polagoma naučil nemških odgovorov pri maši, nemških mašnih pesmi, kako sem se tudi težko izražal, posebej kadar sem svojim kolegom razlagal stvari iz domačega okolja.V semenišču pa smo imeli zelo lepo skupno življenje. Veliko smo prepevali. Opazili smo, kako so salzburžani in tirolci bili odprti za našo stvarnost in za naše petje in polagoma so se priključili tudi korošci. Pa tudi mi Slovenci smo se naučili njihovih pesmi in si tako širili obzorje. To znanje in tudi ta izkušnja je bila pozneje dober in koristen temelj za pastoralno delo na dvojezičnem ozemlju. V semenišču pa smo imeli tudi Akademijo slovenskih bogoslovcev v kateri smo se tedensko srečavali, skupaj obhajali mašo, se pogovarjali o naši zadevah in si tako ostrili čut za našo koroško in slovensko stvarnost. V tretjem letu smo bili razposlani v t.i. »eksterno leto«, ki naj nam bi pomagalo še enkrat preveriti našo odločitev. Najti smo si morali drugo študijsko mesto in stanovati smo morali zasebno. Šlo je tudi za neko izkušnjo samostojnosti. Tako sem jaz smel preživeti eno leto v Ljubljani. Nastanil sem se v Novih Fužinah, kjer je ravno tedaj nastajalo veliko obmestno naselje in je tedanji moščanski župnik Janez Rihar kupil staro stanovalsko hišo, kjer je nameraval graditi za te nove stanovalce cerkev. V tem letu sem poleg študija na teološki fakulteti imel priložnost spoznati slovensko stvarnost, slovensko Cerkev, pa tudi razmere, ki so jo tedaj pogojevale. Bilo je to leto 1983 / 1984, torej še v svničenih časih. V tem letu pa sva skupaj z Albertom Smrečnikom, ki je bil tam že drugo leto veliko koristila čas za razne izlete po Sloveniji. Zelo lepo in dragoceno pa je bilo, da sva z njim zahajala v Polhov Gradec k družini njegovega brata Jožeta, kjer smo se tako spoprijateljili, da je povezava in prijateljstvo z njimi še do danes živi. Koliko nedeljskih popoldnevov smo skupaj preživeli, se pogovorajali in tudi veliko skupno prepevali!

To leto je hitro minilo in vrnil sem se v Salzburg ter tam nadaljeval študij. Ker sem se potem kmalu odločil za leto prakse v Ekvadorju, sem svoj študij oblikoval zelo usmerjeno in ga v dobrem času zaključil. S posredovanjem Jožeta Marketza, ki je bil nekaj let pred tem kot diakon pri nekem dunajskem duhovniku na praksi, sem torej tudi jaz ubral to pot, ki me je zelo obogatila. Doživeti Cerkev med ubogimi, v popolnoma drugačni družbi, doživeti Cerkev kot pracerkev, saj smo ob gradnji bambusovih kapelic hkrati gradili cerkveno občestvo in čisto preprosti ljudje, ki postavijo svoje življenjske moči in najskromnejša sredstva v službo cerkvene skupnosti. Hkrati pa seveda tudi izkušnja podkupljivosti, nezanesljivosti, nezanimanja in nasprotovanja, izkušnja fanatičnih evangeličanskih sektašev, mačizma, razgrajenosti družin, kriminala, brezpravnosti.........kako lepo je potem bilo, ko sem se vrnil in še preostale mesece pred duhovniškim posvečenjem mogel preživeti z nekom, ki je imel podobne izkušnje in, ki je vnet dušni pastir, to so bili meseci, ki sva jih skupaj preživela z Jožetom Marketzem v župniji Št. Jakob v Rožu. On je bil potem tudi moj novomašni pridigar in skupaj sva se še z molitveno skupino podala po stopinjah Pavla v Grčijo in Turčijo. Moje duhovniške postaje so kaplansko mesto v Šmihelu pri Pliberku, nato župnikovanje v Šmarjeti v Rožu in okolici, sedaj pa sem že dvanajsto leto v Bilčovsu. Ob svojih duhovniških nalogah se vseskozi vključujem v slovenske strukture in jih skušam sooblikovati. To se z leti seveda pozna tudi v funkcijah ki jih opravljam. Ker sem pokazal svojo vnemo tudi na kulturnem področju, me je pred nekaj leti doletela tudi predsedniška funkcija Krščanske kulturne zveze. V zadnjih desetih letih sem kot recitator pripravil vrsto predstav in jih uresničil skupaj z raznimi glasbeniki.
