Ekologija? Ni nas še dovolj strah!

Naš pogled | 18.12.2019, 11:17 Tadej Sadar

Pred leti je bilo. Resno bolanemu znancu je zdravnik prepovedal kajenje, pa se na vsa opozorila ni niti zganil. Neka modra glava je njegovo početje komentirala z besedami: »Ni ga še dovolj strah.« Ta stavek si bom zapomnil za vse življenje. Človek je temeljnih sprememb v življenju sposoben šele, ko ga je dovolj strah posledic, prej ne, pa če mu jih razum, vključno njegov lastni, še tako jasno predoči.

Po tem istem scenariju se odvijajo tudi vsa ekološka prizadevanja o katerih je vedno več govora. Ne recite mi, da se na tem področju kaj resnega dogaja. To, da recikliramo, je samo zaradi dejstva, ker so vsa odlagališča polna do vrha. Da plastiko, ki je ne moremo predelati, izvozimo nekam daleč, da jo potem »tisti drugi« odpeljejo še dlje in jo vržejo v morje, tudi ni ekologija. Kot ni ekologija, če se bogati vozijo v električnih vozilih, ker le ta potrebujejo zgolj čisto elektriko.

Že s skromnim znanjem fizike lahko razblinimo tudi mnoge druge izume industrije, ki jih meče na tržišče, včasih bolj zaradi dvigovanja prahu kot kaj drugega. Vetrna elektrarna pod Nanosom, na primer, proizvede 1,8 Gwh elektrike letno. Če to primerjamo z jedrsko elektrarno v Krškem, ki proizvede prib 5 Twh, to pomeni naslednje; če bi hoteli z vetrnicami nadomestiti zgolj jedrsko elektrarno, bi jih morali postaviti več kot 2500, stroški pa dosegajo milijardne zneske. Gre torej za rešitev, ki si jo lahko privoščijo zelo bogate države z veliko prostora in vetra, seveda.

Tudi električno vozilo imamo radi na jeziku, ko govorimo o ekologiji, toda ogljični odtis, v katerega je vključena proizvodnja in razgradnja, za električna vozila trenutno kaže zgolj nekaj odstotkov razlike v primerjavi s klasičnim vozilom. Sonce, ki je seveda naš osnovni vir energije, saj poganja veter, vodo in nas tudi sicer ogreva, tudi lahko spremenimo v elektriko. Toda kaj, ko za proizvodnjo sončnih celic potrebujemo veliko energije, pa tudi vode. Skratka, dejstvo je, da čudežne paličice ni. Vse naštete in še marsikatere druge rešitve, sicer so korak v pravo smer, toda resnega zmanjšanja toplogrednih plinov s tem ne moremo doseči.

Ne bom vas moril z dokazi o izginjanju ledu, o porastu vremenskih ekscesov, o kislih oceanih, o 200.000 letalih, ki jih naštejemo v zraku v enem samem dnevu, moram pa vam povedati tisto kar redko pride v prve vrstice govorov, še posebej političnih, namreč, živimo v prevelikem razkošju. Mi, ne sosed, ne nekdo drug. Mi bomo morali za dve ali več stopinj znižati ogrevanje, se voziti na delo z javnim prevozom in biti zadovoljni z 20 odstotki mesa kolikor ga pojemo zdaj. Mi se moramo nehati zmrdovati nad eno leto starim mobitelom, nad mesec dni staro obleko in se iz potrošniške pošasti spremeniti v bitje, ki ga razveseli veselje njegovega bližnjega. Vprašanje je samo ali bomo dočakali Lepotico v obliki voditeljev, ki se bodo spopadli s pošastjo ekonomske zveri v katero je nas vse spremenila podivjana ekonomija in se bodo v ljubezni pripravljeni žrtvovati za nas in posredno za ves svet. Alegorijo sem si izposodil iz pravljice Lepotica in zver, ki govori o ljubezni in o tem, s kakšnimi očmi gledamo bližnjega. Lepota ljubljene osebe pride iz srca in ko spoznamo notranjost, zunanja podoba – kako ironično, znamka obleke, torbice, mobitela, avta - ni več pomembna in takrat se zver spremeni.

Tudi zver v podobi podivjane ekonomije potrebuje svojo lepotico v vlogi voditeljev, ki ne bodo razmišljali v časovnih enotah enih volitev, ampak mnogo dlje. Ustvarimo jo lahko samo mi, ki jih bomo prepoznali in jih podprli, nato pa pride še najtežji korak, morali bomo vztrajati v preizkušnjah odpovedi. Brez tega sveta in s tem sebe, ne bomo rešili.

Verjemite, da bi veliko raje govoril o upanju, pa sem glede na dogodke vse bolj prepričan, da nas iz te godlje lahko reši le strah, tako kot je mojega znanca z začetka komentarja. Kako se je izteklo. Nekoč je res ves bled prišel od zdravnika in od tistega dne ni več prižgal cigarete in še dolgo živel.