Slavi Košir
Andrej Novljan
Petra Stopar
Katarina Kompan Erzar (foto: ARO)
Katarina Kompan Erzar | (foto: ARO)

Dr. Katarina Kompan Erzar: »Ni treba rešiti sveta vsak dan znova, smemo ga samo preživeti!«

22.03.2020, 11:29 Mirjam Judež

V tokratni oddaji Za življenje smo prek Skypa gostili dr. Katarino Kompan Erzar, ki je izredna profesorica za zakonsko in družinsko terapijo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani in predavateljica na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda in Pedagoški fakulteti v Ljubljani. V teh dneh je lahko sobivanje tudi naporno, saj je treba usklajevati službo, šolo, družinsko življenje, igro, različne interese … Časa je več, hkrati pa ga ni. Pri Kompan Erzarjevi je začutiti, da je na strani otrok, sploh mladostnikov. K sodelovanju smo povabili tudi poslušalce. Pogovor je vodila Mateja Subotičanec.

V teh nastalih razmerah je vse obrnjeno na glavo, družine pa imajo nekaj več časa. Kako preživeti skupni čas, da ne bo nepotrebnih konfliktov?

To je vprašanje za milijon dolarjev. :) Družina nima več časa, ker ima ogromno stvari, ki jih mora izpeljati na bolj zahteven način kot prej, zato se večini družin zdi, da je zdaj še težje, kot je bilo. Potrebno je izpeljati vso šolo, službene stvari, logistično je bolj komplicirano. To zaenkrat niso počitnice. Prva stvar, na katero je treba biti pozoren, je osnovna prijaznost drug do drugega in do samega sebe. To pomeni, da sprejmemo, da je situacija nova, zahtevna, nepredvidljiva. Se zavedati svoje meje, da v prvem dnevu, tednu, stvari še ne bodo jasne, utečene, kak dan bo še zelo zahteven in kaotičen. To je naša meja in sproti se učimo, kako s to mejo živeti.

Dr. Kompan Erzar: »Vsaka stvar, ki jo smemo početi skupaj, je nekaj dragocenega: delo na vrtu, skupno prepevanje, skupno zlaganje oblek v omarah, tudi to, da se lahko opogumimo za skupno molitev, pogovor, ogled oddaje, filma, do ustvarjalnih stvari …«
Dr. Kompan Erzar: »Vsaka stvar, ki jo smemo početi skupaj, je nekaj dragocenega: delo na vrtu, skupno prepevanje, skupno zlaganje oblek v omarah, tudi to, da se lahko opogumimo za skupno molitev, pogovor, ogled oddaje, filma, do ustvarjalnih stvari …« © Fox / Pexels

Vsem staršem polagam na srce: bodite prijazni do svojih otrok, še posebej do mladostnikov, ki je najbolj preizkušana skupina, ker je odrezana od sovrstnikov, od živega stika, odrezana od okolja, v katerem je imela svobodo, iz katerega se je lahko napajala, je pod velikim pritiskom tudi zaradi šolskega dela. Mladina je zdaj vezana na en ozek okvir, na starše, kar je lahko zelo dobro, lahko pa strašno breme, sploh v tistih razmerah, kjer gre družina skozi težje preizkušnje, ni urejena, ima veliko težav in v takih primerih so mladostniki gotovo tisti člani družine, ki so najbolj na udaru, prizadeti, obremenjeni.

Večkrat smo svojim otrokom govorili: »Družite se, pustite telefone!« Zdaj pa je tudi to obrnjeno na glavo. Koliko nadzora naj imamo starši nad otroki, ko imajo te naprave, da komunicirajo z drugimi?

Dobro je, da poznamo socialno mrežo svojih otrok, da nam povedo: »Zdaj se slišim s tem sošolcem iz šole, s temi iz verouka, prijateljica iz glasbene me bo poklicala ...« Če smo mi dovolj prijazni, da sprejemamo otroke s tem, kar prinašajo, ne samo, da jih skušamo narediti takšne, kot mi želimo, nam bodo otroci z veseljem rekli: »Veš, kaj mi je pa ta poslal po telefonu ...«

Pomembno je, da začutimo drug drugega in si vzamemo čas za to, da si povemo, kar si še nismo povedali, da opazimo kaj novega drug pri drugem.

