Srečko Huth | (foto: ARO)
Srce se ne boji - Srečko Huth
Oddaje dr. Metod Benedik
Druga svetovna vojna je z razpadom Jugoslavije 1941 usodno posegla v cerkveno dogajanje mariborske in ljubljanske škofije. Nemci so zasedli Spodnjo Štajersko, Gorenjsko in Zasavje, Italijani Ljubljano, Dolenjsko in Notranjsko, Madžari pa Prekmurje. Najhuje je bilo že na začetku prizadeto ozemlje, ki so ga zasedli Nemci; ti so z vso ostrino udarili po duhovščini, ki je stala na prvem mestu v borbi Slovencev proti nemštvu.
Vrstile so se aretacije, internacije, prepoved uporabe slovenščine v cerkvah, zaplemba cerkvene imovine ter množični izgoni. S Štajerske so pregnali 284 škofijskih in 81 redovnih duhovnikov, z Gorenjske in Zasavja 205 duhovnikov; od teh jih je 25 izgubilo življenje v taboriščih ali pa so bili ubiti. Osamljeni mariborski škof Tomažič je z velikim naporom reševal, kar se je rešiti dalo. Zaradi pomanjkanja domačih duhovnikov so mu bili v pomoč "obmejni dušni pastirji" (Grenzseelsorger), večinoma iz graške škofije. Priznati jim je treba, da po večini niso bili nikakršni "ponemčevalni priganjači", pač pa so se vživeli v naše ljudstvo in se mnogi naučili tudi slovenskega jezika. Ljubljanski škof Gregorij Rožman je spodbujal mlajše duhovnike, da bi se nastanili blizu nemško – italijanske meje in po svojih močeh kljub nevarnostim na skrivaj opravljali dušnopastirska opravila na Gorenjskem. Med temi duhovniki je bil tudi Srečko Huth.
Rodil se je 9. junija 1907 v Ljubljani. Mladost je preživel v Radovljici in v Podkorenu. Stopil je v ljubljansko bogoslovno semenišče in leta 1931 je prejel mašniško posvečenje. Kot kaplan je deloval v Kočevski Reki, v Gorjah pri Bledu, v Moravčah in Črnomlju ter nazadnje kot katehet, veroučitelj v Šentvidu pri Ljubljani. Ljudje so ga imeli radi kot dobrega spovednika in kateheta. Z mladimi je rad hodil v hribe in na božja pota, tako na primer peš iz Podkorena na Svete Višarje.
Ko so leta 1941 Nemci z Gorenjske izganjali duhovnike, je odšel v Šentjošt nad Horjulom in se naselil na podružnici sv. Ane v Butajnovi. Na skrivaj je večkrat prešel nemško-italijansko zasedbeno mejo in opravljal duhovniško službo po gorenjskih župnijah, ki so bile brez duhovnika. Prevideval je bolnike in tudi maševal, celo ob pogrebih, kjer si pa zaradi nemškega nadzorstva ni upal na pokopališče. Jeseni 1943 je odšel iz Butajnove na gorenjsko stran. Začasno se je nastanil pri svoji mami v Podkorenu in si tam ustvaril možnosti za dušnopastirsko delovanje na jeseniškem in bohinjskem območju. S tem se je izpostavil stalni nevarnosti nemške okupatorske oblasti, še bol nevarna pa je bila Varnostno obveščevalna služba Osvobodilne fronte, ki je imela svoje položaje nad Jesenicami in v Bohinju.
Dne 18. oktobra 1943 se je z vozom peljal iz Srednje vasi na Koprivnik. Aretirala sta ga dva v nemške uniforme preoblečena partizana. Zaplenila sta mu torbo, v kateri je imel potrebščine za svoje duhovniško delo (brevir, mašno vino, hostije, posodico z bolniškim oljem in rožni venec. Zasliševalce je posebej zanimalo, kaj ve o duhovnikih na Gorenjskem. Povedal je, da skrbi za župnije, kjer manjka dvajset duhovnikov. Ničesar pa ni povedal o drugih duhovnikih. K temu so ga hoteli prisiliti z mučenjem. Znana je izjava nekoga, ki je bil član jeseniške Varnostno obveščevalne službe, da so Srečka obesili na drevo, spodaj zakurili ogenj in ga spuščali nadenj. Tudi tako mučen Srečko ni hotel povedati ničesar. Slednjič se ga pokončali s krampom.
Pogumni duhovnik Srečko Huth je eden tistih, za katere imamo jasen dokaz krščanskega mučeništva: na apostolski poti so ga zgrabili nasprotniki vere in končali njegovo delavno duhovniško življenje. Njihov lasten dokument dokazuje, da je nosil s seboj le inventar za duhovniška opravila. Umrl je kot mučenec za vero v službi svojega duhovniškega poslanstva.