V svojem tretjem delu pa bi se rad posvetil še ideološki razklanosti, ki je med nami Slovenci. Na razne tabore smo bili razdeljeni že dolgo. Saj je to normalnost v pluralistični družbi. V pravo razklanost pa nas je med drugo svetovno vojno pahnila komunistična revolucija. Sedaj po skoraj tridesetih letih konca njihove vlade pa se še vedno bijejo boji med tistimi, ki so jo izvedli in njihovimi potomci, ter med tistimi, ki so bili njena žrtev. V tem smislu štejem to dogajanje med drugo največjo prevaro, ki smo je bili deležni tudi koroški Slovenci. Gre za zlorabo narodnoosvobodilnega boja v revolucionarne namene.

Kar na začetku koronakrize sem spoznal, da imam sedaj odlično priložnost, da preberem tudi kako knjigo, ki je bolj zajetna. Tako sem se lotil prebiranja Možinove knjige, ki sem jo uspel še pred tem kupiti v Mohorjevi knjigarni. Večer za večerom sem se torej začel poglabljati v dogajanja, ki so bila v zvezi z nastajanjem vaških straž. Stvari sem sicer načeloma poznal že od prej, a tokrat sem smel pogledati podrobno v dogajanje tistih usodnih dni za naš narod. Tako nazorno pokaže ta knjiga, kako je bilo ljudstvo zaradi obnašanja partizanskih odredov prisiljeno iskati zatočišče pri italjanskih okupatorjih. Pokaže tudi kako je ljudstvo najprej s partizani simpatiziralo, kako jih je sprva podpiralo. Dogajali pa so se zločini, ki niso merili le v okupatorja, temveč v precej večji meri v domače ljudstvo. Grozodejstva, pobijanje celotnih družin, strahotna mučenja in umori. Zraven pa še taktika provokacije in sledečega umika. Italjani so se nato znašali nad civilnim prebivalstvom, ki ni imelo koga, da bi ga ščitil. Pomori, požigi posestev, streljanje talcev, internacije v koncentracijska taborišča kakor Gonars ali otok Rab. Šele polagoma, ko je postalo res nevzdržno in se narodno politično vodstvo še vedno ni odzvalo na načrtno pobijanje, so se na nekaterih krajih začeli formirati in zaprošati Italjane za orožje z namenom, da se bodo sami branili proti partizanskim represijam. V knjigi je večkrat poudarjeno, da ja pri protirevolicionarni strani bila prevladujoča misel kako zaščititi ljudstvo in priti skozi ta čas s čim manj žrtvami, da pa je revolucijonarna stran imela v mislih vse kaj drugega. Nihče si dotlej ni mogel predstavljati, da obstaja na Slovenskem skupina, ki je pripravljena žrtvovati vse, da bi le prišla na oblast. Tako držo so imeli komunisti ko so se odločili, da gredo v partizanski boj. Govorili so: » Žrtve morajo biti!« Ob tem sem se spomnil Milana Apiha, predvojnega komunista, revolucionarja in povojnega dizidenta, ki sem ga sam slišal na Dragi reči: »Samo mi in naši največji nasprotniki smo vedeli, kaj načrtujemo!