Ne gre za nadzor, da mi kot slaba vest stojimo za hrbtom in nadzorujemo, ampak da mi postanimo tista varna, prijazna, sprejemajoča točka, kjer želijo deliti svoje izkušnje. Naj se otroci združujejo v skupine preko messengerja, kjer jih komunicira več naenkrat, da tudi ti otroci začnejo skrbeti drug za drugega. Kakšni imajo doma tako zahtevne razmere, da se jim zdaj meša. In če jih ne bo nihče od sošolcev, prijateljev, znancev, ... poklical, bil z njimi v stiku, bodo zelo trpeli in to je tudi poslanstvo naših otrok, da to nudijo drug drugemu.

Petra iz Ljubljane ima 5-letno hčerko, ki vsak večer zaspi le poleg mame. Zdaj, ko so veliko doma, se ji zdi, da bi bil dober čas, da bi jo naučili zaspati v svoji postelji.

Kadar so izredne razmere, ko smo vsi malo bolj napeti, negotovi, je jasno, da bodo šli otroci razvojno malo nazaj. Zdaj ni čas za vzpostavljanje novih in zahtevnih premikov. Ta punčka ima svojo rutino, zaspi z rokico v mamini roki. S to rutino je smiselno nadaljevati. Če bo ta »čas doma« postal bolj sproščen, utečen, bo tudi ona verjetno sama izrazila željo, da bi zaspala v svoji posteljici. Bolje je, da jo opazujemo in vidimo, kdaj so trenutki, ko bo čez dan lahko naredila stvari bolj samostojno, da bi npr. z mamo skuhala nekaj, kar še nikoli ni ..., potem bo tudi zvečer lahko začela razvijati večjo samostojnost.

Občutimo tesnobo, ker se je toliko stvari spremenilo. Nekateri bodo postali tehnološki višek, ne bo denarja za položnice, ... Ta občutja se prenašajo tudi na otroke, pa se starši tega sploh ne zavedamo ...

Otrok bo začutil spremembo pri starših še preden se starši tega zavedajo. Čustva se prenašajo zunaj naše zavesti, to je biološki organski mehanizem, ki je 30x hitrejši od miselnih procesov. Otrok je naredil že 30 odzivov, preden dojamemo, da smo mi napeti. Bodite pozorni na otroke. Ne na to, kaj vam hočejo, ampak kaj srkajo. Otroci so na nek način naše ogledalo.

Ne glede na to, kako dolgo bo to stanje trajalo, poiščimo, kako lahko v tem dnevu, s temi sredstvi, ki jih imam, s temi ljudmi, ki so okrog mene, … naredimo nekaj lepega za druge in zase.

Otroci bodo nehote izražali nemir, ki se ga mi še ne zavedamo. Če smo mi prijazni, če otroke sprejmemo in potolažimo, se bomo hkrati močneje zavedali, koliko je nas osebno strah. Mislim, da bo ogromno družin pred izjemno hudimi preizkušnjami tudi po finančni plati. To je tudi klic vsem nam, da bomo za te družine poskrbeli, da bomo z njimi solidarni. Razmislimo, kaj bomo npr. naredili, ko bomo videli, da naši sosedje nimajo za kruh?

Marija iz Ajdovščine je z nami delila dve misli: »Preveč smo vrteli svet in sedaj nas je ta svet ustavil. Hoteli smo razvrednotiti družino in sedaj nam je ostala resnično le družina.«

Vsi vemo, da je družina edini prostor, ki ga imamo. Sporočilo tega dogajanja je precej globlje in duhovno, v smislu: dajmo pogledati, kaj je v nas, kdo smo, zakaj smo na tem svetu? Preprosto si dovolimo sprejeti tisti dar, ki nam je dan. Pustiti, da res začutimo, kaj je v nas položeno.

Uvodoma ste rekli, da ni res, da imajo družine več časa, ampak vseeno se zdi, da tega časa malo več vendarle je. Kako ga po vašem mnenju najbolje izkoristiti?

Odvisno od tega, starši imajo delo ali ne, delajo od doma ali ne, koliko je obveznosti za šolo, ... Je priložnost za družine, ki imajo malo vrta, so bližje naravi, živijo v bolj ugodnih okoliščinah ... Ja, smo več skupaj, več skupaj počnemo, je manj motil in pomembno je, da začutimo drug za drugega, da si vzamemo čas ne za to, kaj nas čaka, kaj še ni pospravljeno, ampak za to, da si povemo, kar si še nismo povedali, da opazimo kaj novega drug pri drugem. Kako je lepo, ko se skupaj zbujamo, opazimo, kakšen je zjutraj vsak od nas, da imamo skupaj zajtrk. Tisto, kar je za početi, so tiste banalne navadne stvari: iti na sprehod, pripraviti obroke, se pogovoriti, narediti pa stvari, ki so za narediti (šolsko delo, inštrumenti, ...). Biti pozoren, kako ta skupni čas usmerjati. Ni treba, da starši postanejo animatorji otrok od jutra do večera. Otroci tega ne rabijo.

