Stanka Mihelič: »Z lepo besedo rastemo. Beseda je Bog v človeku, tako čutim.«

Slovenija | 13.07.2019, 17:00 Nataša Ličen

Več iskrenosti sem čutila nekdaj med ljudmi. Bili smo bolj povezani, je v pogovoru za oddajo Naš gost dejala Stanka Mihelič, pesnica, žena in mati petih otrok, ki je delala z velikim veseljem kot učiteljica, vsaj dokler v to niso posegle težave z zdravjem. V samozaložbi je izdala že osem pesniških zbirk, katerih skupno vodilo je vera v Boga.

Hlad srca

»Čutim ga med ljudmi. Vsak je vpet v stremljenje materialnega in dan je za vse prekratek. Obrnili smo se od nege ljubezni, ki nam jo je Bog dal v srce in dušo. Da duša živi seveda potrebuje molitev, vendar to ni dovolj, potrebuje ljubezen in predvsem dela ljubezni. Pri lastnih otrocih se največ naučiš, vsaj tako jaz čutim v življenju. Ljubiti, odpuščati, objemati, sprejemati, potrpeti, dajati, to nauči družina.«

»Glej ljubim Te, če je premalo, daj, da Te ljubim bolj.«

»Od teh Avguštinovih besed lahko živim ves dan. Morala sem se vzeti v roke in prerasti nasprotovanja ter razdalje, ki jih čutim med ljudmi. Včasih mi kdo reče, zakaj se v pesmih tako odkrivam. Če resnice ne priznamo, če se skrivamo, nimamo moči za naprej. Ohromimo. To je tema, v katero se današnji človek potaplja, ne očisti svojega srca in svoje duše in samo hiti iz enega v drugi dvorec. Čisti duši je dana moč priznati in ji je dana sposobnost ter prepoznava lepega in Božjega, v drugem in v sebi.«

Hrepenenje po Bogu in po samoti je del mojega življenja

»To, čeprav sem mati, žena in predana svoji družini, priznavam v svojih pesmih. Moje pesmi so brez naslova. Iskreno povem, mislim, da ne smejo imeti naslova po mojem izboru, čutim, da to ne bi bilo prav. Vse moje pesmi imajo izvor v Bogu. Po značaju nisem najtrdnejša oseba, potrebujem mnenja. Pri vseh knjigah mi je v veliko oporo rojak Ivan Mohar, delal je pri Mohorjevi družbi, zdaj je že v pokoju, ki je moj prvi kritik. Pove, ali je prav da gredo pesmi med ljudi."

Kupila sva nove stole, premaknila mizo, a še vedno vsak najde svojega

»Naša družina je podobna večini ostalih. Mogoče si premalokrat izkažemo ljubezen, toda čutimo pa jo. Vsak otrok naše družine, tako sama čutim, je zelo topel. Včasih jim preberem katero do svojih pesmi na glas in jih vprašam po mnenju. Mojo dušo in moje srce je vsak otrok vzgajal po svoje, so različnih darov, vsak ima svoj svet zanimanj. Različnost nas bogati, znamo in zmoremo drug z drugim. Hiša je odprta in resnično dom vsem. Živimo preprosto, a lepo, in zato sem hvaležna.«

Beseda je zame resnično nekaj posebnega

»Bog je dal človeku besedo, to je nekaj tako velikega, neopisljivega. Ne morem objeti besede, spoznanja, da se lahko ljudje pogovarjamo, se izražamo, da misel ne ostaja v nas, ampak se rojeva. Beseda je Bog. Bog v človeku, tako se mi zdi. Vedno sem čutila veliko spoštovanje do materinega jezika. Ko izbiram in potem zapišem besedo, in če mi zveni grobo, po-iščem drugo, ki mi zazveni bolje, mehkeje. Drugače bi morali gledati na vse to in tudi otroke opozarjati, da rastemo z lepo besedo.«