Petra Škarja: Česa šole ne povedo?

Oddaje 09. 01. 2020, 17:50 | Nataša Ličen

Moj smisel je narediti si vsak dan čim lepši, je misel naše sogovornice v oddaji Via positiva. To dosežemo, če smo bolj zavestni v trenutku, pozorni na dogajanje v sebi in okoli sebe. Neuspehi in razočaranja so neprestano. Ne pustimo, da bi nam jemali upanje. Usmerimo se v tisto, kar se da in kar lahko gradimo ali spreminjamo na bolje.

Petra Škarja je avtorica več knjig, tudi soavtorica ali zapisovalka zgodb drugih. Zaljubljena je v knjige. Kjer so dobre zgodbe s pozitivno noto, tam jo najdemo.
Kaj se dogaja z besedami?
»Zaljubljena v slovenščino to težko gledam«, pravi Petra. »Slovenci se težko izražamo. Zaprti smo in neradi govorimo o svojih čustvih. Učili so nas, bodi tiho in delaj. Toda časi so se spremenili.«

»Drug problem pa so sodobni načini sporazumevanja, okrajšave v telefonskih sporočilih recimo. Mnogi ne poznajo več osnovnih pravil našega jezika. Že v uradnih besedilih najdemo nedopustne napake.«

Naredili smo knjigo, grafično v obliki telefona, in se zgodi, da kdo s prstom potegne po naslovnici, ker misli, da gre za ekran.

»Slovenci smo težko prišli do svojega jezika; ne dovolimo, da izgine. Gojimo bralno kulturo. V spodbudo mladim, ki jo opuščajo, smo izdali knjigo z naslovom »Česa šole ne povedo?«

V omenjeni knjigi so zapisana mnenja različnih oseb. Vsak od njih je edinstven, morda prav s tem nagovorijo, da bomo tudi mi zvesti sebi in svojim zanimanjem. »Naredili smo knjigo, grafično v obliki telefona, in se zgodi, da kdo s prstom potegne po naslovnici, ker misli, da gre za ekran.«

S knjigo se skušajo približati mladim, ki imajo izvirnost in številne informacije, nimajo pa vztrajnosti, vajeni so z enim klikom dobiti skoraj vse. Instantno, le s klikom, brez posebnega truda. »Mi pa smo s knjigo mlade želeli opozoriti na stvari, ki resnično štejejo v življenju: odnosi, zadovoljstvo pri delu, ljubezen, partnerstvo, za to se je treba potruditi in vztrajati.«

Z vztrajnostjo in domišljijo se razvijamo. S tem nastaja tudi več celic v možganih, dobimo več idej in smo pogumnejši. Tega nam danes morda nekoliko manjka. »Morda smo preveč usmerjeni na zahod, premalo na vzhod.

Skrivnost je preprosta, malo se nasmejmo, pomagajmo komu nesti vrečko nakupljenega iz trgovine ali ko natakar prinese kavo, se mu zahvalimo posebej pozorno, ... če bomo takšni, nam bo odprtih več vrat.

Na katerih delih sveta srečujemo bolj zadovoljne ljudi? Premislimo, komu gre resnično slediti in nam je za zgled. V Sloveniji, kjer imamo toliko narave, izgubljamo pristen stik z njo. To je velik problem. S tem izgubljamo različne spretnosti. Zato, ne bodimo le na klik.«

»Glavna skrivnost je preprosta, malo se nasmejmo, pomagajmo komu nesti vrečko nakupljenega iz trgovine ali ko natakar prinese kavo, se mu zahvalimo posebej pozorno, ... če bomo takšni, nam bo odprtih več vrat, drugi bodo raje sodelovali z nami, na dolgi rok bomo uspešnejši, zaradi obkroženosti z ljudmi, ki nam bodo radi pomagali in nas podpirali. Vsi želimo biti dobri. In, zakaj včasih nismo? Zaradi strahu, da bi nas lahko kdo spodrinil s položaja, da bomo kaj izgubili.«