Dr. Vladimir Prebilič, dr. Primož Šterbenc in Klemen Balanč o sporu med ZDA in Iranom | (foto: Rok Mihevc)
Kdo si želi uničenega Iraka in zakaj?
Svet Andrej Šinko
Odnosi med Združenimi državami Amerike in Iranom so se umirili, kljub temu pa razmere na Bližnjem vzhodu ostajajo negotove. Varnostne razmere se lahko še vedno zelo hitro spremenijo, odvisne pa so zlasti od ravnanja močnejših domačih akterjev in tujih sil v regiji.
Iran pestijo vse hujše gospodarske težave, kar je sprožilo proteste tudi najrevnejšega sloja, ki je do nedavnega podpiral teokracijo. Protesti, ki so bili večkrat uperjeni proti Iranu, so zajeli tudi sosednji Irak. Oblasti v Teheranu so zato po besedah predavatelja na Fakulteti za management dr. Primoža Šterbenca sumničave. »Iran si obupno želi stabilnega soseda, kjer bi lahko imel bistven vpliv na vlado. Če mu to uspe, lahko do neke mere olajšuje destruktivni pritisk ameriških ekonomskih sankcij.«
Iraške oblasti same niso sposobne zagotavljati varnosti, zato so prisotne tuje sile, ki jim pomagajo tudi v boju proti skrajni Islamski državi. Profesor s Fakultete za družbene vede dr. Vladimir Prebilič je pojasnil, da Irak brez konkretne pomoči pri izvajanju oblasti na svojem teritoriju, nikoli ne bi bil sposoben varovati ozemlja države. »Sprašujem se, ali je sploh v interesu vseh v tej regiji, da bi Irak enkrat zafunkcioniral kot normalna država. Če pomoči v tem smislu ne bo, bo to zelo težko ali celo nemogoče.«
ZDA na Bližnjem vzhodu prisotne z več deset tisoč vojaki
Zaradi tega so v Iraku prisotni številni vojaški inštruktorji, ki urijo tamkajšnje sile. ZDA so na Bližnjem vzhodu, kljub postopnim umikom, še vedno prisotne z več kot 60 tisoč vojaki. Ti so nameščeni v praktično vseh sosednjih državah Irana, ki pa si želi ameriške sile potisniti vstran od svojih meja. Predsednik Trump si prizadeva za to, da bi del ameriške vojske nadomestil s silami evropskih zaveznikov, kar pa ne bo lahko. »V zraku je določena diskusija v smislu, da je to konflikt, ki ga Evropejci nismo povzročili direktno pa smo potegnjeni v to reševanje konflikta. Drugi problem pa je povsem civilizacijski vidik. Evropski voditelji imajo veliko težavo, ko morajo naslavljati javno mnenje v primeru izpostavljenosti oboroženih sil visokim tveganjem,« je dejal Prebilič.
Šterbenc pa je ocenil, da ZDA v politiki pritiska do Irana delajo strateško napako. »Za Iran morda lahko tvegamo z mislijo, da je geostrateško najpomembnejša država na svetu, ker povezuje Bližnji vzhod z Južno in Srednjo Azijo, je edina država, ki meji tako na Arabsko morje kot Kaspijsko jezero in pa v določeni meri lahko nadzoruje Hormuško ožino. To državo Američani potiskajo v naročje Kitajske in Rusije,« je dejal sogovornik in spomnil na prve skupne vojaške vaje Irana, Rusije in Kitajske pred tedni.
Sodelavec Inštituta za politični menedžment Klemen Balanč je opozoril, da Kitajci znajo očarati države »z denarjem in investicijami«. »Imajo nek tak mehek pristop, ki zasleduje svoje interese v sožitju z državo s katero sodeluje. Zaenkrat je ta strategija Kitajske uspešna.« Američani, ki so se navadili na vlogo »svetovnega policaja«, tudi v teh časih poskušajo nadzor ohranjati s silo, kar pa se jim ne obnese.
