Škof Jurij Bizjak: Slavja se vračajo v družino!

Slovenija 09. 04. 2020, 13:53 Mirjam Judež

V duhovni Svetovalnici smo se povezali s koprskim škofom Jurijem Bizjakom, ki je spodbudil, da se v obhajanje svetega tridnevja podamo z notranjimi očmi. Ker zunanjega obredja tokrat ne bo, je pogled navznoter največji izziv za poglobitev vere, ki nam ga dajejo trenutne razmere. Škof je uvodoma priznal, da ga te razmere niso prav prizadele in da ima občutek, da smo kar resno pristopili k zadevi. Danes pa vstopamo v obhajanje svetega tridnevja, v čas bogate liturgije, ki jo bomo lahko obudili samo v duhu. Kako vstopiti v to praznovanje? Pogovor je na daljavo vodil Blaž Lesnik.

»Dobro bi bilo našo krščansko vero bolj utemeljevati v družini!«

»Nič ni odpadlo, niso odpadle sv. maše, pogrebi. Se opravljajo naprej, samo v manjših krogih, bolj previdno, s primerno razdaljo. Duhovno življenje in življenje Cerkve teče naprej. Kar se tiče velikonočnih slovesnosti mi je takoj prišlo na misel, da naši predhodniki, Judje, izvoljeno ljudstvo, že več kot tri tisoč let praznujejo veliko noč predvsem doma,v družinah. Pri nas bo letos podobno kot pri njih. Obredi tudi pri nas se bodo preselili v družine. Dobro bi bilo našo krščansko vero bolj utemeljevati v družini, ne samo v župniji in škofiji in širše. Dosti stvari, ne da bi hoteli kaj slabega s tem, smo potegnili ven iz družine in ta pomanjkljivost zdaj prihaja na dan. Zdaj pa nas to opominja in daje priložnost, da bo letošnja velika noč slovesno opravljena zlasti po družinah. To se mi zdi lepa okoliščina.«

»Cilj vseh zunanjih slovesnosti je notranje spreobrnjenje, notranja obogatitev.«

»Duhovniki imamo utečeno pojmovanje slovesnosti, obredov in verjamem, da marsikdo to nekoliko občuti. Slavja se vračajo v družino. Šel bi globlje in bi rekel, da glavni očitek, ki ga beremo v evangeliju, je, da delujemo preveč pozunanjeno. »To ljudstvo me časti z ustnicami.« Ne maram povezovati tega, a gre za to, da morejo naši obredi, slovesnosti, ... biti obrnjeni navznoter. Cilj vseh zunanjih slovesnosti je notranje spreobrnjenje, notranja obogatitev. To je za nekoga lahko tudi notranji opomin in priložnost, da se naši župniki obrnejo navznoter, da obogatimo svoje notranje duhovno življenje, da naredimo korake tudi na takšen način, da zunanjih slovesnosti in obredov ne moremo imeti.«

»Tudi spoved je lahko precej pozunanjena, zlasti kesanje. Zdaj je priložnost za popolno kesanje.«

»Odveza po sredstvih javnega obveščanja ni možna. Za odvezo je potreben oseben stik in tako je prav. Spoved v širšem smislu pa ne odpade, ampak je možna. Možni so raznovrstni pogovori, ki so bistveni del spovedi. Karkoli se uspe narediti na daljavo (pogovor po telefonu, Skypu, ...), ima enako vrednost, kot če bi bilo v osebnem stiku, a pod pogojem, da ko bodo razmere dopuščale, se odvezo prejme na osebni ravni. Verjamem, da mnogi prejmejo tolažbo, imajo duhovne pogovore, ... in to ima vse svojo vrednost. Tudi spoved je lahko precej pozunanjena, zlasti kesanje. Zdaj je priložnost za popolno kesanje. Grehi se odpustijo, odvezo se pa dobi na osebni ravni, ko bodo razmere dopuščale. Včasih dobim pošto, kako verniki pogrešajo zakramentalno obhajilo. Še bolj kot fizični prejem obhajila je pomembno duhovno obhajilo. Če zunanje zakramentalno obhajilo ni hkrati tudi duhovno, ima manjšo vrednost. Zdaj imamo priložnost, da poglobimo, ovrednotimo duhovno obhajilo. Popolno kesanje večkrat obudimo, si večkrat izprašajmo vest, se odločimo, naredimo trdni sklep. To so bistvene stvari za spoved.«

Povezovanje občestva prek sodobne tehnologije

»Tudi to, kar nam tehnologija omogoča, je lahko zelo površno. Spet nam te razmere odpirajo oči in nas spodbujajo, da bi poglobili svoje duhovno življenje. Pri sv. Antonu v Afriki, kjer smo večkrat bili, sem vedno omenil, da je bil sv. Anton velik puščavnik. Živel je v votlini na sredi gore, ampak on ni nikoli živel sam. Za vse puščavnike in menihe je značilno, da so živeli v družbi svetnikov, angelov, v nebeški družbi. Nagovoril bi duhovnike in vse druge, da bi okrepili v sebi to zavest, da tudi, ko nimam stika z nobenim, nisem sam. Marsikoga številni stiki zasipajo in dobro je, če se ta vsakdanji ritem prekine, da dobim več časa zase. Običajno trajajo duhovne vaje en teden, morda bodo te trajale tri mesece. A mi živimo v skupnosti, v božjem svetu, v ozračju nebeškem in če to v sebi začutiš, si za to prizadevaš in za to živiš, se zelo zmanjša osamljenost, potreba po govoru, po glasbi in po sto rečeš, ki smo jih vajeni.«

»Moramo ohranjati tudi telesna dela usmiljenja, vsekakor, osebni stik je pomemben, a v teh razmerah bi poudaril duhovna dela usmiljenja.«

Blaž je začel, da je bilo umivanje nog pri Judih znamenje gostoljubnosti, dobrodošlice gostu, v krščanstvu pa umivanje nog na veliki četrtek razumemo kot povabilo k dejavni ljubezni do bližnjega, ki je lahko v teh razmerah okrnjena. Škof Bizjak pa nadaljuje: »Dejavna ljubezen do bližnjega je okrnjena navzven. Prepričan sem, da je pomembna naša duhovna higiena. Nekdo, ki v sebi uspe ustvariti dosti lepih namenov, želja, prošenj za ljudi okrog sebe, s tem zelo umiva tudi svojo okolico. Vse ljudi okrog sebe umiva na duhovni način. In to je najbolj pomembno. Moramo ohranjati tudi telesna dela usmiljenja, vsekakor, osebni stik je pomemben, a v teh razmerah bi poudaril duhovna dela usmiljenja. Duhovna dela usmiljenja so v tem, da sem sam čimbolj čist in poln lepih želja, prošenj, namenov, ki predstavljajo duhovna dela usmiljenja in to je bogastvo. Tu nam nikoli ne bi smelo biti dolgčas, ne bi smeli preveč čutiti, da je vse padlo v vodo, ker moraš nekje čepeti sam. Niti približno! Živimo v skupnosti, duhovno smo povezani. Letos bomo obred zunanjega umivanja nog izpustili, a ne bomo izpustili duhovnega umivanja in vseh duhovnih del usmiljenja.«