Marko Juhant | (foto: Rok Mihevc)
Postajamo dron starši
Sociala Nataša Ličen
Marko Juhant, specialni pedagog, pri svojem delu znova opaža znake pretirane zaščite staršev do svojih otrok. Vmes je bilo obdobje, ko to ni bilo izrazito, zdaj pa spet stopa v ospredje.
Otroka ne moremo pripravljati na to, da bo ves svet podrejen njegovi sreči. Nenehno srečnih ni.
Včasih smo govorili o helikopterskih, danes že o dron starših. Kar pomeni, da starši opazujejo otroke le z ene točke, odzivajo se na njihove mikro signale in jim ustrežejo. Posledica je patološki narcisizem, takšni otroci se ne menijo za druge, niti za sobrate in sosestre ne. Vidijo le sebe in svoje potrebe. »To je težava, ki prihaja«, pravi Marko.
Marku Juhantu sledite na spletni strani cmrlj.biz
Na vprašanje staršev o dve leti in pol starem dečku ter njegovem trmastem upiranju, Marko odgovori: »To je povsem normalno. Deček je spoznal, da on in mama nista eno, da ima svoje želje, ki so lahko v nasprotju z maminimi, in jih tudi izrazi. Zdaj vadi, trenira, kdo je, in kako lahko uveljavi svoje želje. Kombinacija je otrokov upor.
Pomaga odločnost staršev. Doživeti mora posledice svojih ravnanj. Če otrok noče jesti, ga ne silimo, počakajmo, da postane lačen. Ko bo občutil lakoto, bo jedel. Če se noče obleči, pustimo, naj doživi, kako zebe brez toplih oblačil. Otroku seveda ne bo všeč, ampak to bo zanj pomembna izkušnja.«
Jasna pravila otroku prinesejo varnost.
Zaobljubljamo se, da bo naš otrok srečen.
"S tem razumemo srečen na kratki rok. Zdaj in vedno. Čeprav vemo, da tega ni. Ne moremo biti neprestano srečni. To ni realno. Zato tudi otroka ne moremo pripravljati na to, da bo ves svet podrejen njegovi sreči."
Prostori imajo svoj pomen. Niso vsi za igro. Struktura v domu naj bo jasna, otrok naj se uči, kje je prostor za igro, kje se dela, kje je treba biti resen, kje pazljiv in podobno.
Če mu je jasno, kaj se od njega pričakuje, bo navodilom sledil. Jasna pravila otroku prinesejo varnost. Saj otrok še nima občutka, kaj se od njega pričakuje. Meje se ne postavljajo samo z žuganjem in omejevanjem, meje se postavljajo tudi tako, da prave reči počnemo na pravem koncu. Saj rečemo: "Navadi se«.
