Barbara Zobec: Priznavati človekove pravice samo »našim« je popolnoma nevzdržno

Slovenija | 16.06.2020, 09:24 Alen Salihović

V tokratni oddaji Spoznanje več, predsodek manj smo gostili vrhovna sodnika Barbaro Zobec in Jana Zobca. Najprej smo govorili o kandidaturi Barbare Zobec za ustavno sodnico in tudi zakaj je od nje odstopila, nato pa smo spregovorili še nekaj o dveh obletnicah – 75-letnici konca druge svetovne vojne in morije po njej ter se vprašali, kako daleč smo še do sprave ter se dotaknili začetkov osamosvojitvenih procesov, ki so se začeli pred 30. leti.

Priznavati človekove pravice samo enim, »našim«, drugim »nenašim« pa ne in to pričakovati celo od sodnika, je popolnoma nevzdržno.

Barbara Zobec je v predstavitvi za ustavno sodnico jasno povedala, da ne spada nikamor, da pa je zavezana pravni državi. Ker je nanjo letelo precej očitkov v povezavi z nekaterimi sodbami je uvodoma pojasnila, da so bile vse sodbe sprejete v senatu ter da v nobeni od očitanih zadev ni odločala sama. Opozorila je, da so bili vsi očitki posplošeni ter usmerjeni v nezadovoljstvo z izrekom, medtem ko so pravno argumentacijo pustili ob strani. »Ne, očitki so bili usmerjeni izključno v izreke. Skupno vsem zadevam, ki mi jih očitajo, je dejstvo, da so bile v postopkih na nižjih sodiščih obdolžencem kršene človekove pravice, ali pa so bile v njihovo škodo prekršene nekatere postopkovne garancije. Gre pa za zadeve, kjer so bili obdolženci člani ali pa privrženci določenih političnih strank. Ravno to je izrazito zaskrbljujoče. Ti obdolženci so namreč s pravnimi sredstvi uspeli zgolj zato, ker je prišlo do kršitev bodisi procesnega zakona, bodisi kršitve ustave. Skrbi me, ko politika gleda na človekove pravice skozi prizmo zanikanja temeljnega postulata prava človekovih pravic, namreč njihove univerzalnosti. Človekove pravice pripadajo vsem, kot pravi 14. člen ustave in 14. člen evropske konvencije o človekovih pravicah. Ne glede na spol, barvo kože, veroizpoved, nazorsko usmeritev, socialni status in tudi ne glede na politično prepričanje. Priznavati človekove pravice samo enim, »našim«, drugim »nenašim« pa ne in to pričakovati celo od sodnika, in kar je najhuje od ustavnega sodnika, saj drugače teh očitkov ne morem razumeti, je popolnoma nevzdržno. Ni čudno potem, da letijo na sodstvo določeni očitki o prvorazrednosti enih in drugorazrednosti drugih. Človekove pravice naj bi bile torej samo za naše in sodnik, ki tega ne ve, sodnik, ki tega ne upošteva, ne more biti ustavni sodnik,« je bila jasna Zobčeva.

Dejala je še, da jo je nekoliko presenetil medijski pogrom, predvsem v luči tega, da se je želelo obračunati z nekom, ki človekove pravice jemlje resno. »Čudi me, da so tako pisali o meni novinarji, saj z njimi nikoli nisem bila v prav nobenih sporih, čeprav sem imela z njimi kar veliko stikov, še kot sodnica sodišča prve stopnje. Odnos med njimi in menoj je bil vselej zelo korekten. Obžalujem, da je tako in da medije bolj kot prizadevanje za iskanje resnice in za objektivno poročanje vodijo neki drugi interesi.Kakšni, bi težko rekla.«

Sedanja sestava ustavnega sodišča je izrazito neuravnotežena

V povezavi s primerom Barbare Zobec je Jan Zobec dejal, da bi morala prava država storiti več, da pridejo na ustavno sodišče močni kandidati. »In kdo so močni kandidati? To so tisti, ki so se v svojem poklicu maksimalno izkazali. Ki so v svojem poklicu naredili največ. Predvsem so morali ta poklic opravljati dovolj dolgo. Samo, če poklic dovolj dolgo opravljaš se lahko v njem izkažeš in se lahko lahko izoblikuje ocena o tebi, takrat se ve, s kom imamo opravka. Nisi več nepopisan list papirja: Daljša kot je tvoja kariera, bolj popisan je tvoj list,« je dejal Zobec. Po njegovih besedah bi bilo vredno razmišljati o spremembi sistema prijavljanja na razpis. »Ustavni sodnik bi moral biti povabljen. Pri čemer bi se moral po mojem predsednik posvetovati z odločenim gremijem in ta gremi bi bil sestavljen iz najuglednejših pravnikov, ne samo iz domačih tudi tujih. Prav tako bi bilo vredno razmisliti o trajnosti mandata. Problem je, ker se ob iztekanju devetletnega mandata, kolikor ta traja sedaj, ustavni sodnik lahko začne ozirati za svojo nadaljnjo službo. Pri tem hitro zaide v položaj, ko je ogrožena njegova neodvisnost ter posledično nepristranskost.«

Zobec se je strinjal, da se sedanja sestava ustavnega sodišča nagiba bolj na polje teoretikov in manj praktikov in je zato izrazito neuravnotežena. »Ustavno sodišče mora biti uravnoteženo tudi kar se tiče razmerja med akademiki, profesorji in praktiki. Ampak ob tem se mi zdi, da je še nekaj drugega, kar je pomembnejše oziroma, kar je sicer neka hiba Slovenije. To pa je razkorak med normativnim in dejanskim, med zapisanim, formalnim in stvarno delujočim,« je spomnil Zobec in dejal, da ima je Slovenija res ustavno ureditev ter se zgleduje po razvitih demokracijah. A to je le na formalni, normativni ravni, v praksi pa prihaja do razkoraka. »Človekove pravice ne živijo na papirju. Živijo v življenju, na koži vsakogar od nas. Tukaj pa smo še zelo daleč od idealne, zgledne ustavne demokracije. Daleč zato, ker institucije ustavne demokracije ne delujejo kot bi morale.«