Ostati, ne zbežati!

Komentar tedna | 27.03.2020, 15:02 s. Emanuela Žerdin

Življenje se je v enem tednu spremenilo do neprepoznavnosti. Virus, ki ima ime, ki spominja na krono, je neviden, a deluje smrtonosno. Ko sem po medijih poslušala, kako so na Kitajskem uvedli karanteno za milijone ljudi, nisem verjela da je to sploh mogoče, danes pa – le nekaj tednov pozneje - imamo tudi pri nas enako situacijo. Vse je drugače kot je bilo.

Vsi naši pogovori se vrtijo okrog virusa. Najbolj vidni dokaz novonastale situacije so zaprta vrata številnih ustanov, trgovin, cerkva... Zdi se mi, da se tako nehote izgublja tudi vsa lepota dela človeških rok, pa naj so to mogočne stavbe ali umetniški oltarji...Brez ljudi je vse mrtvo, tiho, prazno.

Ena najbolj pogosto slišanih besed te dni je DOM. Vsi že kot refren ponavljamo OSTANITE DOMA! Nehote se postavi vprašanje – kakšne domove imamo, kakšne so naše družine in skupnosti, ko zdaj hočeš – nočeš – moramo spet biti eni ob drugih zaprti v štiri zidove? Pogosto občudujem mlade in tudi manj mlade družine, kaj vse naredijo, da bi zgradili družinsko hišo, da bi lepo opremili stanovanje, da bi bilo vse po zadnji modnih trendih. Tudi samostani se trudijo in gradijo svoje hiše na tak ali drugačen način. A zdaj v tej situaciji se naenkrat zavemo, da to pravzaprav ni toliko važno. Da je važno kaj zgradimo v naših odnosih, saj materialne dobrine lahko čez noč izginejo, ostanejo pa tiste druge, nevidne – duhovne dobrine. Ta čas je neke vrste izpit za naše domove – kakšen je naš dom? Kaj je v njem na prvem mestu? Tako ukaz, prošnja in priporočilo OSTANIMO DOMA, dobi še drugo dimenzijo. Ostanimo doma ne samo zaradi korona virusa, ampak tudi zato, da se spet povežemo, vzljubimo še bolj, zgradimo vezi in postanemo toplo gnezdo vsem članom – otrokom, zakoncem in starim.

Iz milijon slik o pandemiji na internetu, so mi v spominu ostale tri slike – slika preprostega duhovnika, ki po praznih ulicah italijanskega mesta nosi presveti oltarski Zakrament in blagoslavlja ljudi in mesto. Vrata in okna se odpirajo, ljudje poklekajo, jokajo, se križajo, saj gre skozi to zapuščeno mesto nekaj svetega, od vseh virusov močnejšega... Ponosna sem na vse naše duhovnike, ki so med prvimi ostali brez svojih vsakodnevnih dejavnosti in so začeli s tisoč in eno vzpodbudo, kako ostati povezan z verniki, kako trositi blagoslova ljudem in deželi... Cerkev je med prvimi odredila nujne ukrepe, kljub kritikam, tudi številnih vernikov. A v času epidemije je zmeraj boljše preveč kot premalo.

Druga slika je iz bolnišnice, kjer mlada medicinska sestra v zaščitni obleki spi na kupu dokumentacij. In se globoko poklanjam vsem medicinskim sestram, zdravnikom in ostalemu osebju, ki dela še naprej in včasih se vprašaš – kako zmorejo? Že prej nas je bilo premalo, kaj pa šele zdaj, ko imaš občutek, da ti za hrbtom stalno hodi ta nevidni korona virus in čaka, da te zgrabi. Mnogo je mladih mamic, ki so otroke pustile nekje drugje in zdaj naprej delajo, delamo... Ko so pred našo skupščino neko noč prižigali svečke, sem mislila da jih prižigajo za podporo medicinskemu osebju a ne za proteste... Kako lepo bi bilo če bi svečke gorele v vzpodbudo vsem, ki morajo delati – od poštarjev, policajev, politikov , šoferjev in še mnogih drugih!