Ste že naročeni na podcast oddaje Za življenje?

Otroci rabijo začutiti, da se starši lahko sprostimo in smo veseli drug drugega tudi takrat, ko je vse obrnjeno na glavo. Vsaka stvar, ki jo smemo početi skupaj, je nekaj dragocenega: delo na vrtu, skupno prepevanje, skupno zlaganje oblek v omarah, skupno branje, tudi to, da se lahko opogumimo za skupno molitev, pogovor, ogled oddaje, filma, do ustvarjalnih stvari ... Najbolj pomembno je, da bi začeli obračati pozornost drug na drugega, ne samo vsak nase. Kot zakoncema nama je zdaj, ko smo skupaj, dano, da si te otroke ogledava, začutiva, kdo so, kaj je v njih položeno in jim pomagava, da bi svoj poklic, poslanstvo razvijali ob naju. V vsakega mladostnika je položen klic k svetosti, rasti in vsak je edinstven, vsak je prinesel nekaj, kar lahko da temu svetu samo on. Zdaj je čas, da vidimo, kaj ta otrok prinaša, tudi to, da vidimo, kaj počne na računalniku, na Skypu ... Pomagajmo otrokom te stvari videti, začutiti, jih pohvaliti.

Dragica iz Kopra predlaga, da bi skupaj gledali albume, fotografije, pogledali, kako so otroci zrasli, kje vse smo bili ...To so lepi spomini, doživetja in to lahko člane družine zelo poveže ...

Če kaj, imajo otroci radi pregledovanje fotografij. To je ena stvar, ki nam jo moderna tehnologija zakomplicira, da bi vse te digitalne fotografije uspeli skrčiti na obvladljivo količino. Otroci izjemno uživajo pregledovati svoje spomine, se pogovarjati, ... to je ena čudovita stvar, ki je včasih veliko boljša kot ogled filmov.

Če še tri tedne ne bo šole, se bodo otroci ravno dobro navadili na pouk prek računalnika. Kako jim bo potem spet iti v šolo?

Pri večini otrok se bo počasi začela kazati strašna želja po vrnitvi v šolo. Ne zaradi učiteljic, ampak zaradi svojih prijateljev. Sploh pri mladostnikih se bo ta potreba zelo močno pokazala. Če bodo uspeli preko tega oddaljenega dela za šolo začutiti, kako pomembno je dobiti novo znanje, kako je to dragocena stvar, mislim, da se bo zgodilo dvoje: pogrešanje živega stika in precej manj bodo pripravljeni prenašati pritisk in dolgočasno podajanje snovi, ki tudi tistega, ki jo podaja, ne zanima več. Priti nazaj v šolo bo za učitelje pomenilo veliko olajšanje, učitelji bodo prišli nazaj z veseljem, da bodo spet lahko poučevali v živo. Otroci bodo pa bolj lahko cenili dejstvo, da smejo spet hoditi v šolo.

Kaj bo prineslo v naše življenje spoznanje, da se je družbeno življenje ustavilo, gospodarstvo bo zašepalo, udarci se bodo čutili šele na dolgi rok ... Kako se bomo znašli v nastalih razmerah? Nekateri bodo resnično potrebovali ne le finančno pomoč, ampak tudi človeško bližino.

Vsi skupaj bomo morali precej na globoko in na novo vzpostaviti ta socialna razmerja nazaj in tukaj imamo dve možnosti: ena je, da pride iz nas najboljše, kar je v nas in hkrati najslabše. Poskušajmo se doma in drug ob drugem usmeriti v to, da bi presegli svoj strah in sebičnost in ko se vrnemo nazaj, da ne bi delovali v smeri skrbi samo zase, ampak da bi se zavedali, da življenje v skupnosti pomeni tudi to, da smo globoko odvisni drug od drugega in da ne moremo samo grabiti zase in se požvižgati na vse ostale. Vidimo primere lepe solidarnosti in svetniških zgledov, kako so ljudje začutili, da smo odgovorni drug za drugega. Vidimo pa tudi, kako se ljudje umaknejo na svoja oddaljena posestva, nagrebejo hrane za eno leto in jih briga za cel svet. Eno in drugo je prisotno. Na nas pa je, da se res prečisti in poglobi naša temeljna drža do sveta in temeljni odnos. Smo postavljeni na ta svet, ali smo kar sami prišli in bomo ta svet posedovali? To je tak globok duhovni preobrat, ki upam, da se bo v čim večji meri zgodil v vsakem od nas.

