Problem Slovenije je kulturna reprodukcija določenih miselnih vzorcev

21.06.2020, 10:52 Alen Salihović

»Čas, ko bo polnokrvno zaživela ustavna demokracije še ni napočil. To zahteva nekaj generacij,« je pred dnevom državnosti v pogovoru za Radio Ognjišče dejala vrhovna sodnica Barbara Zobec. Njen soprog, prav tako vrhovni sodnik Jan Zobec pa dodaja, da je vsak od nas odgovoren za prihodnost države.

V teh 30. letih smo iz neke republike, federalne enote, socialistične, totalitarne, nedemokratične države postali samostojna demokratična država, članica EU in zveze NATO. Kot poudarja vrhovni sodnik Jan Zobec smo dosegli ogromno, posebej če se spomnimo kjer smo takrat bili na področju demokracije, nacionalnosti in ekonomije. »Pri demokraciji naj omenim samo JLA, partijo, Udbo. Nacionalno: Naj omenim skupna jedra, jezik, ki smo ga morali govoriti na obveznem služenju v JLA, Miloševića, velikoserbsko hegemonijo, razne mitinge in podobno. Ekonomsko: Spomnimo se na kolaps ekonomije, na podivjano inflacijo, vsesplošno obubožanje, živeli smo revno. Danes pa smo na vseh teh treh ključnih področjih, tako demokratičnosti, nacionalnosti in na področju ekonomije dosegli nekaj nepredstavljivega, ogromno. Velik skok naprej.«

Kljub temu pa po besedah sogovornika ustavna demokracija še vedno zaostaja in ne deluje, kot bi morala, institucije niso v dobri kondiciji. »Smo pa v položaju, ko lahko to državo naredimo dobro in delujočo. Pred 30. leti te možnosti ni bilo. In k temu si moramo prizadevati. To je naš cilj in ta cilj mora biti cilj vsakega posameznika. Sedaj imamo svojo državo, imamo volilno pravico, ki je prej nismo imeli, prej je bila samo diktatura partije in privid volilne pravice. Sedaj to imamo. Imamo svobodo. Sami smo odgovorni za svojo usodo, soustvarjajmo tudi EU in na nas je kakšna bo prihodnost.«

Vrhovna sodnica Barbara Zobec pa je na vprašanje, katero napako iz preteklosti bi posebej izpostavila dejala, da bi težko rekla, da smo storili kakšno kardinalno napako. Kot enega glavnih problemov, ki ga vlečemo še iz preteklosti pa je omenila razhajanje Slovenije med normativnim in dejanskim. »Normativno si Slovenija zastavlja visoke cilje, ustavno demokracijo, vendar pa je na drugi strani družbeno okolje, ki je bilo vzgojeno v totalitarni ureditvi, kar žal ni najboljši humus iz katerega bi rasla ustavna demokracija. Problem Slovenije je kulturna reprodukcija določenih miselnih vzorcev, ki se napajajo iz podsistemov kot so predvsem mediji, vzgoja in izobraževanje.«

Kot enega od primerov je Zobčeva navedla razpravo o financiranju izobraževanja o otrok v zasebnih šolah. »Problem zagotovo ni bil finančni temveč ideološki.«

Dodala je še, da se avtopoetsko obnavljajo podobni miselni vzorci tudi pri kadrovanju. »Tisti, ki so na oblasti na določenih funkcijah bodo izbirali takšne, ki imajo podobne interese, poglede na svet... Po vsem tem mislim, da čas, ko bo polnokrvno zaživela ustavna demokracije še ni napočil. To zahteva nekaj generacij.«