Tretja slika je mlada mamica, ki stiska na prsih svojega novorojenega otroka na ulici izpred porodnišnice v Zagrebu, ki ga je doletel še hudi potres. Mlada mamica tišči otroka k sebi in gleda proti nebu, kot bi prosila za blagoslov... Ona ne bo dopustila, da ji niti potres niti virus uniči to nežno krhko bitje na njenih prsih, ki se je pravkar rodilo! Dvigam roke k vsem, ki se trudijo ohranjati življenja tudi sredi te zmešnjave in strahu! Življenje je toliko vredno in tak krhko! In – kaj nam bodo vse lepe ulice, stavbe, vso bogastvo sveta, ves denar in vsa nafta, če ne bo več ljudi?

Pa še tri moje slike iz vsakdanjega življenja. Prva je moja draga gospa, ki jo obiskujem in negujem že leto dni. Ko končam svoj obisk, me s skrbjo pogleda in reče: Saj boste še prišli, ali ne? Nasmehnem se in ji pritrdim: Ja, še bom prišla, dokler bom le lahko! Kako hitro v času pandemij pozabimo, da so bolniki iz normalnih časov še tu, da so še bolni, še potrebni naše pomoči, naših rok in srca?

Prizor ob stari vaški cerkvi, ki je te dni, tako kot vse druge, zaprta. V ponedeljek sem tam videla starega kmeta, ki je šel mimo, pokleknil na eno koleno, snel kapo z glave in se pokrižal...In to še ni vse! Na travniku je mlada mamica peljala svoje tri otroke na sprehod in jim pokazala z roko na cerkev. Ne vem kaj jim je rekla o kmetu, ki je tam klečal, ampak otroci so se obrnili proti cerkvi in z roko metali poljubčke – komu drugemu kot Njemu ki tu živi in tu ostaja tudi ob zaprtih vratih, tudi ob praznih klopeh in tudi ob nemi molitvi!

Na koncu še slika o magnoliji, ki cveti pred našim zdravstvenim domom. Tudi če je včeraj snežilo, je ona cvetela naprej. Vsakič, ko jo pogledam, mi je toplo pri srcu... Narava se je že tolikokrat čudežno izvila iz vseh težkih situacij, da verjamem, da bo nam ljudem pomagala, da se tudi mi naučimo ne bežati ampak ostati in zdržati.

Niso vsi tako pogumni da bi si upali spoprijeti se s situacijo pandemije. Rajši prepustijo vse drugim in sami iz udobne razdalje nekje na soncu vse pokritizirajo in prežijo na vsako najmanjšo napako, da potem udarijo ne z biči, ampak s topovi na tiste, ki delajo in se trudijo. Govorim seveda o novi slovenski vladi. Ni to sveta vlada, sestavljena je iz ljudi, ki so delali in bodo še delali napake, ampak naj ji izrazim veliko spoštovanje zato, ker si je upala sestati se in delati in dela še naprej. Vsi, ki niso zbežali, ampak so se dali v boj z epidemijo in njenimi posledicami, zaslužijo vsaj malo spoštovanja, če že ne priznanja. Verske skupnosti so bile tiste, ki so si to upale narediti v dobro vseh.

Prihaja velika noč. Takšne še ni bilo! Na to veliko noč bomo videli, ali je naša vera samo navada, ko javni mediji potrošijo tisoč strani za opis običajev in navad, a niti besede ne napišejo o samem bistvu največjega krščanskega praznika. Kako osupel in začuden je bil zdravstveni tehnik v Črni gori, ko sem mu pripovedovala Jezusovo zgodbo in na koncu dodala: In On zdaj živi. Prav to ga je najglobje pretreslo in se ga dotaknilo. On živi! Naš Odrešenik živi! Lahko so cerkve še tako trdno zaprte, lahko smo verniki tedne brez maš – On živi! Naše prazne roke pri molitvi, ko ne moremo prejeti obhajila, so izpit naše vere – ali verjameš da On živi? Zaradi Njega ostajamo, ne zbežimo... Ne od doma niti od svojega Boga. Kajti največje upanje je skrito prav v Njem.

Skozi okno vidim cvetoče polje trobentic na hribu pred cerkvijo svetega Jožefa v Celju. To cerkev so leta 1681 zgradili meščani, ker je sv. Jožef odvzel Celjanom kugo. Gledam in molim ... In upam... Skupaj z vsemi vami...

Kot pravi pesem iz Hvalnic:
Tvoj pride dan, Gospod, tvoj dan - ko vse na novo zacvete,
naj veselimo se ga vsi - ker prenovljeni bomo v njem.