« Dr. Ehrlich in tudi prof. Tomc sta bila v vrstah tistih, ki so vedeli kaj komunisti načrtujejo in tudi sicer je bila slovenska javnost dobro obveščena o dogajanjih med oktobersko revolucijo in po njej, vedeli so kaj se dogaja v Sovjetski zvezi in kaj se je dogajalo med špansko državljansko vojno. To so vedeli in tudi na lastni koži doživeli tudi komunistični voditelji, ki so se deloma več let šolali v Moskvi. Zelo nazorno to opisuje dr. Eiletz v knjigi »Titova skrivnostna leta«, kjer opisuje koliko je bilo Jugoslovanskih komunistov v teh letih na šolanju v »socialističnem raju« in da jih je med Stalinovimi čistkami izginilo okoli 700. Iz dokumentov je razvidno, kako so morali drug drugega nadzirati in pisati drug o drugem spričevala, kako je zadostoval najmanjši dvom nad tovarišem in že je izginil. Tako šolanje so naredili skorajda vsi vodilni komunisti. Vedeli so za kakšen sistem se borijo in kakšen sistem hočejo uvesti tudi na Slovenskem. Niso pa tega povedali ljudem, niti svojim soborcem. Nasprotno. Vse je šlo v propagando, da je Sovjetska zveza najbolj idealna država, da je Stalin veliki vodja svetovne revolucije, da se borijo za visoke ideale narodnega osvobojenja....Šlo je le za eno samo prevaro slovenskega ljudstva. Apropos prevara! Med mojim lanskim dvomesečnim bivanjem v Franciji sem tudi že bral dokaj zajetno knjigo. »Prevarani Sokoli« Tudi v njej najdemo natančno dokumentacijo o tem, kako so komunisti izkoristili svoje položaje pri Sokolih in kako so zlorabili njihovo ime pri ustanavljanju pluralistične »Protiimperialne fronte« in nato »Osvobodilne fronte«. Da so med prevaranimi igrali najbolj klavrno vlogo krščanski socialisti s Kocbekom na čelu, mi ni treba posebej poudarjati. Vrnimo se nazaj h knjigi »Slovenski razkol«. Moje premišljevanje je šlo v to smer: če so komunisti z vso silo in vsemi možnimi sredstvi, ki so jim bila na razpolago delovali ob začetku tako, po zmagi vzeti vajeti v roke in s strahovlado skozi desetletja na povsem krut način ohranjati pridobljeno oblast, se sicer po padcu njihovega režima prilagoditi danostim in vendar ne znati obžalovati svojega početja, oz. početja njihovih predhodnikov, ali ni v njih še vedno ista miselnost, ista pripravljenost, ista grožnja za naš narod?

Človek se zgrozi, kako še danes govorijo na partizanskih proslavah in kako malo je obžalovanja nad storjenimi zločini. Kako se kljub mnogim objavljenim dokumentom še vedno oklepajo svojih »zgodovinskih resnic«, čeprav so te že zdavnaj ovržene. Nasprotnikom očitajo »revanšizem« in »revizionizem«. Pravilno je dr. Griesser – Pečarjeva odgovorila na ta očitek, da je serioznemu zgodovinarju nesmiselno očitati revizionizem, saj je to njegova stroka. Kdor na zgodovinskem področju ni pripravljen vključevati novih odkritij, dokazov in spoznanj, niti ne more biti zgodovinar. To je vendar del znanstvenega dela, njegov izvirni posel. Tako ta očitek pade nazaj na tistega, ki ga izusti. Kdor ni pripravljen v svoja razmišljanja sprejemati novih uvidov in spoznanj, ostane na ravni zacementiranega pogleda, ki si ga je nekoč ustvaril. Da ta drža ni v službi le svojih prednikov in somišljenikov temveč tudi v ohranjanju privilegijev iz preteklosti je na dlani.

