Andrej Šter: Svet je nekoliko razpadel. Mednarodni stiki so pod udarom novih razmer in pogojev. Kar ni nujno le slabo.

Pozitiva | 28.05.2020, 17:50 Nataša Ličen

Vodjo konzularne službe Ministrstva za zunanje zadeve smo povabili k pogovoru ob koncu prve faze epidemije, ki smo jo v Sloveniji dobro prebrodili. Bil je med bolj vidnimi v času prvih negotovosti, ko so se zapirale meje sveta in so se posamezniki znašli pred zahtevnimi in na prvi pogled nepremostljivimi ovirami.

Za dobro se je med Slovenci izkazalo spoštovanje zadanih priporočenih ukrepov in tudi veliko sodelovanja ter solidarnosti med ljudmi. Želimo si, da bi znali sodelovati tudi vnaprej. Da ne bi bilo nepremišljenih posameznikov, ki lahko v nevarnost popeljejo širšo skupnost.

Ljudje smo postali kot invazivne rastline. Kamorkoli smo pripotovali, smo vnašali svoje navade, ne meneč se za lokalne posebnosti v krajih sveta.

Izkušnja zadnjih mesecev je v mojih očeh v veliki večini pozitivna.

»Izkazalo se je, da še znamo prepoznati stisko sočloveka in kar je morda še pomembneje, da še znamo prositi za pomoč, ko jo potrebujemo. Morda smo se celo naučili, kaj je pogovor, da znamo slišati in poslušati. Pokazalo se je tudi, da vreščeča manjšina vendarle ni v večini.«

»Zdaj, ko ocenjujemo, da smo zmagali, nekateri rečejo, saj ni bilo nič posebnega. Kar naj govorijo, jaz bom naredil po svoje. Vsakomur, ki govori tako, svetujem naj razmisli pri sebi, ali je bil takšnega mnenja tudi konec marca, ko smo bili vsi skupaj precej zaskrbljeni?«

Vesti se moramo kot skupnost. Razumeti, da kot skupnost lahko zajezimo ali pa odpremo bolezni vrata na široko.

Smo ena redkih držav, v kateri nam je uspelo dokaj ugodno prebrodili prvo fazo epidemije. »Smo se iz tega kaj naučili? Ali pa bomo ovinke ob morebitnem drugem krogu morali ponavljati? V tem primeru se bojim, da pripravljenosti pomagati v drugo ne bo toliko, kot je je bilo prvič.«

»Lahkomiselno vedenje ni tvegano samo zaradi sebe, s takšnim vedenjem ogrožamo tudi ostale. Obnašajmo se zato kot skupnost, saj le tako lahko zajezimo bolezen ali pa ji na široko odpremo vrata.«

Mi moramo biti rešitev, ne moremo se postaviti v vlogo zgolj telefonskega posredovalca. Biti moramo na razpolago, se posvetiti problemu v celoti. Včasih zadostuje že samo pogovor.

»Pri mojem profesionalnem delu je naklonjenost do ljudi nujna. Je lep poklic, s katerim lahko kdaj komu tudi uspemo rešiti njegov problem. Ni lahek poklic, dnevno se srečujemo s stisko, tudi z visokimi pričakovanji. Vsako tarnanje, razočaranja in podobno je treba vzeti resno. Trenutni problem, pa naj se nam zdi še tako banalen, je za konkretnega človeka lahko življenjskega pomena.«

»Osnovna napaka pri našem delu je, če rečemo, da kakšen problem ni vreden obravnave ali naše pozornosti. Na lahko ne smemo jemati ničesar. Človek in človeška skupnost nista skupek tehnicističnih enot. Če mislimo tako, je bolje sploh ne stopiti v vrsto za takšno delo.«

"Izkazalo se je, da ima vse svoje meje. Samo rast pač ne gre. In, hvala Bogu je tako tudi prav. Temu bo treba prilagoditi svoje potrebe in želje. Bomo spet hoteli jesti polenovko iz Norveške, bambusove vršičke od ne vem kod, ali bomo spoznali, da sta repa in zelje od sosedovega kmeta lahko prav tako slastna?"

Pomirja in vrača zaupanje v državne službe dejstvo, da imamo na pomembnih družbenih mestih tudi predane in častne ljudi. Mednje sodi g. Andrej Šter, ki je v pogovoru za »Via positivo« povedal še, da kadar zahtevnost nalog preraste v neobvladljivo, naredi tudi kakšno devetdnevnico pri frančiškanih. In, deluje, pravi navihano in smeje.

Priporočamo poslušanje celotnega pogovora.