Mož poslušalke več dela, ker je manj ljudi v podjetju. Kako naj se kot mama umiri, ker je vse dneve z otroki? Z možem imata še manj časa in je zelo naporno. Jezi jo, ker se kar naprej poudarja, da je več časa.

Jeze ni treba uničiti, jeza je edino čustvo, ki nam daje energijo, razpoloži telo za akcijo. Predstavljam si mamo doma s tremi otroki, mož hodi v službo, ne veš, a bo prinesel virus, kar je še dodatna stiska. Najprej bi rekla tej mami hvala, ker je pripravljena to povedati, deliti z nami. Mislim, da je takih mam in očetov danes veliko. Preobremenjeni, spremljati tri šolajoče otroke, z otroki je treba delati posebej, ker nimamo treh računalnikov. Naj gre ta mama čisto počasi. Naj energijo te jeze, ki jo ima, ne porabi, da se sprašuje, kaj je naredila prav, narobe, kdo je kriv, kdaj bo tega konec ... Naj si reče: zmorem toliko, kot zmorem, delali bomo toliko, kolikor bo šlo. Naj stvari ustavi. Tudi, če ne bo vse narejeno, tudi, če bodo otroci nezadovoljni, se bodo dolgočasili ... Nič hudega! Možu, ko pride domov, lahko pove: »Pogrešali smo te, radi te imamo, hvala, ker še naprej delaš in bomo preskrbljeni.« In da ga tudi prosi za pomoč, da jim prebere pravljico, jih pelje zvečer na sprehod, da jim zjutraj vsaj nekaj pomaga, da je vključen. In da se zaveda vsega, kar ona žrtvuje. To so stvari, ki se bodo na dolgi rok zelo močno poznale. Takim možem svetuje tudi, da čez dan ženi pošljejo SMS in se ji tudi zahvalijo, da je speljala še en dan.

Marija iz Ljubljane pravi, da bi bilo lepo, če bi vzeli v roke zvezek in ročno pisali dnevnik. Te zaposli, te sprosti, ko daš misli na papir ...

To je čudovita ideja in upam, da marsikdo to počne, če pa še ne, bi vsekakor priporočila, da tisti, ki si to upa, začne s pisanjem dnevnika. To so stvari, ki so dragocene. Precej oblik psihoterapije priporoča pisanje dnevnika. Duhovne vaje, duhovno življenje je vezano na to, da zapišeš izkušnjo. Tisto, kar je napisano, ostane.

Marjana iz Ajdovščine skrbi črni scenarij, ki pravi, da bo ta izolacija trajala lahko do konca poletja ...

Ne vemo, koliko časa bo to stanje trajalo. Mi imamo za preživeti samo en dan. In ta dan je pomemben. Ne glede na to, kaj bo, poiščimo, kako lahko v tem dnevu, s temi sredstvi, ki jih imam, s temi ljudmi, ki so okrog mene, ... naredimo nekaj lepega za druge in zase. Ta čas bo potem hitro minil. Ni treba rešiti sveta vsak dan znova, smemo ga samo preživeti, smemo drug do drugega gojiti naklonjenost. Tudi če smo jezni, če nam je hudo, si gremo na živce, ... v temelju ljudje drug drugemu ne želimo nič slabega, sploh pa ne znotraj družine.

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Za življenje, Pozitiva

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Benedikt XVI. (photo: Angelo Senchuke/Cathopic) Benedikt XVI. (photo: Angelo Senchuke/Cathopic)

Benedikt XVI. trpi za hudo okužbo na obrazu

Upokojeni papež Benedikt XVI. trpi zaradi virusne okužbe na obrazu, kar mu povzroča hude bolečine, stanje pa se je poslabšalo po smrti brata Georga. O tem danes poroča nemški časnik Passauer Neue ...

Duhovniki (photo: Cathopic) Duhovniki (photo: Cathopic)

Se bodo mladi fantje odzvali Božjemu klicu?

V teh dneh na novo poslanstvo odhajajo novomašniki, obenem pa se odpirajo vrata tistim fantom, ki čutijo, da jih Bog kliče v duhovništvo, ali pa se sprašujejo, če je to njihova pot. Lansko leto ...

O avtorju