»Ali je zemlja res ploščata« se Primož Lampič sprašuje v letošnji majski številki »Slovenskega časa« ko primerja že davno ovržene zgodovinske trditve v slovenskem prostoru s čudaškim društvom, ki da menda še vedno obstaja in zagovarja ploščatost zemlje. Pri tem opozarja na psihološki pojav: ugotovili so namreč, »da imajo ideje, na katere ljudje naletimo najprej, prednost pred novostmi. Zaradi očitno konzervativne narave delovanja našega duševnega ustroja se močneje usidrajo. Ko se ljudje soočimo z novimi idejami, ki nasprotujejo starim, zato pogosto ne spremenimo mnenja. Psihologija konfliktno duševno dogajanje ob tem imenuje kognitivna disonanca. Ljudje obet spremembe občutimo kot neprijetnost, kot psihološki stres. V tej stiski poskušamo narediti vse, da bi nasprotujoče si ideje tako ali drugače lahko sobivale. Samodejno poskušamo znova vzpostaviti duševno ravnovesje in ohraniti psihično trdnost in skladnost, da bi lahko delovaliv realnem svetu. Redkeje to storimo s sprejemom svežih informacij in spreminjanjem predpostavk, ki so povzročile nasprotje, pogosteje pa s preprostim spregeldovanjem novih dejstev zavračamo nastala nasprotja in iščemo podporo pri somišljenikih.«
Ta sistem deluje, ko znanstvenik, Renato Podbersič, ml. odkrije, razišče in objavi, da je škof Rožman rešil več kot tisoč Judom življenje, ko so na mizi dokazi, kako se je škof Rožman zavzemal pri Italjanih in Nemcih za internirance, zapornike, ko se odkrije Huda jama, pokol Romov, novo najdeni arhiv Akademskega kluba Straža.......Vsak razsodno premišljujoč človek bi rekel: »Rad bi poznal resnico, rad bi poznal resnico v čim večji meri!« in bi vsako novo odkritje, vsak nov podatek vključil v doslejšnje razmišljanje in poglede. Mora iti seveda tudi v nasprotno smer: znati moramo priznati in uvideti napake in zgrešena dejanja tudi pri sebi in svojih pristaših. Šele ko to zmoremo, smemo to pričakovati tudi od ljudi, ki so na drugačnih idejnih pozicijah. Nimam vtisa, da denimo Renato Podbersič, Griesser-Pečarjeva ali Jože Možina tega ne bi zmogli. Nasprotno, pri vseh navedenih najdem kritične misli tudi na račun protirevolucionarne strani. Ker pa kot zgodovinarji odkrivajo in raziskujejo področja, ki doslej niso bila dovolj osvetljena in prihajajo na dan za »revolucionarno stran« neprijetna dejstva, se jih potisne preprosto v kot »revizionizma« ali pa se nanje sploh ne odziva, enostavno molči, molči in trobi svoje naprej.

Vesel sem bil že prej omenjenega članka Primoža Lampič v Slovenskem času še zaradi nečesa: tudi on nosi s seboj pomislek, ki ga bremeni ko kritično pristopa k temi »Narodno osvobodilna borba«. Zato najprej eksplicitno zapiše »da nikakor ne poskušamo zmanjšati deleža pravih domoljubov pri osvoboditvi Slovenije. Mnogi so si prostovoljno in v različnih vojaških enotah ali s svojo vsakovrstno diplomatsko, tajno ali civilno dejavnostjo na slovenskem ozemlju, v zamejstvu in v tujini po svojih najboljših močeh prizadevali za medvojno in povojno preživetje in osvoboditev slovenskega naroda ter pri tem niso zavestno in namenoma škodili civilnemu prebivalstvu in vojnim ujetnikom katerekoli od sprtih strani. Prav tako obžalujemo usodo tistih, ki so bili med vojno ali po njej zapeljani ali prisiljeni v nehumana dejanja, ne da bi se mogli brez škode za svoje življenje upreti nespametnim in zlonamernim ukazom« Vesel, pravim, da sem bil teh vrstic, saj nekaj podobnega nosim s seboj kot koroški Slovenec, če razglabljam in razpravljam o teh zadevah in sem kritičen do »Narodnoosvobodilnega boja« tudi pri nas. Tisti namreč ki bedijo nad svojo resnico, takoj pridejo z očitkom, da blatim trpljenje svojih rojakov, da se postavljam na protislovenske pozicije, da tudi jaz zganjam »revizionizem«. Tako imam tudi sam vedno potrebo, da se, predno grem v kritično presojo, najprej poklonim vsem, ki so brez ideoloških ozadij šli v borbo proti zločinskemu režimu in pri tem tvegali svoje življenje ter ga mnogi tudi izgubili. Živim sredi potomcev nekdanjih izseljencev, gestapovskih ujetnikov, kacetnikov, partizanov in njihovih sodelavcev. Z njimi se poznamo, družimo in z njimi se danes borimo za obstoj naše narodne skupnosti na Koroškem. In vendar se zavedam, da kritična osvetlitev tega dela naše zgodovine še izostaja. Nočem omalovaževati iskrenih namenov in ne zmanjšati njihovega truda- tudi ne postavljati v senco njihovega trpljenja. Zgoraj sem omenil, da na kulturnem področju danes pri nas na Koroškem vlada prijazno sodelovanje in priznavanje zaslug drug drugemu. Ne velja pa to za nekatere, ki kakor v prvih časih po vojni na svojih proslavah glasno trobijo svojo resnico in obsojajo vsak drugačen pogled na polpreteklo zgodovino. Pač v maniri, ki ste je navajeni tudi v Sloveniji in v Italiji s strani nositeljev partizanske tradicije. Zdi se, da so prav ti predsednika Republike Slovenije ob spravnem dejanju v Fojbi psovali za »izdajalca«.
