Jože Bartolj
Miha Močnik
Tone Gorjup
Duhovnik Ciril Čuš (foto: Blaž Lesnik)
Duhovnik Ciril Čuš | (foto: Blaž Lesnik)

»Ko sem res odpustil očetu in ga objel, sva oba jokala kot otroka...«

15.06.2020, 14:09 Rok Mihevc

Odpuščanje zavzema središčno mesto v duhovnosti vseh velikih religij, zlasti je prisotno v krščanski. Kljub temu nas v konkretnem življenju mnogokrat presega, saj odpustiti ni lahko. O tem, da premalo odpuščamo in preveč pozabljamo, smo govorili v tokratni odddaji Globine. S svojo življenjsko zgodbo odpuščanja očetu, ki ga je kot otroka večkrat pretepal, je pričeval duhovnik Ciril Čuš.

Pri 10 letih je razmišljal o samomoru

Ciril Čuš izhaja iz preproste kmečko katoliške družine, v kateri jih je zaznamoval alkoholizem očeta po delovni nesreči in posledično tudi nasilja. »Velikokrat sem bil tepen in včasih ni uporabil samo šibe, ampak tudi nož ali verigo. Vse to je pustilo posledice in travme v meni, izgubil sem dobro samopodobo in zaupanje. V šoli mi je šlo slabo, nisem imel veliko prijateljev, norčevali so se.« Pri 10 letih je celo razmišljal o samomoru, začel se je zapirati vase, bežal je pred domom. Naraščal je tudi strah pred očetom.

Jezil se je na Boga, bal se je življenja

Vse to se je dogajalo v obdobju, ko se človek oblikuje in ima posledice na njegovo miselnost. Hodil je sicer k verouku, a kot je povedal, Boga ni najbolj poznal. »Razmišljal sem, da je Bog kriv, da jaz trpim. Jezil sem se nanj. Nisem videl smisla življenja, bal sem se ga. Velikokrat sem doživel zavrženost, nesprejetost, norčevanje.« Ker se je slabo učil, se je vpisal na srednjo kovinarsko šolo samo zaradi dveh sošolcev, ki sta mu jo potem pomagala narediti.

Po spovedi je začutil rahel Božji dotik

Prelomno je bilo obdobje, ko je njegova mama odšla na romanje v Međugorje. »Videl sem, kako je bila srečna, vesela in polna. V tistem njenem pripovedovanju o Mariji sem se tudi sam navdušil za romanje, ki je bilo prav posebno, saj sem pozabil denarnico, dokumente, prtljago. A vodnica mi je rekla, »Marija te je poklicala, vse bo uredila«. In je res, skozi vse meje je šlo brez težav. Tam sem po spovedi začutil mir in rahel Božji dotik, čeprav nisem razumel mnogo stvari, ki so se dogajale.« Po vrniti domov si je kupil Sveto Pismo, čeprav, kot pravi, nikoli ni imel veselja do branja. »Začel sem ga počasi prebirati, ker sem imel po osemurnem delovniku veliko časa. In Božja beseda me je počasi začela nagovarjati.«

Dal sem zaobljubo, tolikokrat, kolikor sem bil v diskoteki, vsaj toliko noči želim prebiti pred Najsvetejšim. Razlika je bila potem mnogo večja.

Namesto na pijačo k molitveni skupini

Oglasil se mu je tudi moški, s katerim so bili skupaj na romanju, s pretvezo, da ga pelje na pijačo. A zavila sta na molitveno skupino. »Bil sem jezen in sem od daleč gledal kaj se dogaja. Takrat sem čutil, da to ni zame, da se mi to ne dopade in da to ni moja pot.« Bog pa je imel drugačen načrt, isti moški je prišel še drugič k njemu, spet s povabilom za pijačo, ki se je zopet končala v cerkvi. »Takrat pa je na koncu pričevala gospa, kako je možu, ki jo je prevaral in tepel, vse odpustila. Tako je žarela, da me je to tako prevzelo, da sem spoznal, da je moj glavni problem življenja, da moram odpustiti očetu, na katerega sem se jezil in imel slabo podobo o njem.«

Odločil se je, da bo molil tako dolgo, dokler ne bo odpustil

Ta pot odpuščanja pa je bila dolga. »Šel se do duhovnika in ga vprašal, kaj naj naredim, da odpustim. Pogledal me je in rekel, »moli, sinko«. Ker sem že pozabil kako moliti, mi je dal molitvenik.« Začel je zahajati tudi v molitveno skupino, saj je v pričevanjih ljudeh videl, kaj vse Bog naredi po molitvi in kako se dotika njihovih življenj. Tako je bila njegova prva odločitev, da bo molil tako dolgo, dokler ne bo prišlo odpuščanje. »V tem času je bilo mnogo padcev, gneva, jeze ... začel sem jokati in srce se mi je začelo odpirati.« Oče se je še vedno tolažil z alkoholom, odnosi v družini so bili še vedno slabi. Tako je začel moliti rožni venec, na kolenih. »Ker so mi misli uhajale in sem razmišljal o vsem drugem, sem ga včasih molil več ur. Potem so prihajale misli, da ne bo nič boljše in da je brezveze, da molim.«

Molil je, a rezultata ni in ni bilo ...

A ostal je zvest rožnemu vencu, saj je čutil, da je to močna molitev. Nato je po letu in pol prišel občutek spoznanja, da molitev ni dovolj in da mora stopiti do očeta, mu pogledati v oči in mu odpustiti. »Nekaj časa sem se boril in iskal izgovore, prišel pa je dan, ko sem to storil. Takrat se ni zgodilo nič, ni bilo iskrenega odpuščanja iz mojega srca.« Kasneje je začel redno zahajati v cerkev in Boga je odkrival pri sveti maši. Kot je povedal, je bila velika preizkušnja v molitvi, misel, da nikoli ne bo odpustil očetu, saj rezultata kar ni in ni bilo... »Molil sem, da bi odpustil, ne da bi imel rad Boga. Tako sem enkrat med molitvijo spoznal, da moram očetu povedati, da ga imam rad. To mi je bilo tako težko. Jezusa sem prosil, naj me napolni z Očetovo ljubeznijo, da bi zmogel reči te besede »Oče, rad te imam«.

