300 slovenskih romarjev se je vrnilo iz Vroclava z nepozabnimi vtisi

Oddaje 10. 01. 2020, 22:00 Nataša Ličen

Poljaki so se izkazali za zelo gostoljubne. Večina romarjev Evropskega srečanja mladih, romanja Zaupanja na zemlji, v organizaciji ekumenske skupnosti bratov iz Taizeja, je bila nastanjena pri družinah.

Si mislimo, da kot posamezniki težko sprožimo spremembo, ko pa se nas zbere petnajst tisoč na kupu, pa vidimo, da nas sploh ni malo in je upanje za boljši jutri.

"Izkušnja vseh nas je , da so se nas gostujoče družine zelo razveselile, nam namenjale veliko časa, kuhali so nam odlične jedi, mize so bile vedno polne dobrot. Zanimiva je bila ena od družin s tremi najstniki, kjer niso imeli interneta. Starša sta se veliko ukvarjala z otroki, ves čas so se pogovarjali in delovali resnično kot zgledna krščanska družina. Ni jih sram svoje vere, radi se pogovarjajo o Bogu, radi to povedo tudi drugim.«

Vedno čakamo na neke boljše čase, ko bomo starejši, bolj izobraženi, ko bomo imeli več časa, denarja, ... s tem samo zamujamo priložnosti. Začnimo zdaj.

»Kljub številnim plakatom po mestu, nekateri prebivalci Vroclava niso vedeli za dogodek, za Evropsko srečanje mladih, ki ga tradicionalno organizirajo vsako leto v enem od mest stare celine bratje iz Taizeja. Romarji smo se med seboj prepoznavali po belem nahrbtniku, ki je deloval kot vstopnica za avtobusni prevoz po mestu, za hrano in podobno. Vseh skupaj nas je bilo približno 15. 000. Prebivalcev v Vroclavu pa je približno za dve Ljubljani. Po ulicah ni bilo veliko programa, večinoma se je odvijal po župnijah. Simpatično pa je bilo petje domačinov po ulicah, kar se nam je zdelo posebej lepo in je ustvarilo nepozabno vzdušje.«

Letošnje leto želim posvetiti bližini. V zaobljube ne verjamemo, ne bi smel biti le en dan v letu mejnik. Če je želja močna, naredimo takoj. 

»Nekaj posebnega so bili kipci škratov, majhnih palčkov, videvali smo jih po vsem mestu, skoraj pri vsaki hiši. Kot romarji - turisti smo jih iskali, fotografirali in zanimivo vsak od teh palčkov je uprizarjal nekaj drugega. Posebna je bila tudi ena od cerkva, v kateri je bilo več nagačenih živali. Župnik je bil zadolžen za duhovnost lovcev.«

Iščemo težave tam, kjer jih ni. Radi bi dokazali svoj prav, čeprav naš »prav« mogoče ni pravi.

Bratje iz Taizeja so v nagovorih velikokrat govorili o sprejemanju drugačnih. Čeprav smo druge vere, smo v srcu enaki, vsi verujemo v nekaj Večjega. Nagovarjali so nas, naj ne obsedimo na mestu, odrinimo v svet, bodimo bolj odprti, ob tem pa ne pozabimo na korenine in na vrednote, ki so nam jih predali starši in živeli naši predniki.«

Na srečanje so prišli mladi tudi od drugod, z drugih kontinentov. »Zavedamo se, da smo ljudje sprememb. Ugotovili smo, tudi ob pogovorih z drugače verujočimi, da smo si zelo podobni. Ni toliko razlik med nami, kot se včasih zdi. Iščemo težave tam, kjer jih ni. Radi bi dokazali svoj prav, čeprav ta naš »prav« mogoče ni pravi. Doma si mislimo, da kot posamezniki težko sprožimo spremembo, ko pa se nas zbere petnajst tisoč na kupu, pa vidimo, da nas sploh ni malo in je upanje za boljši jutri in lepši svet za vse.«

»Letošnje leto želim posvetiti bližini. V zaobljube ne verjamemo, ne bi smel biti le en dan v letu mejnik. Če je želja močna, to (in je tako edino prav) naredimo takoj. Ne prelagajmo dobrih odločitev. Zaobljube so lahko spretna marketinška poteza, da recimo napolnimo fitnes centre.«