Ni dvoma. Vsaka ustanova ima pravico do svoje identitete, ki jo s svojim delovanjem obnavlja in s praznovanji oživlja. Sposobna pa mora biti tudi kritično pogledati na svoj nastanek, svoje delovanje v preteklosti in hkrati ostajati zvesta svojemu poslanstvu. Slovensko partizanstvo se ni začelo pri nas na Koroškem, temveč na ozemlju današnje Slovenije. Začelo se je tedaj, ko je Nemčija napadla Sovjetsko zvezo in je Stalin dal preko Kominterne ukaz, da se ukine pakt, ki ga je avgusta 1939 sklenil s Hitlerjem. Komunistična partija je tedaj začela organizirati odpor, kar je za njo pomenilo tudi in predvsem komunistično revolucijo. Partizanska borba se je tako razširila preko Karavank in pri nas na Koroškem so se tvorile partizanske celice, ki so jim poveljevali komunisti. To so sami skrbno gledali, da bi jim tudi boj na Koroškem ne ušel iz rok in so s pomočjo svojih komisarjev strogo nadzorovali. Da na Koroškem še ni prišlo do ti. 2. faze revolucije, se imamo zahvaliti predvsem dejstvu, da so se takoj po vojni partizani iz Koroške morali umakniti. So pa seveda v tem duhu tukaj nadaljevali delo. Na Koroškem je partizanski boj seveda imel hude posledice za mnoge, ki so se vanj vključili in za vse druge, ki so živeli na tem območju. Vsekakor pa so naši ljudje sodelovali predvsem kot odporniki proti krivičnemu in zločinskemu režimu in niso imeli nikakršne misli na revolucijo. To misel pa so imeli njihovi voditelji. Po zmagi partizanske vojske se je v Jugoslaviji uvedel komunistični sistem, ki je za vse nasprotnike komunizma bil strašen. Da so mnoge že pobili takoj v prvih mesecih po svoji zmagi, o tem je bilo že veliko napisanega. Kaj so morali prestajati duhovniki in številni verniki, ki so hoteli ostati zvesti Cerkvi, tudi o tem je že veliko napisanega. Da so skoraj vse partizanske enote bile takoj po vojni vključene v to pobijanje in preganjanje, tega pa se še ne zavedamo dovolj. Zato mislim, da bi bilo za Zvezo Koroških partizanov zdravilno in potrebno, da se od tega dela svojega boja, ali od tega dela boja svojih tovarišev jasno distancira. Tudi bi bilo dobro, če bi se Zveza koroških partizanov distancirala od vsega, kar so njeni posamezniki storili krivice ali iz osebnega obračunavanja ali pa že v misli na drugo fazo revolucije. Nekaterim bi delo tudi dobro, če bi se opravičili tistim, ki jih je partizanski boj potegnil v zlo, čeprav neposredno niso bili udeleženi. Na ta način bi si pridobili novo zaupanje in bi jim lahko verjeli, da so se borili proti krivici, ki se je drugim godila. Danes toliko govorijo o protifašizmu in se na ta način skrivajo za besedo komunizem. S protifašizmom si hočejo pridobiti simpatije ljudi. Kdo pa med nami ni proti fašizmu? Proti fašizmu smo Katoličani vedno bili, ker je fašizem protiverska ideologija. Pravtako protiverska ideologija kot nacionalni socializem in komunizem. Če pa se danes ohranja ta tradicija, pa bi se moralo danes, ko se že toliko ve tudi o krivicah in grozodejstvih, ki so jih opravljali komunisti dolga desetletja še po vojni – in