Svoje napake spregledamo, pri drugem jih izpostavljamo. | (foto: Pixabay)
Napake pri sebi opravičujemo, pri drugih ne.
Pozitiva | Nataša Ličen
Vsaka kriza je velika priložnost za popravke. Prof. dr. Jože Ramovša je ob tem v oddaji »Za sožitje« dodal, da so se žal v preteklosti krize večinoma popravljale tako, da so se sesule v agresijo, v še večjo krizo torej, in ko se je vse sesulo, se je potem začelo obraščati iz korenin.
Človek je človeku človek po besedi, kar pomeni jasno povedati svoje potrebe in doživljanje.
»Srčno upam, da se danes ne bo dogajalo tako, da bomo znali reševati prej in bolje. Epidemija je vendarle, optimistično doda, marsikje pokazala, da je volje in znanja, hotenja, kako dobrotno in solidarno reševati, veliko, več kot mislimo in kot kažejo raziskave.«
Čim bolj realistično, izenačeno torej, glejmo nase in na druge. To je osnova do boljšega sožitja in razvoja posameznika kot družbe.
Pri sebi imamo za tisto, kar nam ni všeč, vedno razloge. Ko ga polomimo, imamo zase vedno opravičilo.
"Rečemo: »Nisem mogel drugače«. Drži? Ali pa: »Vse naredim, kar morem. Če bi še drugi naredil vsaj nekaj, bi bilo krasno.« Kot mi, pa si seveda misli in reč, isto tudi drugi, s katerim smo v odnosu.»
Svoje napake opravičujemo. Drugim jih pa ne. Na drugega gledamo strožje, skozi pričakovanja, kaj bi moralo biti in ne kaj je realno.
Če bi se ljudje spogledali iz dna, bi videli, da je tam en sam dober človek, ki bi rad lepo in dobro.
»V družini, v krajevni skupnosti, v politiki, v narodni, v cerkveni in svetovni skupnosti, je torej ta zakonitost, da vsak sam (če gre za skupino, pa njegova skupina, njegova vera) dela vse, kar zmore in kar je najbolj prav in ima predstavo, da če bi se tudi drug ali drugi, vsaj malo potrudil/potrudili, in bi delal/delali tako, bi bilo idealno. Ta antagonizem (nasprotje, nasprotovanje zaradi različnih idej, koristi) je vzrok ali povod nesoglasij, nesožitja, razdora med ljudmi, slabega razvoja sebe in razvoja sožitja v skupnosti.«
Med naivnimi prepričanji je, da se otrok na svet rodi idealen, potem pa ga družba pokvari. To ne drži. Človek se rodi z vsemi možnostmi, je nevtralen. V boju za preživetje pa se v njem utirajo tako dobre kot slabe izkušnje. Možgani pa se oblikujejo vse življenje. Do smrti.
Kaj je rešitev?
»Psihoterapevti 20. stoletja in tudi nevroznanost zelo opozarjajo, da je rešitev čim bolj realistično, izenačeno, gledanje nase in na druge. Sem človek, ki marsikaj zmorem, sem marsikje svoboden, marsikaj naredim dobro, enako pa mi marsikaj tudi spodleti, imam svoje ovire in sem v marsičem odvisen od drugih.« Indijanci rečejo, ko zaškriplje, stopi v mokasine drugega, da spoznaš njegovo doživljanje. To je treba vzeti zelo resno, in sploh ni enostavno.«
V vsakem srcu preskakuje Kristusova iskra. To pa je ljubezen. Ljubezen pa je doživljanje drugega kot Božjega otroka, kar sem tudi sam. Ne več in nič manj kot drugi. Zato molimo Oče naš.
Vrtanje v drugega, kaj je vendarle z njim narobe, da ni kakršen bi moral biti, ne prinese rešitev. Ob vživljanju se soočamo z nemočjo obeh. S tem razvijamo empatičnost in le skozi to perspektivo se ob krizah stvari ne zrušijo do tal. Le z roko v roki lahko zvozimo od spočetja do smrti.
Med naivnostmi romantike prejšnjega stoletja je tudi ta, da se otrok rodi idealen, potem pa ga družba pokvari. To ne drži, pravi prof. dr. Jože Ramovš: »Svojo zavest, svoje doživljanje, gradimo s tem, kamor zavestno usmerjamo pozornost in oblikujemo svoja stališča. Tudi gibanje, če se redno gibljemo, vsaj uro na dan, kar je 7000 korakov, avtomatsko razvijamo možgane, da znajo bolj čuvati celotno zdravje."
Če sam ne znam, bom pa druge učil. Ko od drugih pričakujemo, kar sami ne zmoremo in ne delamo, je temeljna shizofrenija.
Tudi pri dementni bolezni se tisti del, ki še deluje, oblikuje in razvija. Ko smo veseli nad dobro izkušnjo drugega, ko nas navduši lepota, prizadevanje drugega, se naši možgani razvijajo, v njih se na novo porajajo biološke anatomske kemične povezave. Tiste, ki omogočajo sočutje, vživljanje, sodoživljanje, empatičnost, solidarnost. To je velika perspektiva, ki nam jo daje tudi znanost, da se lahko usmerjamo v kakovosten razvoj sebe, da lahko zorimo do smrti.
