Marjan Bunič
Jakob Čuk
Tone Gorjup
Obiskali smo družino Hočevar, ki je zapustila Venezuelo in se preselila v Slovenijo (foto: Dejan Valentinčič)
Obiskali smo družino Hočevar, ki je zapustila Venezuelo in se preselila v Slovenijo | (foto: Dejan Valentinčič)

Devet evrov mesečne plače in večdnevno čakanje na bencin

16.01.2020, 17:52 Helena Križnik Helena Križnik

Si predstavljate, da ste predavatelj kemije na fakulteti in prejemate devet evrov mesečne plače? Ste pripravljeni tudi po več dni čakati v vrsti na bencinski črpalki, da lahko napolnite rezervoar svojega vozila? Ste se kdaj bali sprehoda v večernih urah, ker je obstajala velika verjetnost, da boste oropani? Ste se kdaj vprašali, kako je živeti s pomanjkanjem osnovnih dobrin? Družina Hočevar iz Venezuele upa, da je nevzdržne razmere pustila za seboj. Boljše življenje bo skušala poiskati v Sloveniji. Tu se po repatriaciji počuti varno in zadovoljno, hvaležna je za vso pomoč.

Mlada družina Hočevar se nam je predstavila v slovenščini. »Sem Andres Hočevar. Star sem 34 let. Z mano so žena Amal, sestra Daniela in hči Sofia.« Vsi štirje so v začetku pogovora izrekli tudi prisrčen: »Dober dan!« V Venezueli so živeli v gorskem mestu Merida, ki leži pod Andi. Tja se je leta 1950 preselil Andresov in Danielin stari oče. »Moj dedek je iz Velikih Lašč v Sloveniji,« je ponosno povedal Andres.

Gre za mlade ljudi z univerzitetno izobrazbo

Andres je drugače računalniški programer, zaposlen je bil v družinskem podjetju, očetu in mami še priskoči na pomoč prek svetovnega spleta. »Razvijali smo posebno programsko opremo za podjetja in podporo za sistem. To je trajalo do trenutka, ko je Venezuelo zajela kriza. Potem so se začele težave z elektriko in komunikacijskimi omrežji, kar je zelo otežilo delo.« Andresova soproga Amal, ki je prav tako stara 34 let, je kemijska inženirka. Bila je profesorica na fakulteti in raziskovalka v tamkajšnjem laboratoriju. »Univerza ima težave, saj ni denarja... Profesor na univerzi zasluži približno 10 dolarjev na mesec, kar je zelo malo in s tem se težko živi.« Andresova sestra Daniela je stara 26 let, lani je diplomirala, njena strast je ples, ki ga je tudi poučevala, imela je celo lastno akademijo. »Vodila sem več skupin, tudi skupino starejših žensk.« Najmlajša članica družine Hočevar, ki je prišla v Slovenijo, je deklica Sofia. »Stara sem pet let. Tudi jaz študiram. V mali šoli.«

Težko je načrtovati že sestanek ali srečanje, kaj šele prihodnost

Odločitev za selitev ni bila lahka. A negotovost je družino Hočevar praktično prisilila vanjo. Obeti za neko svetlo prihodnost v Venezueli so namreč slabi. Že za sestanek s poslovnimi partnerji in srečanje s prijatelji se je težko dogovoriti. Prav tako se je skoraj nemogoče odpraviti na izlet ob koncu tedna. Ob že omenjenih ponavljajočih se težavah z elektriko in komunikacijskimi omrežji velja opozoriti še na spreminjanje cen ter pomanjkanje hrane in zdravil. »Načrtovanje ni mogoče, saj se vse spreminja iz dneva v dan. Naj navedem primer... Za gorivo lahko v vrsti čakaš tudi štiri dni.«

Amal je spregovorila o politični situaciji in protestih. »Vselej nas je skrbelo, saj nismo mogli kadarkoli iz hiše, tudi če smo potrebovali kaj za otroka. V Venezueli je zelo napeto. Tudi na univerzi. Ta brani svobodo izražanja profesorjev in študentov. Kot zaposlena na univerzi sem se lahko poistovetila z borbo za svobodo in pravično obravnavo.« Andres je ob tem spomnil na medijsko cenzuro. »Če kogarkoli v Venezueli vprašaš, kaj se pravzaprav dogaja, se bodo vsi strinjali, da ni elektrike in bencina... A zakaj se to dogaja, marsikdo težko razume.«

Ljudje v Sloveniji so zelo prijazni in pozorni

Da so v Venezueli pustili najbližje, Andresa, Amal in Danielo najbolj boli. A njihova podpora jih je spodbudila k temu koraku in jim daje moč za naprej. V Sloveniji se čutijo sprejete. »Tukaj se počutimo krasno, Sofiji je za zdaj zelo všeč, hrana je zelo dobra, Sofiji je zelo všeč čokolada. Ljudje so zelo prijazni in pozorni,« nam je zaupala Amal. Miru se veseli Daniela. »Zvečer se lahko sprehajamo brez strahu, da bi nas napadli.«

Pripadamo temu prostoru, želimo mu dati najboljše kar lahko

In načrti? Glavni je dobiti službe. »Želimo se tudi čim prej naučiti jezika. Mislim, da je prav to naša prva dolžnost. Se naučiti jezika, saj je to bistveno, če želimo živeti tukaj kot Slovenci. Hočemo živeti tukaj in se ustaliti,« je bila odločna Daniela. »Sem smo prišli, da damo od sebe najboljše kar lahko. Na nek način namreč pripadamo temu prostoru,« je dodala. Prepričana je, da se jim je ponudila velika priložnost, ki so jo morali zagrabiti. »V Venezuli trenutno zapleteno. Menim, da v kratkem ne bo sprememb. Zato tudi nima smisla zapravljati življenja tam,« se je strinjal Andres.

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Slovenija, Slovenci po svetu, Novice

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Novomašnik Anže Cunk ob novomašni torti (photo: Tadeja Šuštar) Novomašnik Anže Cunk ob novomašni torti (photo: Tadeja Šuštar)

Novomašna torta, ki jemlje dih

Za nami je že kar nekaj novih maš, ki so velik praznik za vsako župnijo. Letos sicer potekajo v malo drugačnem vzdušju in okrnjeno, a veselje nad njimi ni prav nič manjše.

Novomašniki 2020 (photo: Rok Mihevc) Novomašniki 2020 (photo: Rok Mihevc)

Spoznajte letošnje novomašnike

V Sloveniji bomo letos imeli sedem novomašnikov. To so: Anže Cunk, Martin Leban, Tilen Oberwalder Zupanc, Janez Potisek in Matej Rus iz ljubljanske nadškofije, Blaž Franko iz novomeške škofije in ...

O avtorju