marsikje celo še danes, govoriti tudi o tem. Kdor tega ne omeni, mu ne verjamem, da se bori proti krivici. Če si v samici, če te ženejo v smrt, če ti odvzamejo imetje in čast, je to vedno nasilje, ne glede, kdo ti to nasilje povzroča. Sobrat mi je pripovedoval, da je v župniji imel starejšega moža, ki je silno sovražil vse, kar je slovenskega in si je zato hotel pred smrtjo zagotoviti, da pri njegovem pogrebu ne bo nobene slovenske besede. Po njegovi smrti mu je hčerka pripovedovala, da je njen oče kot otrok bil priča, kako so partizani posilili njegovo mamo. Da, tudi pri nas na Koroškem so partizani že med vojno in po njej izvajali neprimerno nasilje ter pobijali posameznike in družine in si s tem naprtili krivdo. Kaj se je godilo v kapelških grapah, še nekateri vedo in tudi zakaj je sovraštvo do Slovencev na Djekšah tako veliko. Gospod Aleš Zechner, župnik v Železni Kapli, je vedel za veliko stvari in je med vojno in po vojni delal za spravo. Pokopaval je žrtve nacistov in žrtve partizanov. On je večkrat pri dekanijskih konferencah zavzdihnil: "Ko bi vi vedeli, koliko gorja so med in po vojni naši ljudje storili našim ljudem.  Molimo za mir, spravo in odpuščanje." Tudi sam, kadar sem v Ljubljani grem na Rožmanov grob in tam molim za narodno spravo. Naj svoj delež doprinese tudi to vsakoletno srečanje treh Slovenij na Višarjah, ki ima svoje korenine v dejavnosti vélikega Lamberta Ehrlicha, mučenca. Povezujmo se še naprej vsi, ki pripadamo istemu narodu in ki v višarski Materi Božji spoznamo mogočno priprošnjico, da bomo še naprej kljubovali vsemu, kar hromi in ustavlja življenjski utrip našega naroda.

Homilija msgr. Janeza Puclja

Pokončne krščanske osebnosti
Pred 24 leti je bil v Šentjoštu pogreb g. Vinka Žaklja, prijatelja Višarij in vizionarja, kako bo ta kraj ohranil svoj duhovni pomen v prihodnost. Po pravici mu je pripadel vzdevek 'višarski duhovnik'. Vse svoje delo je zastavil v evangeljsko izobraževanje in oblikovanje predvsem mladih, da bi jih usposobil za delovanje, za odgovorno in ozaveščeno postavljanje evnageljskih vrednot v življenje. Danes bi najbrž temu rekli pričevanje. Vedno je ponavljal, da Cerkev in svet potrebuje pokončne krščanske osebnosti. Ni imel le ideje, ki so se mnogim zdele neuresničljive, vedel je, da je treba načrtno delati, da ideje postanejo odeje, rečeno v prispodobi. Zbral je denar za nakup Ehrlichovega doma na tem kraju, ki ga v duhu donatorja upravlja RD že 30 let. To je hiša duhovnosti in tematskih srečanj, pogovorov, druženja in informiranja in formiranja mladih.
Kdo je močna, pokončna krščanska osebnost? Trmoglavec je preslabotna vrednostna mera. Tudi nasilnež, ki ruši hiše in palače na glavo nasprotnikom, ne.
Krščanska osebnost je človek, ki je zvest svojemu Gospodu v veri in dejanju. Močna krščanska osebnost zdrži veliko, zelo veliko. Tako kot Gospod. On je vzor in moč. Jasna zavest te naveze rodi odločnost, ki zavrne skušnjavca-lažnika in njegov šepet, da zadostuje polovičarstvo: Za Kristusa sem, za trpljenje pa ne. Torej ne krop ne voda.
