Bodeča žica | (foto: Carlotta Silvestrini / Pixabay)
Medijsko spodkopavanje reda in miru
Lenart Rihar
Še danes me neprijetno spreleti srh, ko se spomnim na divjanje po ljubljanskih ulicah v času druge Janševe vlade. Slišal sem jih samo enkrat, pa še to z Nazorjeve ulice, ne povsem od blizu. Nisem opazil, da bi v medijih ali na splošno ljudje izražali podoben tesnoben občutek ob množičnem rjovenju in ob splošni pripravljenosti na linč drugače mislečih.
Morda sem občutljiv, ker se pri svojem uredniškem delu neprestano srečujem s temnimi stranmi zgodovine? Morda, vendar to ne spodkopava razlogov za skrb. Bolj gotovo so potrjeni, saj se ve, kako gre starodavna modrost, da je zgodovina učiteljica življenja in da se je iz napak smiselno učiti. Velikokrat slišimo tudi, da se zgodovina ponavlja. Ponavlja pa se prav zato, ker je kot učiteljico ne upoštevamo in ker se iz preteklih napak premalo naučimo.
Zatiranje Judov se ni zgodilo čez noč. Začelo se je razmeroma nedolžno, nadaljevalo s propagando in stigmatizacijo, končalo pa z aretacijami in uničevalnimi taborišči. Kolesarsko napenjanje mišic ob petkih ne bi bilo nič posebnega, če ne bi bilo posebnih okoliščin.
Prva je ta, da se dogajajo v času ukrepov proti epidemiji, ko zbiranje večjega števila ljudi drastično poveča tveganje in je zato prepovedano.
Druga okoliščina je ta, da protestniki za svoje početje nimajo enega samega sorazmernega razloga.
Tretja je ta, da so protesti polni bolj ali manj direktnega pozivanja k nasilju.
Četrta je ta, da vlada še zdaj ni naštela sto dni vladanja, ko naj bi imela nekaj miru.
Peta okoliščina je ta, da se še niti en medijsko-politični škandal, uperjen proti vladi, ni izkazal za utemeljen, medtem ko ji uspehe priznava ves svet.
Šesta je ta, da ne pomnimo, kdaj bi kakšna naša vlada krizo reševala tako, da bi se to v pozitivnem smislu poznalo tudi neposredno pri vsakem državljanu, v njegovem osebnem proračunu.
Sedma okoliščina je v tem, da vlada kljub vsemu še vedno vabi k sodelovanju.
Osma je ta, da odpiranja navzven nima samo na ustih, pač pa ga tudi živi; za primer lahko navedemo že Jelka Kacina in relevantne gospodarstvenike, ki so za boj proti recesiji nabrani z vseh idejnih vetrov.
Deveti in deseti okoliščini pa se posvetimo nekoliko bolj na dolgo. Včeraj sem si pogledal posnetek oddaje, ko je predsednik vlade na Novi24TV odgovarjal na novinarjeva vprašanja in na vprašanja ljudi. V tej oddaji so zavrteli tudi nekaj zbranih posnetkov s terena, ko razni protestniki pozivajo k nasilju in pobijanju. Zares strašljivo, da človeka strese! Vsekakor ob tem asociacija na začetke judovskega holokavsta ni več pretirana.
A še bolj strašno je nadaljevanje. Objavljeno je bilo namreč besedilo državnega tožilstva, ki, če povzamemo, pove: vse te grožnje, vse to vpitje in plakati, ki pozivajo k ubijanju, niso spodbujanje sovraštva, nasilja in nestrpnosti in jih tožilstvo ne preganja. Čeprav je kazenski zakonik v svojem 297. členu jasen, očitno velja le, kadar to ustreza prvorazrednim.
Ker smo pred nedeljo sredstev družbenega obveščanja, bomo deseto okoliščino namenili medijem. Najprej moram povedati, da imam razmeroma veliko stikov z ljudmi v tujini in ne glede na njihovo ideološko ozadje preprosto ne morejo verjeti, da je mogoče to, kar se dogaja v Sloveniji. Namreč da se lahko v takih nevarnih epidemioloških okoliščinah tako brutalno napada pravkar imenovano vlado, ki je za povrh še uspešna - v svetovnem merilu!
Takega sovražnega odnosa pač ne bi moglo biti, če bi osrednji mediji opravljali svoje osnovno poslanstvo, ki je: ljudi informirati v skladu z dejstvi, v skladu z dejanskim stanjem. Da je pri tem tako grobo navijaška tudi nacionalna medijska hiša, spada med škandale, ki so možni samo v državi, ki se ni v zadostni meri otresla totalitarnega režima.
Zato pa ob tejle medijski nedelji toliko večje priznanje vsem radiem, televizijam in drugim glasilom, ki se trudite, da bi ljudje lahko prišli do resnice. Prav tako pa zahvala in priznanje tudi vsakemu posamezniku, ki ohranja kritično mišljenje in ga tudi pove, kjer koli je mogoče.
Samo na teh deprivilegiranih medijih in na pametnih, pogumnih ljudeh je ta hip mogoče utemeljiti upanje, da nasilniki s pomočjo skritih centrov moči in korumpiranih inštitucij ne bodo zrušili reda in miru.
