Biti v zanosu

Komentar tedna 19. 05. 2020, 10:59 ddr. h.c. Marko Pavliha

Ste se kdaj počutili kot v devetih nebesih, zamaknjeni in zaverovani v osebo, stvar ali opravilo, da ste zaradi vzhičenosti dobili skomine in otopeli za okolico, hkrati pa je bila vaša čuječnost vrhunska? Vas je kaj sličnega presunilo v svetem kraju, med molitvijo, meditacijo, branjem, pisanjem, ljubljenjem, glasbo, plesom, potapljanjem, smučanjem, planinarjenjem in sprehodom v naravi?

O teh izjemnih občutkih, ki jih je poimenoval flow, je že pred tridesetimi leti napisal knjigo madžarsko-ameriški profesor Mihaly Csikszentmihalyi. Po zaslugi založbe UMco in prevajalke Helene Marko je bila končno prevedena tudi v slovenščino z naslovom Zanos: psihologija optimalnega izkustva. Gre za klasično delo o sreči, tej izmuzljivi večni želji opoteči, s katero se tisočletja ukvarjajo modreci in strokovnjaki z različnih področji, pri nas recimo pokojni profesor Anton Trstenjak. Utemeljitelj zanosa je segel še dlje, saj nam ponuja znanstveno utemeljena splošna vodila, ki so mnogim omogočila, da so svoja dolgočasna in brezsmiselna življenja preobrazili v zadovoljno bivanje s pomočjo pogostega doživljanja stanja radosti, ustvarjalnosti in popolne zatopljenosti.

Zanos je stanje duha, nepopisna vzhičenost, ko "pademo noter" in nas nekaj "potegne" in čisto prevzame, ko je človekova zavest harmonično urejena in želi početi nekaj zaradi dejavnosti same. Vsakdo je zmožen izkusiti zanos, bodisi med zlitjem z določeno aktivnostjo, negovanjem odnosov ali igro.

Sreča ni nekaj, kar se zgodi, ni rezultat srečnega naključja ali možnosti, ne moremo jo kupiti z denarjem ali osvojiti z močjo, ni odvisna od zunanjih okoliščin in dogodkov. Sreča je stanje, ki ga mora vsakdo pripraviti, negovati in osebno braniti, vendar je ne bomo našli z njenim neposrednim iskanjem, temveč tako, "da se bomo polno vpletli v vsako podrobnost svojega življenja, pa naj bo dobra ali slaba."

Raziskave kažejo, da ženske in moški ter mladi in stari na enak način opisujejo svoja optimalna izkustva, pri čemer kulturne razlike ne igrajo vloge. Naša sreča je odvisna od notranje harmonije in ne od nadzora, "ki ga skušamo vsiliti velikim silam vesolja." Sodobni človek je pretirano obremenjen z naraščajočimi pričakovanji in ne zna več okušati sedanjosti, razen na hedonističen način, že v srednjih letih pa se sooča z vse bolj nadležnim vprašanjem: "Je to vse, kar je?" Naučiti bi se morali osvobajanja od "družbenih nagrad" in jih nadomestiti s tistimi, ki so odvisne od nas samih.

Empirično je dokazano, da ima zadovoljstvo osem glavnih komponent, ki v človeku povzročijo občutek takšnega intenzivnega potešenja ali celo ekstaze, da se nam zdi vredno v nekaj vložiti veliko energije že zaradi tega občutka. Običajno imamo tako izkušnjo, ko smo kos neki težavni nalogi, ker jo obvladamo zaradi svojih veščin. Moramo se znati osredotočiti na to, kar počnemo, tako zelo se zatopimo v opravilo, da postane spontano, skoraj samodejno, izvedba se zlije z zavestjo. Zbranost največkrat dosežemo zaradi jasnih ciljev, ki nam zagotavljajo takojšen povratni odziv, pri čemer nam uspeh pri banalnem cilju bržkone ne bo prinesel zadovoljstva, recimo da hočemo ostati živi med sedenjem na kavču v dnevni sobi, gledanjem televizije in srkanjem ohlajene limonade.

Zanosni nalogi se z lahkoto globoko posvetimo, ker "iz našega zavedanja izpuhtijo vse skrbi in frustracije vsakdana." Zadovoljujoče izkušnje nam z ustvarjanjem reda v umu izboljšajo kakovost obstoja in nam dajejo občutek nadzora nad našimi dejanji. Toda ne smemo dopustiti, da nas zasvojijo, ker takrat občutek samega sebe postane ujetnik določene oblike reda in se nismo več pripravljeni soočati z nepredvidljivo sedanjostjo. Skrb zase izgine, izgubimo samozavedanje, kot da bi ego začasno poniknil v neznano, čeravno se po zanosnem izkustvu občutek samega sebe paradoksalno okrepi, toda gre za pristno, neškodljivo samozavest.

In končno, spremeni se naše doživljanje časa, (od)rešimo se pred njegovo tiranijo, kajti "ure bežijo kot minute, minute pa se raztegnejo v ure," kar dopolni naše prijetno vznemirjenje, ki ga občutimo v stanju popolne zatopljenosti.

Ključni element zanosa je, da predstavlja cilj sam po sebi, da gre za samozadostno aktivnost. Zanos lahko doživimo v samoti ali v družbi, domala kjerkoli in kadarkoli. Občutki vznesenosti so lahko identični ne glede na to, ali smo opazovalci, poslušalci, igralci, izvajalci ali ustvarjalci.

Posebno poglavje si zasluži zanos misli, kamor lahko umestimo znanost, nenehno učenje, spomin, branje in besedne igre. Avtor knjige o zanosu navzlic svojemu privzgojenemu materialističnemu pristopu sicer pohvali amaterske in revolucionarne znanstvenike, vendar zamolči, da bi bilo kaj takega zaželeno tudi v psihologiji. Zanos je kajpak mogoče doživeti tudi - ali zlasti - pri delu, na primer med predavanjem, branjem, raziskovanjem in pisanjem, kar je sijajno upesnil Tone Pavček, da "Sreča ni v glavi in ne v daljavi, ne pod palcem skrit zaklad. Sreča je, ko se delo dobro opravi. In ko imaš nekoga rad."

Dr. Csikszentmihalyi ga kajpak ne omenja in tudi ne antičnega rekla iuvat ipse labor, da razveseljuje (že) samo delo, ki ga je Sigmund Freud nadgradil z mantro "lieben und arbeiten", ljubiti in delati. Japonci poznajo ikigai, srečo večne zaposlenosti, nekakšno logoterapijo Viktorja Frankla za sodobne čase, umetnost radostnega staranja oziroma dolgoživosti in stičišče naših talentov, tistega, kar imamo radi, kar potrebuje svet in za kar smo lahko plačani, torej simbiozo nalog, poslanstva, poklica in strasti.

Med pravniki nas je kar nekaj zanesenjakov, ki v svojem poslanstvu uživamo in vsaj občasno doživljamo delovni zanos kot enega od načinov osmišljanja življenja. Idealno bi bilo, da bi slehernik kompleksno preobrazil svoje življenje v enotno zanosno izkustvo, da bi kultiviral smisel in smoter s pogosto zatopljenostjo v vita activa in vita contemplativa.

"Problem smisla bo razrešen, ko se bodo nameni posameznika združili z univerzalnim zanosom," sklene ameriški profesor madžarskih korenin, še prej pa nas etično opomni:

"Vaša naloga je, da se naučite, kako občutiti zadovoljstvo v vsakdanjem življenju, ne da bi s tem zmanjšali možnosti drugih, da ga občutijo v svojem."