Tolikokrat, kolikor je bil v diskoteti, toliko noči je prebil pred Najsvetejšim

Ko je drugič odločno pristopil k svojemu očetu, mu je komaj izrekel te besede. Takrat je bil v vinjenem stanju, šel je po nož in grozil z njim. Skril se je v sobo, oče je šel po motorno žago. »Takrat sem prvič v življenju dvignil svoje roke pred križ in začel sem se zahvaljevati za svojega očeta. V tistem trenutku sem se ga sprejel takega kakršnega je, nisem ga želel spreminjati. In od tistega dne me njegove besede niso več prizadele.« Po dveh letih in pol je začel moliti tri rožne vence, saj je čutil, da mu nekaj še manjka in prirasla mu je k srcu. »Počasi sem začel stvari prepuščati v Gospodove roke. Bilo je močno duhovno trpljenje. Nisem čutil prisotnosti Boga, ni bilo pozitivnih čustev, še celo večjo prizadetost. Hrepenel sem po Jezusovi bližini. Dal sem zaobljubo, tolikokrat, kolikor sem bil v diskoteki, vsaj toliko noči želim prebiti pred Najsvetejšim. Razlika je bila potem mnogo večja.«

Človek se da na razpolago, Bog pa naredi tisto, kar vidi, da je potrebno, da bi ozdravil naše srce. Vsak človek ima svojo pot odpuščanja.

Ko je iskreno odpustil, se je počutil kot metulj

Po vsem tem se ga je Gospod dotaknil v notranjosti in spoznal je, da mora očeta objeti. »Tega dejanja sem bil nesposoben narediti, bil sem poln izgovorov, da tega ne bi naredil. Potem pa je prišel dan, ko sem stopil do očeta, mu povedal, da mu odpuščam in sem ga objel. Bil sem popolnoma umirjen, z roko sem ga prijel za glavo, ki sem jo naslonil na svoja prsa. Oba sva jokala kot mala otroka. To je bil živi dotik Boga, v tistem trenutku sem popolnoma odpustil svojemu očetu. Ne razmišljam več o preteklosti in ga ne obsojam. Moje življenje se je korenito spremenilo, počutil sem se kot metulj, poln veselja. Oče je nato nehal z alkoholom, odnosi v družini so se spremenili, v našo hišo je prišel mir. Zaživeli smo popolnoma drugačno življenje.«

Odpuščanje je Božji dar

Od tistega dneva je njegovo življenje postalo veselo in pripravljen je bil darovati svoje življenje. »To je milost in dar. Obljuba, da bom molil tako dolgo, dokler ne pride odpuščanje, je bila zame sveta. In ostal sem ji zvest.« Spoznal je, da je odpuščanje Božje delo. »Človek se da na razpolago, Bog pa naredi tisto, kar vidi, da je potrebno, da bi ozdravil naše srce. Vsak človek ima svojo pot odpuščanja. Ko nekomu odpustimo iz srca, ne čutimo več zamere, to osebo lahko pogledamo in ne govorimo slabo o njej, ji povemo, da jo imamo radi in jo objamemo. To je tista čista in iskrena ljubezen in globok mir v srcu. To ne pride iz lastnih moči, ampak prosimo za ta Božji dar, da Bog vstopi v naše področje prizadetosti ali konfliktnega odnosa.«

Velikokrat slišimo stavek, »odpustil sem, pozabiti pa ne morem«. Takšen človek v resnici ni odpustil, pravi duhovnik Ciril Čuš. »Ker zamero nosi v sebi, misli niso čiste in zdrave. Nima še sposobnosti gledati skozi Božjo besedo tega človeka. Ko Ljubezen prepoznamo tudi v drugem človeku, ga sprejemo in lažje pride odpuščanje.«

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Duhovnost, Globine

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Sveta maša (photo: Cathopic) Sveta maša (photo: Cathopic)

K maši preko spleta ali v cerkev?

Vodja urada za liturgijo kardinal Robert Sarah je v pismu predsednikom škofovskim konferenc zapisal, da prenos svete maše ne more nadomestiti fizične navzočnosti v cerkvi. Kjer zdravstvene razmere ...

Sveta maša na Brezjah (photo: Romarski urad Brezje) Sveta maša na Brezjah (photo: Romarski urad Brezje)

Nuncij: Slovenija potrebuje Jezusa!

Frančiškanski redovi so včeraj obhajali praznik vtisnjenja ran sv. Frančišku. Sveto mašo je v baziliki Marije Pomagaj daroval apostolski nuncij v Sloveniji msgr. Jean-Marie Speich. Zbrane je ...

Velikokrat je v ozadju samomora bolezen sodobnega časa – depresija, ki jo je mogoče uspešno zdraviti s pomočjo terapevta in zdravil. (photo: Ian / Unsplash) Velikokrat je v ozadju samomora bolezen sodobnega časa – depresija, ki jo je mogoče uspešno zdraviti s pomočjo terapevta in zdravil. (photo: Ian / Unsplash)

Anja Klančar: Samomor je skrivnost

10. septembra obeležujemo svetovni dan preprečevanja samomora. V Sloveniji vsako leto zaradi samomora umre približno 400 ljudi, na srečo pa zadnja leta opažamo znaten upad števila. Naša gostja je ...

O avtorju