Kako priti do pokončnosti, do odločnosti? Omeči nas pogled na izvirni vzor – na Jezusa. On se je pred vsemi velikimi odločitvami pomenil z Očetom. Na samotnem kraju se je prepustil molitvi tako, da se je popolnoma izročil Očetu. Kar hoče Oče, to je njegovo poalnstvo. Iz teh pogovorov z Očetom je izšel vedno z jasnim spoznanjem, kaj mora in hoče storiti. Vrnil se je med učence z novo močjo in odločnostjo, z jasno besedo, tudi zahtevno besedo, ki je postavljala dvanajstere in vse druge pred osebno opredelitev.
Ko boste tako molili v cerkvi pri maši, v družini doma ali kjerkoli, boste odhajali v svoj vsakdan s svetlim pogledom. Vedeli boste, kaj je vaša naloga, kaj je treba storiti, ne bo dvomov. Megla bo zunaj, v vas pa jasnost. Prosti boste strahu, ozirov, kaj bodo rekli drugi. Presenetilo vas bo, da ste polni moči in odločnosti, sposobni storiti, kar je treba uresničiti.
Presenetilo vsa bo, da v vaši odločnosti ni nasilja, ni hude besede, ne zmerjanja, v vas ni jeze in ne zamere. Pripravljeni ste na pokončno vztrajnost v zvestobi vere, na novo zagledani v krščanske dobrine. Vedeli boste, da za njimi stoji živi Bog, Oče Jezusa Kristusa in to spoznanje ni vaše, ampak je dar Duha.
Tudi sredi tega novega zagona vas prišepetovalec laži ne bo pustil pri miru: Kaj pa če bo svet to pohodil in nas postavil v zasmeh.
Padlo je v vrtincih nasilnega sočloveka veliko pričevalec vere, vstali so močni in živi. Ehrlich je izkrvavel na pločniku, pa navdihuje s svojim višarskim slovenstvom, idejni oče slovenske samostojnosti. Zgorel je Balantič in živi v svoji upesnjeni molitvi, kot program prihodnosti za naš rod. S kolom pobit je obležal blaženi Alojzij Grozde pa živo pričuje o okrepčilnem kruhu življenja, v moči katerega je stopil v temno noč daritve.
Pričevalcev ne manjka, le pustiti jim je treba, da nas navdihnejo.
Skupen vsem je vir njihove pokončnosti. Gledali so na svojega Gospoda. V pogovoru z njim so dosegli v sebi prostost in odločnost in stopili na stezo pričevanja, ki ga je dal Jezus. V njegovem oznanilu ni nasilja, pač pa svoboda, ni zaničevanja slabotnih in nevednih, pač pa vabilo k življenju po resnici in pravičnosti.
Po treh letih so ga ljudje obsodili, mučili in usmrtili.
V treh dneh je zdrobil to nasilje, zapustil kraj smrti živ - v povsem novi življenjski resničnosti in moči, ki je vabljiva. To temeljno pričevanje ostaja in je izziv vere človeku in njegovim rodovom.
Najlepše pri tem je dejstvo, da je vse to tako enkratno in živo prisotno v sedanjosti. Tu je Jezus, naš Odrešenik. Tu so pričevalci naši sogovorniki iz oči v oči. Tu je miza pogrnjena z zakramenti, ki jih deli Cerkev. Tu je skupnost vernih, ki daje zavetje in hrabri. Tu so viri milosti z Božjo močjo. Vse to božansko je tako blizu našemu življenju, prisotno sredi naših dni. Veren človek to ve in iz tega živi. Prežema nas prijaznost in ljudomilost Boga in veselje prijateljstva z Njim.
Mrak in temo nevednost o teh darovih premagujejo pričevalci - pokončne krščanske osebnosti. Spodbudni so in vabijo k pogumu.
Odločamo se in izbiramo pa danes seveda mi.
Blagodejno nam je tu na sveti gori v zavetju Kraljice miru, višarske Matere Božje. Naj prosi za nas v čast Boga Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Slovenci po svetu

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

O avtorju