Matjaž Merljak
Marko Zupan
Alen Salihović
Svoje napake spregledamo, pri drugem jih izpostavljamo.  (foto: Pixabay)
Svoje napake spregledamo, pri drugem jih izpostavljamo. | (foto: Pixabay)

Napake pri sebi opravičujemo, pri drugih ne.

26.05.2020, 20:55 Nataša Ličen

Vsaka kriza je velika priložnost za popravke. Prof. dr. Jože Ramovša je ob tem v oddaji »Za sožitje« dodal, da so se žal v preteklosti krize večinoma popravljale tako, da so se sesule v agresijo, v še večjo krizo torej, in ko se je vse sesulo, se je potem začelo obraščati iz korenin.

Človek je človeku človek po besedi, kar pomeni jasno povedati svoje potrebe in doživljanje.

»Srčno upam, da se danes ne bo dogajalo tako, da bomo znali reševati prej in bolje. Epidemija je vendarle, optimistično doda, marsikje pokazala, da je volje in znanja, hotenja, kako dobrotno in solidarno reševati, veliko, več kot mislimo in kot kažejo raziskave.«

Čim bolj realistično, izenačeno torej, glejmo nase in na druge. To je osnova do boljšega sožitja in razvoja posameznika kot družbe.

Dr. Jože Ramovš
Dr. Jože Ramovš © Rok Mihevc

Pri sebi imamo za tisto, kar nam ni všeč, vedno razloge. Ko ga polomimo, imamo zase vedno opravičilo.
"Rečemo: »Nisem mogel drugače«. Drži? Ali pa: »Vse naredim, kar morem. Če bi še drugi naredil vsaj nekaj, bi bilo krasno.« Kot mi, pa si seveda misli in reč, isto tudi drugi, s katerim smo v odnosu.»
Svoje napake opravičujemo. Drugim jih pa ne. Na drugega gledamo strožje, skozi pričakovanja, kaj bi moralo biti in ne kaj je realno.

Le ob sodelovanju, vživljanju v druge, bo boljše za vse.
Le ob sodelovanju, vživljanju v druge, bo boljše za vse. © Pixabay

Če bi se ljudje spogledali iz dna, bi videli, da je tam en sam dober človek, ki bi rad lepo in dobro.

»V družini, v krajevni skupnosti, v politiki, v narodni, v cerkveni in svetovni skupnosti, je torej ta zakonitost, da vsak sam (če gre za skupino, pa njegova skupina, njegova vera) dela vse, kar zmore in kar je najbolj prav in ima predstavo, da če bi se tudi drug ali drugi, vsaj malo potrudil/potrudili, in bi delal/delali tako, bi bilo idealno. Ta antagonizem (nasprotje, nasprotovanje zaradi različnih idej, koristi) je vzrok ali povod nesoglasij, nesožitja, razdora med ljudmi, slabega razvoja sebe in razvoja sožitja v skupnosti.«

Med naivnimi prepričanji je, da se otrok na svet rodi idealen, potem pa ga družba pokvari. To ne drži. Človek se rodi z vsemi možnostmi, je nevtralen. V boju za preživetje pa se v njem utirajo tako dobre kot slabe izkušnje. Možgani pa se oblikujejo vse življenje. Do smrti.

Možgani se razvijajo vse do smrti.
Možgani se razvijajo vse do smrti. © Pixabay

Kaj je rešitev?
»Psihoterapevti 20. stoletja in tudi nevroznanost zelo opozarjajo, da je rešitev čim bolj realistično, izenačeno, gledanje nase in na druge. Sem človek, ki marsikaj zmorem, sem marsikje svoboden, marsikaj naredim dobro, enako pa mi marsikaj tudi spodleti, imam svoje ovire in sem v marsičem odvisen od drugih.« Indijanci rečejo, ko zaškriplje, stopi v mokasine drugega, da spoznaš njegovo doživljanje. To je treba vzeti zelo resno, in sploh ni enostavno.«

V vsakem srcu preskakuje Kristusova iskra. To pa je ljubezen. Ljubezen pa je doživljanje drugega kot Božjega otroka, kar sem tudi sam. Ne več in nič manj kot drugi. Zato molimo Oče naš.

Vrtanje v drugega, kaj je vendarle z njim narobe, da ni kakršen bi moral biti, ne prinese rešitev. Ob vživljanju se soočamo z nemočjo obeh. S tem razvijamo empatičnost in le skozi to perspektivo se ob krizah stvari ne zrušijo do tal. Le z roko v roki lahko zvozimo od spočetja do smrti.

Ob krepitvi sočutja se razvijamo tudi sami
Ob krepitvi sočutja se razvijamo tudi sami © Pixabay

Med naivnostmi romantike prejšnjega stoletja je tudi ta, da se otrok rodi idealen, potem pa ga družba pokvari. To ne drži, pravi prof. dr. Jože Ramovš: »Svojo zavest, svoje doživljanje, gradimo s tem, kamor zavestno usmerjamo pozornost in oblikujemo svoja stališča. Tudi gibanje, če se redno gibljemo, vsaj uro na dan, kar je 7000 korakov, avtomatsko razvijamo možgane, da znajo bolj čuvati celotno zdravje."

Če sam ne znam, bom pa druge učil. Ko od drugih pričakujemo, kar sami ne zmoremo in ne delamo, je temeljna shizofrenija.

Tudi pri dementni bolezni se tisti del, ki še deluje, oblikuje in razvija. Ko smo veseli nad dobro izkušnjo drugega, ko nas navduši lepota, prizadevanje drugega, se naši možgani razvijajo, v njih se na novo porajajo biološke anatomske kemične povezave. Tiste, ki omogočajo sočutje, vživljanje, sodoživljanje, empatičnost, solidarnost. To je velika perspektiva, ki nam jo daje tudi znanost, da se lahko usmerjamo v kakovosten razvoj sebe, da lahko zorimo do smrti.

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Pozitiva

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Sveta maša na prostem (photo: Rok Mihevc) Sveta maša na prostem (photo: Rok Mihevc)

Priporočilo škofov: Svete maše naj bodo na prostem

Omejitev združevanja na javnih površinah s 500 na 50 ljudi vpliva tudi na delovanje Katoliške cerkve. Nova oziroma posodobljena pravila so zato posredovali tudi slovenski škofje. Objavljamo jih v ...

Novomašniki 2020 (photo: Rok Mihevc) Novomašniki 2020 (photo: Rok Mihevc)

Spoznajte letošnje novomašnike

V Sloveniji bomo letos imeli sedem novomašnikov. To so: Anže Cunk, Martin Leban, Tilen Oberwalder Zupanc, Janez Potisek in Matej Rus iz ljubljanske nadškofije, Blaž Franko iz novomeške škofije in ...

O avtorju