Beseda.

| 04.08.2020, 14:48 Marjan Bunič

Izvor vsega, saj je bila na začetku. Temelj vsakega našega koraka, naših misli in dejanj. Gradnik spominov, ogledalo sedanjega trenutka in osnova vizije prihodnosti. Brez nje ni ničesar. Vse, prav vse na tem svetu želimo ujeti vanjo. Vanjo prevajamo celo zvoke, šume, glasbo …

Beseda. Daje smisel, daje pomen, daje življenje ... ali pa vse to jemlje. Tako je lahko močna, tako je lahko mogočna.

Bili so časi, ko mnogi niso imeli pravice do nje. Takrat je bila daleč od ljudstva. Bili so časi, ko je bila v lasti redkih posameznikov. In ti so jo dostikrat izkrivljali, maličili, si jo prilagajali in podrejali. A slej ko prej, na tak ali drugačen način, se je le izvila iz objema samodržcev in prišla do množic, ki so jo željno pograbile. Besedo. In zdaj je čas, ko jo imamo vsi. To je tudi eno od meril sodobne demokracije.

Včasih je imela beseda smisel, imela je pomen in dajala je življenje. Zdaj se zdi, da to niso več njene osnovne karakteristike. V sodobni demokraciji je namreč najpomembneje, da jo vsak ima in da jo lahko izmenjuje na vsakem koraku, ob vsaki priložnosti in na vsako temo. Sploh ni več tako pomembno, če ima smisel, če ima pomen ali če daje življenje, pomembno je le, da je, saj potem tudi prinašalec besede je. Drugače ga ni. Sodobne okoliščine tako človeka vsak trenutek izzivajo, da jo vrže v svet. Besedo. Kjer koli, kadar koli in kakršno koli. Žal. To zadnje me še najbolj vznemirja.

Seveda me kot jezikovnega esteta zaboli že njena skrivenčena oblika. Pravzaprav me bolj boli dejstvo, da bodo mnoge njene pohabljene oblike, ker je pač neusmiljeno prepuščena tudi človeškemu neznanju, malomarnosti in »neodnosu«, kmalu postale norma, če bodo le dovolj časa vztrajale med uporabniki. In to niti ni preveč težko, ker je takšnih uporabnikov, ki nimajo znanja, odnosa in so malomarni, zelo veliko. Žal. Temu rečejo množična oziroma splošna raba. Seveda vem, da je vsak jezik živ organizem in se kot tak spreminja ter razvija, pa vendar bi bil precej bolj zadovoljen, če vlečna sila teh sprememb ne bi bila malomarnost ali pomanjkljivo znanje. Tako ima človek občutek, da gre razvoj bolj »v minus« kot »v plus«.

Še bolj pa me vznemirja, kaj se dogaja z vsebino besede. Nekdaj ji je težo dajala resnica, ki jo je nosila. Zdi se, da ob poplavi besed, ki jih spuščamo v naše okolje, te sploh nimajo več časa dozoreti, docveteti, ampak jih v razgovorih, v mnenjih, še najraje pa v skritem zavetju forumov bruhamo nedonošene, nedomišljene, nezrele ... Samo da so. Ker potem smo tudi mi. Z besedo dobimo veljavo. Še posebno s tisto besedo, ki napade, ki raztrga in uniči. Kajti tudi takšna nedomišljena, brezvredna ima to moč. Da uniči. Občutiti tako moč pa je zelo zapeljivo.

Ko mi je ob branju forumov postalo slabo, sem jih pač nehal brati. Čemu bi se mučil in vznemirjal, če si lahko kupim mir z ignoriranjem in s prepričevanjem, da je anonimna nezrela, nemoralna, škodoželjna forumska druščina pravzaprav zelo majhna in v manjšini. A vendar ta spletna retorika vedno bolj mezi v življenje in prodira v naše odnose, vznemirja, grozi, ščuva in ruši ... Nedonošena in nedomišljena jezdi na valovih moči ter se hkrati ne zaveda vseh posledic, ki ostajajo za njo. Angleži niso kar tako oblikovali ljudskega reka: »Manj besed, manj škode.«
Jezus v današnjem evangeliju po Mateju pravi: »Ne omadežuje človeka to, kar gre v usta, ampak, kar gre iz ust, to ga omadežuje.« Pazímo na vsako svojo besedo.

V petek je bila obletnica smrti francoskega pisatelja in pilota Antoina de Saint-Exuperyja, ki je v svoji pravljici Mali princ položil lisici v usta tudi tele resnične besede: »Za vedno si odgovoren za tisto, kar si udomačil. Odgovoren si za svojo vrtnico ...«
»Odgovoren sem za svojo vrtnico ...,« je ponovil Mali princ, da bi si zapomnil.

Odgovorni smo za vsako svojo besedo. Naj prav vsaka nosi resnico in naj gradi življenje.